kovač (7.248)

županova hči JERMANOVA MATI KALANDER,	kovač	KALANDROVA ŽENA PISEK, pijanec	A
duri in prime stol v roko: Jaz sem Kalander,	kovač;	kdo bi rad še kaj vedel? Ljudjé se umaknejo	A
UČAKAR, točajka RADO VIHRA, veleposestnik ANDREJ	KOVAČ,	podjetnik FRANCELJ PETELIN, nameščenec TONE	A
Veleposestnik Rado Vihra, podjetnik Andrej	Kovač	in nameščenec Francelj Petelin. MENTEJ Vihra	A
nameščenec Francelj Petelin. MENTEJ Vihra,	Kovač	in Petelin ‒? KOKALJ Kaj ne.Že imena imajo	A
Saj niste kmečka nevesta. KOKALJ	Kovač	je rekel: »Bog ve, kakšnega durgeljca bodo poslali	A
se pobili. MENTEJ Kdo? KOKALJ Vihra in	Kovač,	Popotnik in Petelin. MENTEJ Ti štirje? KOKALJ	A
KOKALJ Vse te protipostavnosti sta spet kriva	Kovač	in Vihra, ki imata lov v zakupu in premalo pazita	A
MENTEJ Zajček ni moj. Če pa,	Kovač	in Vihra odpustita ‒. KOKALJ Gospoda ‒!(Sklene	A
ne bom nikoli več, nikoli več, nikoli več.	KOVAČ	Da zank ne boš več nastavljal, rad verjamem	A
Niha med dnevom in nočjo.	Kovač	zvezd. Ihti med rjuhami ljubezni, v hiši črni	A
Njegovi konji nimajo kopit, izdrl jih je božanski	kovač.	Po tej poti sem šla, za menoj kača zemeljska	A
je že tukaj. Čreda svetih bikov je daritev,	kovač	spet kuje! Vonj sandalovine omamlja, vse,	A
suknjo nosil, fajn gospod da bom. Zdaj sem pa	kovač,	črn kot rogač, saj to pride vse drugač′. Jaz	A
I Naš	kovač	je bil krščen za Mihaela, kar je za kovača primerno	A
Temu prevrednotenju se ni treba čuditi, zakaj	kovač	Tomaž ni bil samo močan, kakor se kovaču spodobi	A
Ker nemara le je.« »Ni ga!« je odločno odbil	kovač.	»No, če ga ni, zakaj bi ga potem klical	A
potem klical?« »To je pa tudi res!« je priznal	kovač,	ki s svojo trmo ni nikdar žalil pameti.	A
obračati?« »Tudi to bo res!« je resno priznal	kovač.	In kar je priznal, je tudi storil.	A
Čelarjevo Julko, ki jo je bilo toliko, da je tudi	kovač	imel kaj vzeti v svoje mogočne roke, ter se	A
je iz kota zapiskal s svojim tenkim glasom: »	Kovač,	boš že še videl!Hudič pride!«	A
»Kako naj pride, če ga ni!« je zviška odbil	kovač.	»Je!« je zapiskal bajtar.	A
pride!« »Kako naj pride, če ga ni!« je zarjovel	kovač.	»Je!«	A
»Je!« »Ni ga!« je	kovač	s pestjo udaril po mizi, da so kozarci odskočili	A
bajtar. »Če je, potem pojdi ponj!« je zdaj	kovač	z nogo pahnil mizo na sredo sobe in vstal.	A
frakelj. »Takoj boš videl apage!« je zagrmel	kovač,	ga za tilnikom zgrabil za suknjič ter ga kakor	A
Tako so tekla leta, kar lepa in srečna leta.	Kovač	je veselo in hrabro oral skozi svoje življenje	A
tolminske hribe!« »Hudiča!« je navdušeno vzkliknil	kovač.	»Pa ga je res toliko v hlačah ali kaj?«	A
kovac.33 . /\ . / »Baba trapasta!« je zaropotal	kovač.	»Hudiča ni!«	A
povedal sam dekan.« »Ha!« je zaničljivo prhnil	kovač.	»Dekan?	A
sad, da boš vedel!« »Pa ne zame!« je odbil	kovač.	»Takega drobiža ne obiram!«	A
se pa kar novi župnik opraska!« se je zarežal	kovač.	»Župnik?« je zakričala Katra in nato	A
To se pravi, naj te kar župnik obira!« jo je	kovač	zbodel z užitkom. »Mene?« je poskočila	A
pravijo, da ima rad debele!« »Kaj?« je zdaj	kovač	besno planil pokonci. »Zmažem ga kot hudiča	A
hrbtenice in zdaljšala roke skoraj do kolen.	Kovač,	ki je imel svoj dom blizu župnišča, ga je videl	A
»Prava figa! Ven!« je zarjovel	kovač,	ki je pravkar potegnil iz žerjavice kos razbeljenega	A
kakor bi se zmagoslavno vračal z bojnega polja.	Kovač	je takoj nagonsko začutil, da se v njem skriva	A
ga je!« je razsodila, ko je šel župnik mimo.	Kovač	je samo nekaj zagodrnjal, premeril ženo od peta	A
razmajano ograjo, ki se je podirala okrog župnišča.	Kovač	je obrisal edino okno svoje kovačije, da bi	A
970828125921 .. . / kovac.34 . /\ hrastov tram, da je	kovač	od vznemirjenosti stisnil čeljusti.Ko pa je	A
tram in ga zagnal skoraj na drugi konec vrta.	Kovač	ga je pogledal z začudenjem in občudovanjem	A
pojasnil župnik. »A tam?« je veselo poskočil	kovač,	se hitro sklonil k drugemu tramu in ga vzdignil	A
strani?« je razočarano in že malce jezno rekel	kovač	ter spustil tram na tla.V zmen-1490  jeseniško	A
zasmejal župnik. »Seveda se bo!« je odvrnil	kovač	in se zasukal. »Takoj jo prinesem!«	A
In kladivo!«	Kovač	je prinesel žago, sekiro, kramp in kladivo.	A
Župnik je bil židane volje in se je smehljal,	kovač	pa je z vso resnobo presojal njegovo telo in	A
delo najprej zbliža ljudi in jih pobrati, se je	kovač	čutil že tako domačega, da je župnika lahko	A
»Saj me ni strah!«	Kovač	se je zasmejal, potem pa je malomarno vrgel	A
Lahko noč!«	Kovač	se je vrnil domov in je še dolgo rogovilil po	A
Vsa fara se je zbrala. Celo	kovač	Tomaž je skoraj vso mašo stal pod lipo in se	A
ne bi zmazal!« »Ka‐aj?« je grozeče zategnil	kovač,	ki do zdaj še ni bil črhnil besede.	A
rmoglavil Arnac. »Z župnikom?« se je skoraj zgrozil	kovač.	»Kdo pa se bo z župnikom tepel?«	A
Arnac. »Laberalec gor ali dol,« je zrogovilil	kovač,	»taka zverina pa še nisem, da bi se z župniki	A
»Bojiš se ga!« »Bojim?« je	kovač	spustil obe pesti na mizo. »Jaz da se koga bojim	A
A?«	Kovač	se je znašel v precepu.Zacmokal je z ustnicami	A
bajtar. »Ali boš že spet začel?« je zagrmel	kovač,	odpahnil svojo mizo in vstal. »Apage	A
preplašeni Arnac in se sam pobral iz gostilne. Tudi	kovač	se je kmalu odpravil domov.Tako je bil nejevoljen	A
čudna napetost. Župnik se je prešerno smejal,	kovač	pa ni bil več tako sproščen in samozavesten	A
otožnega nemira. V tem zlatem času se je nekoč	kovač	vračal iz trga, kjer je bil kupil nekaj starih	A
njegovo moč. »Ni kaj reči, močan je!« je priznal	kovač.	»Toda zmazal bi ga!«	A
»Kdo ve?« so dvomili bratci. »Bi ga!« je	kovač	udaril s pestjo po mizi. In prav tedaj	A
je stopil župnik. »O hudiča!« je vzkliknil	kovač.	A se je takoj znašel.	A
premolku rekel nenavadno resno, skoraj mrko: »	Kovač,	moja pot gre drugam!« »Škoda!« je odkrito	A
drugam!« »Škoda!« je odkritosrčno vzkliknil	kovač.	»Ali te je strah?« je z globokim glasom	A
globokim glasom vprašal župnik. »Mene?« je bil	kovač	spet prejšnji, junaški. »Ti praviš,	A
»Bi se! In bi ga zmazal!« je pribil	kovač	in stisnil pesti. »To je beseda!« je	A
»Udari!«	Kovač	ga je začudeno pogledal. »Udari!« je	A
Zakaj bi pa udaril, če hudiča ni?« se je izvijal	kovač.	»Udari!«	A
»Udari!«	Kovač	si je obrisal roko ob hlače in udaril.	A
Nocoj te bo hudič ustavil!« »Kaj?« je zahropel	kovač.	»Kako naj me ustavi, če ga ni?«	A
župnik in nato v tišini zaprl vrata za sabo.	Kovač	se je odkrehnil in nato zamišljeno rekel:	A
»Zakaj pa vi zdaj vzdihujete?« se je zadrl	kovač.	»Pepa!« je poklical natakarico.	A
toda ker se prejšnje veselje ni povrnilo, je	kovač	svoje bratce najprej grdo nadrl in nato nagnal	A
»Packa!« je rekla Pepa.	Kovač	je vrgel denar na mizo, trdo zaloputnil vrata	A
dolino z nekakšno nenavadno zelenkasto svetlobo.	Kovač	se je oziral v nebo in okrog sebe, in zdelo	A
sta mu štrlela dva precej velika rožička. »	Kovač	Tomaž, tukaj sem!« je rekel z gromkim glasom	A
višji od Tomaža. »Apage!« je nehote zahropel	kovač.	»Ha!« je prhnil hudič in udaril s peto	A
sem ali ne verjameš!« »Verjamem,« je zamrmral	kovač.	»Dobro,« je rekel hudič.	A
dotakni!« »Saj verjamem tudi tako,« je zamomljal	kovač.	»Stopi bliže in se me dotakni!« je zagrme	A
bliže in se me dotakni!« je zagrmel hudič.	Kovač	je stopil naprej in se ga dotaknil s prstom	A
mu je tako zaušnico, da je zrak zažvižgal.	Kovač	se je opotekel, se zavrtel okrog samega sebe	A
udarcu mu je zavrela kri, prebudil se je stari	kovač	in ta je zarjovel: »Hudič gor ali dol	A
odvrgel pelerino, da bi bil pripravljen na boj.	Kovač	se je pobral, in ker se mu je zdelo, da zdaj	A
končati tako, da je nekdo zmagal. Zmagal je	kovač,	čeprav je bil že na robu svojih sil.S poslednjimi	A
Kristus nebeški!« »Aaa! ...« je olajšano zahropel	kovač.	»Zdaj že Kristusa kličeš na pomoč!	A
Tedaj je hudič zahropel in nato zakričal: »	Kovač,	nehaj!Saj se vdam!«	A
Saj se vdam!« »Tu ni nobene vdaje!« je odbil	kovač	in spet butnil z njegovo glavo ob cesto.	A
da sem župnik?« »Ha!« je zmagoslavno prhnil	kovač.	»Zdaj se boš pa še za župnika izdajal!«	A
In spet je padel udarec. »	Kovač,	nehaj!« »O seveda, vsak hudič bi bil	A
župnik, kadar se znajde pod mojimi koleni!« »	Kovač,	poslušaj!« »Sem že slišal!« je kovač	A
»Kovač, poslušaj!« »Sem že slišal!« je	kovač	odgovoril s pestjo. »Ti boš z našim župnikom	A
mi je figo mar!« »Kaj?« je užaljeno zagrmel	kovač.	»Figo mar?	A
Merjasec rogati!« »	Kovač,	ali si res obseden!« je vzkliknil hudič.»Ali	A
videti. Toda počakaj, da gre tema mimo,« je rekel	kovač,	ker je prav takrat teman oblak zakril mesec	A
oblak zakril mesec. Ko je šla tema mimo, je	kovač	vzel v roke hudičevo glavo in jo obračal kakor	A
sem župnik?« »Ne, rog ni videti,« je rekel	kovač.	»Pa kaj to pomeni?	A
kakor ščeneta?« »Figo bi izginil!« je prhnil	kovač.	»Kar jaz dobim v klešče, ne izgine!«	A
A ko ga imam, ga ne izpustim!« »Poslušaj	kovač!	« je začel hudič z mirnim glasom.»Daj, oglej	A
Odgnal te bom v gostilno,« je mirno povedal	kovač.	»Ali si res nor?«	A
Ali si res nor?« »Tiho in na noge!« je ukazal	kovač	in pograbil svoj železni drog. Hudič	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani