ljubica (2.122)

Micka! MICKA So vsi vkup? TULPENHEIM Vsi,	ljubica!	MICKA V eni uri naj se tam na prélazu znajdejo	A
okrog 40 KLARA, njegova žena, 30 ali več	LJUBICA,	anglistka, tudi slikarka, 23 VOLODJA, bolničar	A
Ponedeljek je. Monday, monday, kot bi rekla	Ljubica,	ona zna angleško.Ponedeljek je lep dan.	A
vendar gre le nekaj taktov, potem se zaustavi.	LJUBICA	je nekakšna ljubljenka skupnosti.Veliko se giblje	A
sliši, potem ponovi, glasneje): Of Course!	Ljubica	pogleda k njemu in se nasmehne, pokima.Tudi	A
zapisano. . / . / stran 19 . / Približa se	Ljubica	in sede na mizo, v rokah risalni blok. SAVEL	A
Pavlov List prvi Korinčanom.	LJUBICA:	On je Savel, ne, Pavel, bil je Pavel, zdaj je	A
sem Pavel, bil sem Savel . . . (odide.)	Ljubica	potegne par črt po papirju. LJUBICA: Lahko	A
Ljubica potegne par črt po papirju.	LJUBICA:	Lahko sedem? Simon vstane, ji ponudi svoj	A
Simon vstane, ji ponudi svoj stol.	LJUBICA:	Ne tam, tu. SIMON: Tu že sedite.	A
SIMON: Tu že sedite.	LJUBICA:	Te lahko narišem? SIMON: No ja, ne vem če	A
SIMON: No ja, ne vem če sem ravno pravi model.	LJUBICA:	Moram te zdaj narisati, ko te je še strah.Potem	A
SIMON: Kdo pa pravi, da me je strah?	LJUBICA	(riše): Te ni?Mene je bilo svinjsko strah	A
SIMON: Zgodovina, znanost, dolgočasne stvari.	LJUBICA:	Zakaj bi bile dolgočasne?Jaz sem anglistka.	A
Približa se Zasledovalec z baterijo.	LJUBICA	(zamahne): Bejž proč s to lampo. Zasledovalec	A
Zasledovalec se umakne.	LJUBICA	(zakliče): Emerik! Pridi (Simonu): Bodi	A
Emerik se približa, za njim še Volodja.	LJUBICA:	To je Emerik, moj prijatelj.Krasno igra na kitaro	A
Nihče se ne zmeni zanj.	LJUBICA:	Emerik, zaigraj kaj.Simon bi rad slišal.	A
Simon bi rad slišal. EMERIK (v zadregi):	Ljubica,	prosim te.Za to mora biti prava atmosfera.	A
Bernsteinom, če mislite tega slavnega dirigenta.	LJUBICA	(zaploska): Z Bernsteinom, z Bernsteinom!	A
S takimi rokami, pijandura? (odide.)	LJUBICA	(za Volodjo): Frajer.(Jezno, Emeriku.):	A
tilnik, zanalašč zaigraj. EMERIK: Ne morem zdaj,	Ljubica,	res ne morem.(Simonu): Oprostite, povsem sem	A
Emerik odkimava.	LJUBICA	(prečrta, zmečka papir): Ne gre mi danes.	A
Volodja stoji pri vratih in pogleduje ven.	Ljubica	prinese risbe in jih razgrne po Simonovi mizi	A
hec mu je že znan.) . / . / stran 21 . /	Ljubica	pospravi risbe, Emerik gre k njej. VOLODJA	A
5. Simon in	Ljubica	čakata v sobi za obiske.Vsak na svojem stolu	A
in gleda proti vratom, nekoliko nervozen.	LJUBICA:	Saj bo prišla, ne bodi no nervozen. SIMON	A
Njen stari je visoka živina.	LJUBICA:	Od mojih pa nikogar ne bo.Se jim ne ljubi za	A
SIMON: Bodo že prišli, potrpi malo.	LJUBICA:	Klinca bodo prišli.Nedelja je za ležat, pa za	A
ki sede, prekriža noge in si prižge cigareto.	Ljubica	ju nekaj časa opazuje, zlastiKlaro, da je vse	A
je vse skupaj že nekoliko nelagodno. Potem	Ljubica	tiho odide. KLARA: Katera je pa ta?	A
SIMON: Od tukaj je ... .	Ljubica	ji je ime . . . na obisk čaka. Premolk.	A
k Ženski z lutko, ali bo dobil tudi njenega.	Ljubica	v bližini Emerika.Skupaj sedijo Savel Pavel	A
Volodja stopi k vratom in pomigne z glavo. Vstopi	Ljubica	s šopkom jesenskega cvetja.Volodja jo skoraj	A
Volodja jo skoraj ganjeno gleda, še potem, ko	Ljubica	stoji že sredi prostora. VOLODJA: Le vstopi	A
stoji že sredi prostora. VOLODJA: Le vstopi,	Ljubica,	of course! Volodja odide.	A
Volodja odide.	Ljubica	s šopkom v rokah pred Simonom, rahlo v zadregi	A
Z glavo namigne k mizi.	Ljubica	vzame iz plastičnega kozarca ščetko in zobno	A
kitaro, skoraj že odlomki neke melodije.	LJUBICA	(vzame še eno rožo): Emerik igra . . . slišiš	A
Simon pokima.	LJUBICA:	Včasih lepo igra.Nikoli še nisi slišal .	A
SIMON (odkima): . . . Nisem pogumen,	Ljubica.	LJUBICA: Si pogumen. Si.	A
. . Nisem pogumen, Ljubica.	LJUBICA:	Si pogumen. Si.Kričal si na Tilnika . . . svinje	A
SIMON (odkimava): Ne . . . ne smeš.	LJUBICA	(ga odvezuje): Sem tudi prevedla sama.Je rekel	A
drži kot bi bil zvezan. . / . / stran 36 . /	Ljubica	ves čas govori. LJUBICA: Puste so poti	A
Ljubica ves čas govori.	LJUBICA:	Puste so poti / Puste so poti te dežele . .	A
Simon se počasi sprošča.	Ljubica	mu seže v lase, potegne njegovo glavo k svojemu	A
potegne njegovo glavo k svojemu ramenu. Potem	Ljubica	leže na posteljo in položi glavo v njegovo naročje	A
Šum dežja.	Ljubica	sedi ob oknu in nepremično gleda ven. Njene	A
Vstopi Simon.	Ljubica	se ne ozre.Simon stoji sredi prostora.	A
SIMON: Dežuje.	Ljubica	ne odgovori.Simon pobere nekaj slik, sede.	A
In kostanji.	LJUBICA:	Kostanji. SIMON: Ja. So dobri.	A
In vino je dobro.	LJUBICA:	Ni dobro. SIMON: Oja, pa je.	A
in na mlado vino, boš videla, da je dobro.	LJUBICA:	Ne boš me povabil. SIMON: Bom.	A
SIMON: Bom.	LJUBICA:	Jeseni se jaz oblečem v rumeno.Vsako jesen.	A
Jaz mislim, da ti prav paše.	LJUBICA:	Če me boš ti povabil, na kostanje in na mlado	A
Bom te povabil, sem že rekel, da te bom.	LJUBICA:	Pa še enkrat reci. SIMON: Kaj ti je, Ljubica	A
LJUBICA: Pa še enkrat reci. SIMON: Kaj ti je,	Ljubica?	Ljubica se nenadoma obrne.	A
SIMON: Kaj ti je, Ljubica?	Ljubica	se nenadoma obrne.Objokana.	A
rokama seže v njegove lase, gleda ga v oči.	LJUBICA:	Tvoje lepo staro oko. SIMON: Nisem star,	A
LJUBICA: Tvoje lepo staro oko. SIMON: Nisem star,	Ljubica.	Utrujen sem.	A
Ker je zunaj rumena jesen.	LJUBICA:	Tvoje lepo staro oko je staro. Nenadoma	A
vso močjo pritisne njegovo glavo k sebi.	LJUBICA:	Jez te imam tako . . . rada.Odrine ga.	A
Odrine ga.	LJUBICA:	Te ne smem imeti rada.Tebe sme imeti rada tista	A
kadi Klara.) SIMON: Tudi jaz te imam rad.	LJUBICA:	Nimaš.(Nenadoma zapleše po prostoru): Beauty	A
zaustavi sredi plesa): Imam te rad, že dolgo.	LJUBICA:	Če me imaš rad, potem me pa imej rad, na postelji	A
pa imej rad, na postelji. SIMON: Ne smeva,	Ljubica.	Prepovedano je.	A
Prepovedano je.	LJUBICA:	Ni. SIMON: In vrata . . . če kdo pride .	A
In vrata . . . če kdo pride . . . Volodja.	LJUBICA	(ga spet odrine in sovražno gleda v vrata)	A
On me hoče fukat. SIMON:	Ljubica,	pomiri se. LJUBICA: Pa kaj?	A
SIMON: Ljubica, pomiri se.	LJUBICA:	Pa kaj?Fukat me hoče, a veš?	A
Steče k vratom in začne loputati z njimi.	LJUBICA:	Ta vrata pa se ne dajo zapret.Cel dan morajo	A
SIMON: Nehaj!	LJUBICA:	The first night? The second evening? SIMON	A
jesenskem listju . . . skupaj bova šla . . .	LJUBICA	(pusti vrata odprta, nasloni se na podboj)	A
skupaj ta porcelan, kaj storiti, da se ne sesuje,	Ljubica?	Kaj misliti?	A
listje, ki ga je polno povsod po gozdovih?	LJUBICA:	Nič misliti... šivanje tega dežja skozi okno	A
pomenljivo, zvito, s poudarkom): Ko bi vas takrat	Ljubica	slišala, gospod Emerik. Emerik naglo iz	A
on gor v kozmos): Predstavljajte si, da sedi	Ljubica	v prvi vrsti, v črni obleki, s tako globokim	A
nobenih zidov, vrat, nič zaklenjeno, vi igrate,	Ljubica	pa vas samo gleda in se vas ne more nagledati	A
Na Volodjo se lahko zanesete.	Ljubica	bo spet vaša.Veste, kaj bom naredil?	A
EMERIK: Ne vem, no. Ampak	Ljubica	ni nič kriva. VOLODJA: Seveda ni, kako bo	A
Tišina. V dvorano priteče	Ljubica.	Teče k steni in z obema rokama pritiska nanjo	A
klavirju zvije v takšno embrionalno lego. Potem	Ljubica	steče po stopnicah in začne dvigovati zapahe	A
prostor, roke si spira z vodko iz steklenice.	Ljubica	na hodniku pred svojo celico.Emerik vstane,	A
bolniški postelji. Na stolu ob postelji sedi	Ljubica.	Vstopi doktor.	A
drugo stran postelje. DOKTOR: Pojdi spat,	Ljubica.	Ljubica se ne gane.	A
DOKTOR: Pojdi spat, Ljubica.	Ljubica	se ne gane. DOKTOR: Ne moreš bedeti vso	A
Ponoči je treba biti v svoji sobi.	Ljubica	dvigne glavo. DOKTOR: Ne glej me tako.	A
povsod so nevarne ostrine, konice... povej mi,	Ljubica,	ali se bomo kar pobili tu notri? LJUBICA	A
Ljubica, ali se bomo kar pobili tu notri?	LJUBICA:	Ne sprašujte me, Doktor. DOKTOR: Povej mi	A
da neke temne, pijane sence zlezejo vate?	LJUBICA:	Ne govorite več.Slabo mi je od besed.	A
Simon se zgane in zastoka.	LJUBICA:	Prebuja se. SIMON: Kdo je udaril na boben	A
v prazni dvorani? . . . kdo kliče v gozdu?	LJUBICA:	Simon, . . . jaz sem pri tebi. SIMON: (jo	A
Nenene!	LJUBICA:	Simon. SIMON: Samo, da se izkopljem iz tega	A
. povsod lahko slišiš zvok klavirja . . .	LJUBICA:	Nisem Klara, Simon . . . jaz sem . . . zakaj	A
to je naravna reakcija, hitro se bo unesla.	LJUBICA	(z zaprtimi očmi, naglo, drdra): Kaj govori	A
DOKTOR: Pojasniti sem hotel . . .	LJUBICA:	Pojasniti, govoriti, čvekati, gobezdati . .	A
Odpreti mu moraš lobanjo. DOKTOR:	Ljubica,	kaj pa govoriš! LJUBICA: (zakriči): Lobanjo	A
DOKTOR: Ljubica, kaj pa govoriš!	LJUBICA:	(zakriči): Lobanjo mu je treba odpreti in	A
Jaz nič več ne razumem?	Ljubica,	pojdi spat, tudi jaz si moram odpočiti. LJUBICA	A
Ljubica, pojdi spat, tudi jaz si moram odpočiti.	LJUBICA:	Ne bom šla spat, dokler tej napadalni, popadljivi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani