kovač (201-300)

vino ne škodi jeziku,“ je odgovoril krčmar.	Kovač	ga je temno pogledal. ”Čuj, žid!	A
sam glej.“ ”Ne boš tako opravil!“ je vzrojil	Kovač.	”Povej, če sem zadolžen do grla, ali ne!“	A
”Vem, kdo da si, zato ne dam!“	Kovač	je osupnil. ”Doslej si dajal, čeprav si odiral	A
gospodar, sem dajal; zdaj nisi več gospodar.“	Kovač	je planil do njega. ”Kaj si rekel?	A
”Na pomagáj, ljudje, na pomagáj!“	Kovač	je zaobrnil bič in je udaril z okovanim koncem	A
je zgrudil na obraz. ”Ná, živina,“ je rekel	Kovač	in ga je sunil z nogo, da se je zavalil pod	A
orožniki, uklenili so ga in ga gnali skozi vas.	Kovač	ni bil žalosten in ni klonil glave. ”Ali	A
poti. ”Ali je izdihnil žid?“ jih je vprašal	Kovač.	”Premalo si mahnil, preslabo si meril,“ je	A
je vzkliknil sosed. In še jih je ogovoril	Kovač:	”Ne prestopite njegovega praga, da ne pojdete	A
sosed za sosedom se je vračal, in ko je stal	Kovač	na hribu, je bilo z njim le troje orožnikov	A
več Grajžar nasproti, temveč moški in plečati	Kovač.	Z velikim veseljem ga je pozdravil Elija.	A
Tako ali tako -- potolaži se in pij!“ Tudi	Kovač	ni pil; Elija pa je trčil in drugi kozarec se	A
vrsti so prihajali vsi in so ga pozdravljali:	Kovač,	Martinov, Potnik in puntarji od prvega do zadnjega	A
bili, obrazi so rdeli zmerom bolj. ”To je Mate	Kovač,	mlad umetnik.Časopisi pišejo o njem; pravijo	A
Veliko veselje je zavladalo v globeli. Mate	Kovač,	tujec in umetnik, je propadel sramotno z vso	A
Tako je prav in v redu, da je spoznal Mate	Kovač	bridkost življenja ...“ Almi so se zasvetile	A
Blatni dol natanko tisti dan, ko je obležal	kovač	s preklano glavo ...Kdo je storil?	A
Bog vedi!	Kovač	je mrtev, čemu bi še drugi trpeli zaradi njega	A
tako ali drugače! Ni treba, da bi kakor tisti	kovač	... ta je samo življenja izgubil ... in kaj je življenje	A
obraz kovačev. In takrat je ugledal Kačur, da	kovač	ni bil sam; kakor sence so stali za njim, drug	A
tekla kri po čelu, čez oko. ”Kam?“ je prašal	kovač.	”K tebi!“ je odgovoril Kačur.	A
iztegnil roko. Iztegnil je roko, zakaj tisti	kovač,	ki je bil obležal ob cesti s preklano glavo	A
obraza ... Prišel je bil zvečer mimo hiše sosed	Kovač,	kmet, ki je imel hišo in voz in konje, in ko	A
navsezgodaj ter bi romala. No, zdaj je prišel	Kovač	tako mimo in je rekel, kakor da bi nič ne bilo	A
nič ne bilo: ”Saj se obesi lehko na voz!“ In	Kovač	je imel lep voz in lepe konje - drdralo je po	A
bogvedikam. Drugače pa je storil mlad, čokat fant,	kovač,	ki se nama je takorekoč kar izpod prstov izmuznil	A
”Kaj je?“ ”	Kovač!	“ Gledala mi je srepo v obraz in je premišljevala	A
let je bilo Šimnu, pa je bil betežen starec.	Kovač	je bil, svojih polnih trideset let je služil	A
bilo vsepovsod, prav kakor tedaj, ko je bil	kovač	prikoval smrt na hruško in je prišla v deželo	A
duhovni pred oltarjem, od ponedeljka do sobote pa	kovač	za nakovalom; Matija Urhov, enooki in tenkosluhi	A
je tudi svojo kovačijo, ki mu jo je oskrboval	kovač	Jurij Šavli. Leto se je nagibalo že v prvo jesen	A
javil že od daleč s kletvijo in gnusno kvanto.	Kovač	Šavli je vedel, kdo prihaja, še preden se je	A
bo trdno in ne kolo kakor z nitjo povezano.	Kovač	se je lotil dela, Skoračnikar je odracal v krčmo	A
Deček se je kujal. Tedaj je vstopil	kovač	Šavli.Povedal je Skoračnikarju, da je kolo popravil	A
je vrgel štiri in potisnil pijače predenj.	Kovač	se ni branil.Kobal se je vrnil z gorečo tresko	A
okovje in jermenčke. Okovje je naredil kar vaški	kovač	iz debelejše pločevine, jermenčka za okoli vrhnjega	A
zapiše nič« »Kdo si?« vpraša pater poročnik. »	Kovač	Miha sem!« odgovori vprašanec, »in svojo kovačnico	A
kakor bi ga prikoval z železom!« Tako se odreže	kovač.	»Govôri!« zadere se nanj pater poročnik, »in	A
Vse premalo!« »Obetala sva si zakon,« dostavi	kovač,	»in sicer obetala prav resno!« »Vedno še premalo	A
Tudi sem dobil vse orodje, kakor ga potrebuje	kovač.	Koval sem pa le toliko, kolikor je bilo treba	A
hotelo kaj prikriti. Na tem pašniku je imel samo	kovač	Langerholz svojo lopo, drugega poslopja ni bilo	A
če nas res razženo.« »Vsak je svoje sreče	kovač,	« je prior odmahnil. »Jaz, to sem že sklenil	A
zares vesel. »Pozdravljen, naš veliki rudar in	kovač!	«Ostrorogi je Grčavega pohvalno udaril po rami	A
ENAJSTO POGLAVJE V soteski za Medenovo pristavo je	kovač	Tileh še vedno koval, kalil in brusil svedre	A
kovaški meh ter koval, kalil in brusil svedre	kovač	Tileh. To vam je bil čuden možic; bavil se	A
pokliče nekdo: »No, Tileh, kaj pa bode s tem?«	Kovač	se ozre na cesto ter dobrovoljno pokima z glavo	A
kujete tak sveder?« »Tak sveder?« ponavlja	kovač.	»Verjemite mi, da je Bog prej svet ustvaril,	A
vprašal: »Kje imate pa ženo ‒ Barbo?« Oba,	kovač	Tileh in žena njegova, bila sta znana v Borju	A
ta Medenov doktor ter ž njim vse poravnal.	Kovač	je seveda pozneje zvedel, da bi bilo bolje zanj	A
ženit, ker menda ni deklet gori!« Ko bi bil	kovač	opazoval doktorja in ko bi bila njegova izkustva	A
Nekaj bi bil sicer še rad povpraševal in tudi	kovač	je še vedno ugibal, kaj pomenja to postavanje	A
Hrasta. »Ah, ti so!« dejal je, kakor bi bil	kovač	stoprav zdaj izpregovoril prejšnjo svojo opazko	A
ker gospod ne more hoditi,« šali se malomarno	kovač	ter vrže pilo na tnalo, sveder pa postavi ob	A
Eh, molči, molči! In v hišo pojdi!« zavrne jo	kovač,	toda jako pohlevno. »No, lepa je ta!	A
»Saj ne boste zamerili, gospod,« dejal je	kovač,	»neumna je, da bi verjela, da je mesec na štiri	A
»Zakaj ne? Ali ni	kovač?	Dober kovač?	A
Ali ni kovač? Dober	kovač?	Dosti si prisluži in bi lahko še več ... « »Kovač	A
kovač? Dosti si prisluži in bi lahko še več ... « »	Kovač	‒ pa no, tvoj grunt?Si li prismojena?«	A
No, le čakaj, deklina! Ni jaz n ti ni tvoj	kovač	‒ mi ne bomo govorili; le čakaj, dohtar, otroški	A
pritrdil je zadovoljno Molek. »Pa jaz sem	kovač;	s tem dovolj zaslužim,« oporeka Pavle ves rdeč	A
Pavle ves rdeč v lice. . / . / stran 58 . / »	Kovač!	Haha! Kovač ni za grunt; pojdi, pojdi, fant	A
v lice. . / . / stran 58 . / »Kovač! Haha!	Kovač	ni za grunt; pojdi, pojdi, fant, ta je bosa	A
deževalo in nismo mogli delati na polju. Tudi	kovač	je počival, slonel na naklu in govoril kmetom	A
kjer je bila majhna trata, izbral si je bil	kovač	Zakrajšek z umazanim obrazom mesto za svoje	A
se namerim na cigana Petra, ki je bil spreten	kovač	pa tudi krepak mož.Povabim ga, da naj se naseli	A
oltarjem sta potem prstana zamenila. Ali ta	kovač	je bil jako lahak človek. Še tisti teden je	A
deset let konjeniški oficir.« »Takoj jutri bo	kovač	konje podkoval.« »Kaj se vam ne smilijo, ko	A
vendar ljudje nimajo denarja, ker ni kupčije.	Kovač	je tam več vreden kot v teh krajih.»V Bosno	A
ravno s pisarčkom. Če bi bil cestar, čevljar,	kovač,	voznik, tesar, oglar, pa čeprav bi bil dimnikar	A
so nas učili, da je vsak človek svoje sreče	kovač.	Moj oče, ki ga je bila sama računica in gospodarnost	A
sem bil pod vašim gradom v Jurmanovi krčmi.	Kovač	Pelinko se je tako napil, da sta ga nesli mati	A
Albino, kako bi dejal, v vsi njeni krasoti,	kovač	v prsih nabija, mislim si: zdaj počiš od silnega	A
Albino, kako bi dejal, v vsi njeni krasoti,	kovač	v prsih nabija, mislim si: zdaj počiš od silnega	A
ravnamo s svojo usodo! - ‘ Vsak je svoje sreče	kovač’	, pravi narodni pregovor in v marsikaterem narodnem	A
čisto take kakor naše, npr. testo, bob, seno,	kovač,	sito, kolač, potok.Nekatere pa so skoraj take	A
Koristi ni, če mlin stoji in jezik molči. ◆	Kovač	ima klešče, da si rok ne opeče. ◆ Krasen je	A
Vsak je sebi najbližji. ◆ Vsak je svoje sreče	kovač.	◆ Vsak je svojega denarja vreden.	A
primerila kakor prvemu. Ko je drugo jutro oče	kovač	prišel žalosten domov, je našel hčer in na klopi	A
Ko je stopil v kovačnico in pozdravil, ga je	kovač	vprašal: »Ej, dečko, kaj bi rad?« Markec je	A
Markec je odgovoril: »Kovaštva bi se rad učil.«	Kovač	mu nato reče: »Dobro, jaz te vzamem, toda tako	A
za sabljo, ker bi rad vedel, kako je močan.	Kovač	pa mu je rekel: »Ej, ti norček, šele en dan	A
je rekel: »Samo dajte mi jo, da poizkusim.«	Kovač	mu je velel: »Idi in vzemi si jo, tam na žeblju	A
tako usekal, da je razklal četrtino nakovala.	Kovač	mu je nato rekel: »Zdaj vidiš, da nisi še tako	A
Drugi dan je Markec spet prosil za sabljo.	Kovač	mu je rekel: »Ej, saj vidiš, da nisi še tako	A
do polovice nakovala. Zdaj mu je spet rekel	kovač:	»Vidiš, da še nisi tako močan; še moraš ostati	A
tretji dan, je Markec spet prosil za sabljo.	Kovač	mu jo je dal.Markec pa je zdaj tako usekal po	A
nakovalu, da je nakovalo razpadlo na dvoje.	Kovač	ga že ni mogel dalje zadrževati, zato mu je	A
ne napravite, mi morate plačati v denarju.«	Kovač	je napravil palico iz samega čistega jekla.	A
bom zlomil nad vami to palico, ki je ostala.«	Kovač	se je prestrašil in mu je dal rajši sabljo,	A
pogreznilo v tla. »Izberi si plačilo,« mu reče	kovač,	»kakršno si hočeš, samo da greš od mene proč	A
‒ Če že mora biti, naj bo, ‒ si misli mladi	kovač.	Zato reče gospodarju: »Tisti železni kol, ki	A
časa ga ni bilo nazaj. Končno pride na vrsto	kovač;	zažene ga ‒ tri dni so čakali, da je priletel	A
napravita posteljo. Drugi dan kuha kosilo smrekar,	kovač	gre pa sam na lov.Enako se primeri tudi smrekarju	A
namaha s kolom kakor prejšnji dan mlinarja.	Kovač	težko čaka, kdaj bo zagledal zastavo, a vse	A
prosi, da bi mu ga pobral. »Kaj?«se zadere	kovač.	»Ali si tako len, da ga še pobrati nočeš?« in	A
gradom se pogrezne v zemljo. »Tako!« se togoti	kovač	nad ostalima dvema, »jaz sem mu pa le dal, kar	A
»Eden naj se spusti po vrvi na dno,« pravi	kovač	tovarišema, ki pa se oba branita.Naposled vendarle	A
kmalu pozvonila in se vrnila. Končno se spusti	kovač	sam. S seboj vzame tudi železni kol, da bi se	A
Vse je mnogo lepše kot na naši zemlji. Ko se	kovač	nekoliko zave, gre dalje.Zapazi tri gradove	A
še nikdar ni videl, je stražila pred vrati.	Kovač	jo udari z železnim kolom, da obleži mrtva,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani