leopoldus (44)

kajti za njimi je slednjič, slednjič jezdil On.	Leopoldus	Dei Gratia Romanorum Imperatur Semper Augustus	A
nadvse vzvišeno in pomembno poslanstvo. Tako	Leopoldus	Dei Gratia Romanorum Semper Augustus Germaniae	A
sploh ni odprlo in angelci sploh niso zapeli.	Leopoldus	Dei Gratia Romanorum Imperatur Semper Augustus	A
neprespan, z oteklimi vekami in izmozgan. Tudi	Leopoldus	Dei Gratia Romanorum Imperatur Semper Augustus	A
Vzemimo prevzvišeno ime presvetlega vladarja!« »	Leopoldus!	« vzklikne mladi vitez ter se ponosno dvigne	A
Tudi mladi baron stori tako. »	Leopoldus!	« vzklikne še enkrat.Nekaj časa premišljuje potem	A
goltanec krutosrčni Turčin! Ali oba bode naš	Leopoldus	potolkel, kakor je potolkel Jozua Moabičana	A
vedi, ki mi je bila do sedaj neznana!« »Vivat	Leopoldus!	Duplo sole!	A
se pripoveduje še celo pri nas v Turkih - ima	Leopoldus,	presvetli naš vladar, baje tudi nekoliko srca	A
bleskom otemné druge zvezde stvarniku v rokah.	Leopoldus	bode imel enkrat kraljestva pod svojo oblastjo	A
Pripovedovalo se je med meščanstvom, da bode cesar	Leopoldus	hodil na sprehode v ta vrt.In bolj poučeni so	A
IX Medtem se je cesar	Leopoldus	približeval deželni stolici.Dne 5. septembra	A
izročene. Z veliko ljubeznivostjo se je zahvaljeval	Leopoldus,	razkladajoč namen svojega potovanja na Kranjsko	A
utihnilo Kranjčanov lojalno veselje. Ker je	Leopoldus	prenočil v mestu, napravil so mu proti noči	A
visoki stanovi vedeli že mnogo prej, kdaj pride	Leopoldus;	in tudi to so znali, da ga imajo sprejeti z	A
naznanil visokim deželnim stanovom, da dojde	Leopoldus	ob štirih popoludne in da je cesarska njegova	A
je vsakdo vedel, da je ravnokar stopil cesar	Leopoldus	na Ljubljansko polje. »Sedaj bodi pripravl	A
povsod že tudi ne morem biti! Sicer je pa cesar	Leopoldus	tako milostiv, da se ti bode tako srce raztajalo	A
povesili prapori! Obstal je cesarski voz in	Leopoldus	je poklical oba poveljnika k sebi.Pridirjala	A
prej nego je mogel kaj odgovoriti, obrnil se je	Leopoldus	k Aricagi. »Častno znamenje nosite na	A
karosa dospela do štora. Ondi je stopil cesar	Leopoldus	iz nje ter najprej govoril nekaj besed s Caraffo	A
povesili. Pred knežjim dvorcem je zaukazal	Leopoldus,	da se je sprevod ustavil.Poklicati je dal deželnega	A
danes!« »Na Turjaku nas hoče obiskati presvetli	Leopoldus!	« »Kaj vraga!	A
vsa druga mesta, katera je tedaj obiskal cesar	Leopoldus.	Pozno v noč se je trla po ulicah mestnih	A
slavili svojega cesarja. Tako je bil sprejet	Leopoldus	leta 1660 v belem našem mestu.	A
Pomirite svojega duha, gospod glavar,« odgovoril je	Leopoldus,	»saj toliko imate vendar v shrambah turjaških	A
Zopet so se smejali dvorniki, opazivši, da je	Leopoldus	s povšečnostjo začul neokorni dovtip svojega	A
široko klobuk po zraku ter vzkliknil: »Vivat	Leopoldus!	« Oddirjal je po cesti proti Turjaku	A
gospodu! Po ti cesti odrinil je potem tudi	Leopoldus.	Le malo dvornikov imel je s seboj; v varstvo	A
Turjačani, kadar so jezdili mimo, sam cesar	Leopoldus,	smejal bi se mu bil v lice, češ cesar nosi zlato	A
brez orožja. »Sin Janeza Vajkarda!« zaječal je	Leopoldus,	ki sam ni pričakoval, da se bode stvar tako	A
Govoril je patetično in tako prepričevalno, da je	Leopoldus	pričel postajati nekoliko mehkejši.	A
Tik praga je obstal - celi družbi na čelu -	Leopoldus	in s cesarskim ponosom opazoval tovarišijo pri	A
Vse je bilo preplašeno. Samo	Leopoldus	ostal je miren in ponosen.Mrzlo je izpregovoril	A
naučil na pamet. Končno izpregovoril je tudi	Leopoldus	ter je svojim zvestim stanovom zagotavljal s	A
bila je to dolga miza, ali pri nji sedel je sam	Leopoldus,	in dedni dvorniki so mu stregli.Vtis tega osamljeneg	A
kateremu so se ravnokar poklonili deželni stanovi.	Leopoldus	je s cesarskim ponosom zaužival jedi, katere	A
odhitel iz dvorane. V tistem trenutku mignil je	Leopoldus	deželnemu glavarju, da naj pristopi.Z globokim	A
skoraj predolgo. Potem pa je izpregovoril	Leopoldus	proti Volku Engelbrehtu: »Gospod glavar, podajte	A
nam letopisec ničesar ne pripoveduje. Tudi	Leopoldus	se je dvignil s sedeža ter vzel v beli roki	A
ki bi bil z večjim uverjenjem klical »Vivat	Leopoldus«	, kot je bil vitez Janez Sonce.	A
zasluge je bil silno ponosen, in ko mu je cesar	Leopoldus	podelil plemstvo, se mu je v glavi zmedlo, da	A
o tem!« je mrzlo izpregovoril. »Hvalil me je	Leopoldus	‒ malo mi je mar, če me ne hvali ta Volk Engelbreht	A
imamo veselje in da ima veselje tudi dobri naš	Leopoldus.	Tu mi piše prijatelj Markovič iz Ljubljane dolgo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani