nova beseda iz Slovenije
županova hči JERMANOVA MATI KALANDER, | kovač | KALANDROVA ŽENA PISEK, pijanec | A |
duri in prime stol v roko: Jaz sem Kalander, | kovač; | kdo bi rad še kaj vedel? Ljudjé se umaknejo | A |
UČAKAR, točajka RADO VIHRA, veleposestnik ANDREJ | KOVAČ, | podjetnik FRANCELJ PETELIN, nameščenec TONE | A |
Veleposestnik Rado Vihra, podjetnik Andrej | Kovač | in nameščenec Francelj Petelin. MENTEJ Vihra | A |
nameščenec Francelj Petelin. MENTEJ Vihra, | Kovač | in Petelin ‒? KOKALJ Kaj ne.Že imena imajo | A |
Saj niste kmečka nevesta. KOKALJ | Kovač | je rekel: »Bog ve, kakšnega durgeljca bodo poslali | A |
se pobili. MENTEJ Kdo? KOKALJ Vihra in | Kovač, | Popotnik in Petelin. MENTEJ Ti štirje? KOKALJ | A |
KOKALJ Vse te protipostavnosti sta spet kriva | Kovač | in Vihra, ki imata lov v zakupu in premalo pazita | A |
MENTEJ Zajček ni moj. Če pa, | Kovač | in Vihra odpustita ‒. KOKALJ Gospoda ‒!(Sklene | A |
ne bom nikoli več, nikoli več, nikoli več. | KOVAČ | Da zank ne boš več nastavljal, rad verjamem | A |
Niha med dnevom in nočjo. | Kovač | zvezd. Ihti med rjuhami ljubezni, v hiši črni | A |
Njegovi konji nimajo kopit, izdrl jih je božanski | kovač. | Po tej poti sem šla, za menoj kača zemeljska | A |
je že tukaj. Čreda svetih bikov je daritev, | kovač | spet kuje! Vonj sandalovine omamlja, vse, | A |
suknjo nosil, fajn gospod da bom. Zdaj sem pa | kovač, | črn kot rogač, saj to pride vse drugač′. Jaz | A |
I Naš | kovač | je bil krščen za Mihaela, kar je za kovača primerno | A |
Temu prevrednotenju se ni treba čuditi, zakaj | kovač | Tomaž ni bil samo močan, kakor se kovaču spodobi | A |
Ker nemara le je.« »Ni ga!« je odločno odbil | kovač. | »No, če ga ni, zakaj bi ga potem klical | A |
potem klical?« »To je pa tudi res!« je priznal | kovač, | ki s svojo trmo ni nikdar žalil pameti. | A |
obračati?« »Tudi to bo res!« je resno priznal | kovač. | In kar je priznal, je tudi storil. | A |
Čelarjevo Julko, ki jo je bilo toliko, da je tudi | kovač | imel kaj vzeti v svoje mogočne roke, ter se | A |
je iz kota zapiskal s svojim tenkim glasom: » | Kovač, | boš že še videl!Hudič pride!« | A |
»Kako naj pride, če ga ni!« je zviška odbil | kovač. | »Je!« je zapiskal bajtar. | A |
pride!« »Kako naj pride, če ga ni!« je zarjovel | kovač. | »Je!« | A |
»Je!« »Ni ga!« je | kovač | s pestjo udaril po mizi, da so kozarci odskočili | A |
bajtar. »Če je, potem pojdi ponj!« je zdaj | kovač | z nogo pahnil mizo na sredo sobe in vstal. | A |
frakelj. »Takoj boš videl apage!« je zagrmel | kovač, | ga za tilnikom zgrabil za suknjič ter ga kakor | A |
Tako so tekla leta, kar lepa in srečna leta. | Kovač | je veselo in hrabro oral skozi svoje življenje | A |
tolminske hribe!« »Hudiča!« je navdušeno vzkliknil | kovač. | »Pa ga je res toliko v hlačah ali kaj?« | A |
kovac.33 . /\ . / »Baba trapasta!« je zaropotal | kovač. | »Hudiča ni!« | A |
povedal sam dekan.« »Ha!« je zaničljivo prhnil | kovač. | »Dekan? | A |
sad, da boš vedel!« »Pa ne zame!« je odbil | kovač. | »Takega drobiža ne obiram!« | A |
se pa kar novi župnik opraska!« se je zarežal | kovač. | »Župnik?« je zakričala Katra in nato | A |
To se pravi, naj te kar župnik obira!« jo je | kovač | zbodel z užitkom. »Mene?« je poskočila | A |
pravijo, da ima rad debele!« »Kaj?« je zdaj | kovač | besno planil pokonci. »Zmažem ga kot hudiča | A |
hrbtenice in zdaljšala roke skoraj do kolen. | Kovač, | ki je imel svoj dom blizu župnišča, ga je videl | A |
»Prava figa! Ven!« je zarjovel | kovač, | ki je pravkar potegnil iz žerjavice kos razbeljenega | A |
kakor bi se zmagoslavno vračal z bojnega polja. | Kovač | je takoj nagonsko začutil, da se v njem skriva | A |
ga je!« je razsodila, ko je šel župnik mimo. | Kovač | je samo nekaj zagodrnjal, premeril ženo od peta | A |
razmajano ograjo, ki se je podirala okrog župnišča. | Kovač | je obrisal edino okno svoje kovačije, da bi | A |
970828125921 .. . / kovac.34 . /\ hrastov tram, da je | kovač | od vznemirjenosti stisnil čeljusti.Ko pa je | A |
tram in ga zagnal skoraj na drugi konec vrta. | Kovač | ga je pogledal z začudenjem in občudovanjem | A |
pojasnil župnik. »A tam?« je veselo poskočil | kovač, | se hitro sklonil k drugemu tramu in ga vzdignil | A |
strani?« je razočarano in že malce jezno rekel | kovač | ter spustil tram na tla.V zmen-1490 jeseniško | A |
zasmejal župnik. »Seveda se bo!« je odvrnil | kovač | in se zasukal. »Takoj jo prinesem!« | A |
In kladivo!« | Kovač | je prinesel žago, sekiro, kramp in kladivo. | A |
Župnik je bil židane volje in se je smehljal, | kovač | pa je z vso resnobo presojal njegovo telo in | A |
delo najprej zbliža ljudi in jih pobrati, se je | kovač | čutil že tako domačega, da je župnika lahko | A |
»Saj me ni strah!« | Kovač | se je zasmejal, potem pa je malomarno vrgel | A |
Lahko noč!« | Kovač | se je vrnil domov in je še dolgo rogovilil po | A |
Vsa fara se je zbrala. Celo | kovač | Tomaž je skoraj vso mašo stal pod lipo in se | A |
ne bi zmazal!« »Ka‐aj?« je grozeče zategnil | kovač, | ki do zdaj še ni bil črhnil besede. | A |
rmoglavil Arnac. »Z župnikom?« se je skoraj zgrozil | kovač. | »Kdo pa se bo z župnikom tepel?« | A |
Arnac. »Laberalec gor ali dol,« je zrogovilil | kovač, | »taka zverina pa še nisem, da bi se z župniki | A |
»Bojiš se ga!« »Bojim?« je | kovač | spustil obe pesti na mizo. »Jaz da se koga bojim | A |
A?« | Kovač | se je znašel v precepu.Zacmokal je z ustnicami | A |
bajtar. »Ali boš že spet začel?« je zagrmel | kovač, | odpahnil svojo mizo in vstal. »Apage | A |
preplašeni Arnac in se sam pobral iz gostilne. Tudi | kovač | se je kmalu odpravil domov.Tako je bil nejevoljen | A |
čudna napetost. Župnik se je prešerno smejal, | kovač | pa ni bil več tako sproščen in samozavesten | A |
otožnega nemira. V tem zlatem času se je nekoč | kovač | vračal iz trga, kjer je bil kupil nekaj starih | A |
njegovo moč. »Ni kaj reči, močan je!« je priznal | kovač. | »Toda zmazal bi ga!« | A |
»Kdo ve?« so dvomili bratci. »Bi ga!« je | kovač | udaril s pestjo po mizi. In prav tedaj | A |
je stopil župnik. »O hudiča!« je vzkliknil | kovač. | A se je takoj znašel. | A |
premolku rekel nenavadno resno, skoraj mrko: » | Kovač, | moja pot gre drugam!« »Škoda!« je odkrito | A |
drugam!« »Škoda!« je odkritosrčno vzkliknil | kovač. | »Ali te je strah?« je z globokim glasom | A |
globokim glasom vprašal župnik. »Mene?« je bil | kovač | spet prejšnji, junaški. »Ti praviš, | A |
»Bi se! In bi ga zmazal!« je pribil | kovač | in stisnil pesti. »To je beseda!« je | A |
»Udari!« | Kovač | ga je začudeno pogledal. »Udari!« je | A |
Zakaj bi pa udaril, če hudiča ni?« se je izvijal | kovač. | »Udari!« | A |
»Udari!« | Kovač | si je obrisal roko ob hlače in udaril. | A |
Nocoj te bo hudič ustavil!« »Kaj?« je zahropel | kovač. | »Kako naj me ustavi, če ga ni?« | A |
župnik in nato v tišini zaprl vrata za sabo. | Kovač | se je odkrehnil in nato zamišljeno rekel: | A |
»Zakaj pa vi zdaj vzdihujete?« se je zadrl | kovač. | »Pepa!« je poklical natakarico. | A |
toda ker se prejšnje veselje ni povrnilo, je | kovač | svoje bratce najprej grdo nadrl in nato nagnal | A |
»Packa!« je rekla Pepa. | Kovač | je vrgel denar na mizo, trdo zaloputnil vrata | A |
dolino z nekakšno nenavadno zelenkasto svetlobo. | Kovač | se je oziral v nebo in okrog sebe, in zdelo | A |
sta mu štrlela dva precej velika rožička. » | Kovač | Tomaž, tukaj sem!« je rekel z gromkim glasom | A |
višji od Tomaža. »Apage!« je nehote zahropel | kovač. | »Ha!« je prhnil hudič in udaril s peto | A |
sem ali ne verjameš!« »Verjamem,« je zamrmral | kovač. | »Dobro,« je rekel hudič. | A |
dotakni!« »Saj verjamem tudi tako,« je zamomljal | kovač. | »Stopi bliže in se me dotakni!« je zagrme | A |
bliže in se me dotakni!« je zagrmel hudič. | Kovač | je stopil naprej in se ga dotaknil s prstom | A |
mu je tako zaušnico, da je zrak zažvižgal. | Kovač | se je opotekel, se zavrtel okrog samega sebe | A |
udarcu mu je zavrela kri, prebudil se je stari | kovač | in ta je zarjovel: »Hudič gor ali dol | A |
odvrgel pelerino, da bi bil pripravljen na boj. | Kovač | se je pobral, in ker se mu je zdelo, da zdaj | A |
končati tako, da je nekdo zmagal. Zmagal je | kovač, | čeprav je bil že na robu svojih sil.S poslednjimi | A |
Kristus nebeški!« »Aaa! ...« je olajšano zahropel | kovač. | »Zdaj že Kristusa kličeš na pomoč! | A |
Tedaj je hudič zahropel in nato zakričal: » | Kovač, | nehaj!Saj se vdam!« | A |
Saj se vdam!« »Tu ni nobene vdaje!« je odbil | kovač | in spet butnil z njegovo glavo ob cesto. | A |
da sem župnik?« »Ha!« je zmagoslavno prhnil | kovač. | »Zdaj se boš pa še za župnika izdajal!« | A |
In spet je padel udarec. » | Kovač, | nehaj!« »O seveda, vsak hudič bi bil | A |
župnik, kadar se znajde pod mojimi koleni!« » | Kovač, | poslušaj!« »Sem že slišal!« je kovač | A |
»Kovač, poslušaj!« »Sem že slišal!« je | kovač | odgovoril s pestjo. »Ti boš z našim župnikom | A |
mi je figo mar!« »Kaj?« je užaljeno zagrmel | kovač. | »Figo mar? | A |
Merjasec rogati!« » | Kovač, | ali si res obseden!« je vzkliknil hudič.»Ali | A |
videti. Toda počakaj, da gre tema mimo,« je rekel | kovač, | ker je prav takrat teman oblak zakril mesec | A |
oblak zakril mesec. Ko je šla tema mimo, je | kovač | vzel v roke hudičevo glavo in jo obračal kakor | A |
sem župnik?« »Ne, rog ni videti,« je rekel | kovač. | »Pa kaj to pomeni? | A |
kakor ščeneta?« »Figo bi izginil!« je prhnil | kovač. | »Kar jaz dobim v klešče, ne izgine!« | A |
A ko ga imam, ga ne izpustim!« »Poslušaj | kovač! | « je začel hudič z mirnim glasom.»Daj, oglej | A |
Odgnal te bom v gostilno,« je mirno povedal | kovač. | »Ali si res nor?« | A |
Ali si res nor?« »Tiho in na noge!« je ukazal | kovač | in pograbil svoj železni drog. Hudič | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |