ljubica (201-300)

obračala pógled od mene? Čas je bil,	ljubica!	Tiho zdaj v grobu spi tvoja in moja	A
tam zunaj, da nisem mogel od pečí; pa	ljubica,	zató ne misli, da moje srce gorko ni. Zdaj	A
zvončki, v ledeni véčer sneg prši, a moja	ljubica	prelepa v naročju drugemu sloni. O mraku	A
bliže s koraki šumečimi ... Ana, Anica,	ljubica	moja, to je najina duša, Anica! Duša najina	A
vene ... nič ne žaluj, obrni se od mene ti	ljubica,	pred mano hodi smrt Oblatil sem ljubezen tvojo	A
potih neznanih brez pokoja; srcé izsušeno,	ljubica	moja, se vračam zdaj k tebi trepetajoč.	A
sobi luč gorí, pred svetilko moja lepa	ljubica	sedí. In sedí in v belih rokah pisemce	A
belo teló, od groze ti lica bledijo - ti	ljubica	moja, čemú to strah? Čemú se ozira tvoj pógled	A
nesrečna, zapuščena?“ ”Nelepe sanje,	ljubica,	postal mi je Jehova - zakaj, to sam on	A
1 Oj	ljubica	iz prejšnjih dní, iz polpozabljenih, jasnih	A
obračala pógled od mene ...? Čas je bil,	ljubica!	--	A
Rože je jesenska slana zamorila,	ljubica	se je od vrta poslovila. Tam na oknu	A
v snegu škriplje pod nogami cesta, lepa	ljubica	mi je nezvesta, v srcu mojem pa je hladna	A
12	Ljubica	je na balkonu, mimo hiše jaz hitím; da	A
bolj zvestó ...“ Da so laž besede moje,	ljubica	nezvesta vé, -- sladko se nasmeje ona,	A
vso srečo najjasnejših dni, vse dal sem ti,	ljubica	moja, -- in kaj si vrnila mi ti?...	A
spominjam, gorí mi v sramôti obràz, oj	ljubica,	da sovražiti ne morem, ne morem te jaz.	A
tam zunaj, da nisem mogel od pečí; pa,	ljubica,	zató ne misli, da moje srce gorko ní.	A
zvončki, v ledeni véčer sneg prší; a moja	ljubica	prelepa v naročju drugemu sloní. 18	A
moja draga, v stran sem se obrnil jaz.	Ljubica,	le hitro, hitro, -- ne obračaj se nazaj	A
sobi luč gorí, pred svetilko moja lepa	ljubica	sedí. In sedí in v belih rokah pisemce	A
belo teló, od mraza ti lica bledíjo! Ti	ljubica	moja, čemú ta strah? Čemú se ozíra tvoj pógled	A
ljubezni leží neizmerna večnost ... Ali je ne čutiš,	ljubica?	Ali ne vidijo bogá Tvoje nedolžne očí, kakor	A
...“ In moja	ljubica	je ležala na divanu in gledala v steno ...	A
... ”Nelepe sanje,	ljubica,	poslal mi je Jehova, -- zakaj, to sam	A
zdaj tega in zdaj tega. No, ljubi jih, oj	ljubica,	bog z njimi te obvári, no, ljubi jih ves	A
stran 33 . / Narodna pesem Ne maraš šopka,	ljubica,	iz vrtnih rož spletenega in zate narejenega	A
meni roke krvave, ker meni roke krvave? Oj	ljubica,	oj deklica, ne veš, da teče meni kri, ker trni	A
ni! . / . / stran 36 . / Petnajst let Moja	ljubica	je stara petnajst let, oj, petnajst mladih,	A
oči, svetli lasje o teh mi letih govore. Moja	ljubica	ima petnajst let, oj petnajst lepih, mladih	A
stran 55 . / Fin de siecle 1 Kje zdaj si,	ljubica	ponosno hladna, komu zdaj sije tvoj neskončni	A
stran 11 . / FIN DE SIÈCLE I Kje zdaj si,	ljubica	ponosno hladna, komu zdaj sije tvoj neskončni	A
in pokošeno, daleč oblaki beže. Zdaj te ni,	ljubica	moja, in kje miru zdaj dobim? Ni te več; i od	A
mi v njem prebiva, srce ljubi te, mladenka,	ljubica	ti ljubezniva. Lice tvoje ‒ cvetje v polju,	A
‒ Oj,	ljubica,	oj, deklica, zakaj, zakaj medliš? Ko vitki trs	A
sprehajal, Ter sladko grozdjiče sem bral; Pa nate,	ljubica!	sem mislil, Tako pri sebi sem dejal: Sladké	A
spreobrne, Ki ga iz tvojih ust pijè! „Boš,	ljubica!	me prenočila? Popotnik terkam na tvoj hrám Temà	A
seboj pripelje. Moža, k′ ga ni ljubila, je	ljubica	dobila. Ko bo ga kuševala, se bode stresovala	A
ne skopní! . / . / stran 44 . / Prilika	Ljubica,	pridi pa k meni sedi, kar mi na srcu je, da	A
je dragi vzel, jaz sem zajókala. »Ne jokaj	ljubica,	čez osem kratkih let, če bova še živá, pa se	A
radujva, zdajle se ljubiva!« In ne dá se dvakrat	ljubica	poprôsit, koj vrabulja z vrabcem gnezdo záčne	A
gladko. . / . / stran 84 . / Ves dan je pri oknu	ljubica	čakala, da je bleda luna mirno posijala. »Zunaj	A
omladanski cvet vesoljni v svate vabi svet. Podaj mi	ljubica	rokó, pod milo pojdeva nebó, kjer njiva zopet	A
nekdó, premilo prosi, presladkó: »Le pojdi,	ljubica,	z menoj, da poročiva se nocoj; ko poči zor,	A
postój, ne beži pred menoj!« »Le hiti, hiti,	ljubica,	saj že na koncu pota sva.« In ko do Kolpe prihiti	A
več v družbo nedolžno ne smem.« »Na usta, o	ljubica,	prst! Naj pride, če mora, le krst; saj tudi	A
Pregnan sem za vedno. Hej,	ljubica,	ti bi jokala? A jaz ne morem jokati.	A
Roža umrla. Name naslonila glavo je	ljubica.	Sredi polnoči, sredi polnoči.	A
zimsko večerno nebo čisto. Heja. Heja! Moja	ljubica	ima zelen pas kakor kuščarica in zlate lase	A
golobčki? Moje srce, saj ni več veselo, moja	ljubica	morala umreti bi, če bi z mano živela, golobčki	A
Kaj sem ti pisal Kaj sem ti pisal o Smrti,	ljubica!	Vsakdo gre skozi smrt v pomlad.	A
je Strašno je nositi v srcu smrt in vendar,	ljubica,	tebe ljubiti; ah, ljubica, dajmo vse pozabiti	A
srcu smrt in vendar, ljubica, tebe ljubiti; ah,	ljubica,	dajmo vse pozabiti, težko živi, kdor je potrt	A
vinom bolesti ti bom napil: Kratko življenje je,	ljubica,	naše, kdo bi še tožil o njem in se jezil? Samo	A
razgrinja se, zapoje, da razlega se. Odpret mu	ljubica	hiti, ga v svetlo kamrico spusti, pritiska ga	A
začne na polkne zelene rožljat′: Vstani gor,	ljubica,	sveti mi lunica lepše ko sonce podnev′. Ljubica	A
ljubica, sveti mi lunica lepše ko sonce podnev′.	Ljubica	noče iz postelje vstat; fantu nobenega pušeljčka	A
vstat; fantu nobenega pušeljčka dat′. Čakaj ti,	ljubica,	ti se boš jokala, jaz pa se tebi smejal. Komaj	A
pušeljc dal.« Dala mi ga je Slovenka, moja prva	ljubica.	Dober večer, dober večer Dober večer, dober	A
se ločila, grem od nje jemat slovo. Zdrami,	ljubica,	se, zdrami, vstani, če mi spavaš že; stisni	A
vzela. . / . / stran 176 . / Spavaj, draga	ljubica!	Večno ne boš spala, nova pomlad zelena novi	A
meni ljubi moj prišel jemat slovo. »Ne jokaj,	ljubica,	ne bodi žalostna, čez sedem kratkih let se bova	A
rožice Okoli hišice so same rožice, kjer moja	ljubica	prav sladko spi. Pa glih na žnabeljček sem jo	A
lepu. To je gotovo kukav′ca, k′ je moj′ga srca	ljubica,	kuku, kuku, kuku, kuku, saj zapela je lepu.	A
Prva je kuhar′ca, druga je kelnar′ca, tretja je	ljubica	moj′ga srca. Prva mi jesti da, druga mi piti	A
pm, pm ‒ Hoj hej, hoj hej, kri se razgrej!	Ljubica,	daj mi roko, da ljubiš me vedno zvesto! Bela	A
drobna ptičica pa žvrgoli. Prišla kukav′ca, moja	ljubica,	in bo kukala in prepevala. Kukala kuku, prepevala	A
ga ima, pa le naj ga ima, saj mu ga je dala	ljubica.	Dala mu je plavega, iz srca ta pravega, pa če	A
ga ima, pa le naj ga ima, saj mu ga je dala	ljubica.	Dala mu je rdečega iz srca gorečega, pa če ga	A
ga ima, pa le naj ga ima, saj mu ga je dala	ljubica.	Ropoče mlin v dolu nad bistro vodo Ropoče	A
oj, za klobukom perja dva, da me bo vid′la	ljubica.	Ti hojladrija ...	A
lepo? To je gotovo kukav′ca, je moj′ga srca	ljubica.	Kuku, kuku, kuku, kuku, tako je kukala.	A
za našo vasjo pojo mi tri ptičke tako: »Oj,	ljubica	moja, te fantič ne ljubi, ne ljubi te več!«	A
dekle umivala, milo se jokala. »Kaj pa je tebi,	ljubica,	da si tak močno žalostna? Tebi se že na očeh	A
drugega, za mene ne mara nič več. Tiho, le tiho,	ljubica,	da tega ne zvejo še mamica, da tega ne zvejo	A
Iz tega ti pušeljc nar′dim!« Zdrava ostani,	ljubica	in tvoja lepa kamrica, zdrava ostani duša, telo	A
lunica Oj sveti, sveti, lunica, da me bo vidla	ljubica.	Naj sveti lunca al′ neha, sej ljubica moja me	A
vidla ljubica. Naj sveti lunca al′ neha, sej	ljubica	moja me pozna. Nikdar ni bila tak temna noč	A
Prva je kuharca, druga je kelnarca, tretja je	ljubica	mojga srca. Pri en′ bom jest dobil, z drugo	A
vsa dekleta - in najlepša je postala njegova	ljubica.	Matic jo je hodil gledat, in če je bilo dekle	A
deveto vas, temveč so rekli, da bo Matičeva	ljubica.	Matic je bil torej miren in srečen.	A
telo. Pavel se je odpravil v posteljo, Tanjica	ljubica	pa je rekla, da stopi še malo na sveži zrak	A
kreketajočih kokot, kot jih je imenovala pesnikova	ljubica,	v predmestju Ljubljane, blodil je nekje po Mostah	A
Louisa Dimitrovna Kordachova ni bila njegova	ljubica.	Bila je nesrečna in gledala je v strop.	A
kretnja, očetovo pijansko sesanje skozi zobe,	ljubica	med marjeticami, velikanska opeka, ki so jo	A
blagohotna gospa, ogrnjena z dragoceno tkanino,	ljubica	je bila in volkodlak in pijani mož z miznim	A
na podzemni železnici. Morda postane njegova	ljubica,	saj je znano, da si te vrste moški v najbolj	A
ustnami, kodre je imel okrog vaš sin, mati. In ti,	ljubica,	ki tam doli goltaš in pogrkuješ, je to kakšno	A
goltaš in pogrkuješ, je to kakšno telo, tu notri,	ljubica,	potipaj to črno obleko, nič ni notri, vidiš	A
prazno je spodaj. Kakšno telo je imel tvoj fant,	ljubica?	Si ga prijemala za trebuh in kosmate prsi, njegovo	A
mrene, ki ti jo je vtisnila zadnja nedovoljena	ljubica	v odmoru, skrbno si prizadevaš, da ne odrgneš	A
bitja, evo je druge polovice ‒ moja soproga	Ljubica.	«In Vilar se je zazrl v krepko in svežo junonsko	A
zadovoljni in srečni pri nas,« je rekla gospa	Ljubica	z odkritim smehljajem in z glasom, ki se je	A
sedi pri poročniku Miku. Posvari jo vendar,	Ljubica,	naj opusti tisti nehvaležni flirt s človekom	A
tem je tudi meso,« je prijazno poučila gospa	Ljubica.	Bajić nato: »Mari bo prijatelju za bosensko	A
da je najboljša jahalka,« je potrdila gospa	Ljubica,	sanjavo zroč proti cesarjevi podobi. »Kar Mik	A
prizibal po dvorani, smehljaje se na vse strani.	Ljubica	mu je pripravila stol kraj sebe.Samo prijaznost	A
Poprej tiha, zamišljena, v daljavo strmeča gospa	Ljubica	je nenavadno oživela.Oči so se ji razbistrile	A
Ko je bil Vilar zapazil, da sedita gospa	Ljubica	in načelnik tako blizu skupaj, da se zadevata	A
Turkom, pri katerem je najel konja. Prva je	Ljubica	podala roko načelniku, potem so si vsi segali	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani