kovač (101-200)

železni drog. Hudič je zdaj sprevidel, da je	kovač	popolnoma ponorel, zato se je vdal v božjo voljo	A
Ogrnil si je pelerino in sta šla.	Kovač	je hodil za njim in si ga ogledoval.Bolj in	A
zakaj me je napadel?« se je vprašal. In čeprav	kovač	ni mislil pretirano hitro, se mu jezdaj takoj	A
Bila sta že blizu gostilne.	Kovač	se je odkašljal, ker je sklenil, da bo zadnjo	A
Hudič ali župnik, za njim!« je besno zaškripal	kovač	in se pognal za ubežnikom. Hudič bi	A
Toda pognal se je po polju.	Kovač	ni bil preveč dolgih krakov, toda poštena jeza	A
bliskovito ustavil, se obrnil in mu podstavil nogo.	Kovač,	ki je bil v hudem zaletu, se je pogrnil po tleh	A
Toda hudič se je prezgodaj pohvalil.	Kovač	mu je odmeril še precej udarcev z nogami in	A
sem: župnik ali hudič?« »Ne vem,« je zahropel	kovač.	»Daš besedo, da se v miru pogovoriva	A
da se v miru pogovoriva?« »Dam,« je zahropel	kovač.	Hudič ga je izpustil, izruval šop cvetoče	A
cvetoče ajde in si začel z njo ribati obraz.	Kovač	je pokleknil predenj in ga debelo gledal.Hudič	A
ali nisem?« se je zarežal. »Ste!« je zazijal	kovač.	»Ampak ... ampak ...	A
bi se rad udaril s tabo!« »Kaj?« je zakričal	kovač.	»Jaz pa z vami.	A
»In jaz sem vas zmazal!« je ponosno rekel	kovač.	»Jaz pa sem tebe tudi položil!« je odbil	A
verjamem v hudiča!« ga je užaljeno prekinil	kovač.	»Pustiva zdaj to!« je zamahnil župnik	A
Razumeš?« »Razumem!« je prikimal	kovač.	»Vi hočete reči, da vse to, kar sva nocoj opravila	A
oči v oči.« »Pa se dajva!« je razvneto rekel	kovač.	»Zakaj pa ne, če sva že pri tem!« je	A
legel in zora je vstala, pa še nista nehala. »	Kovač,	ko bo zazvonilo k zornicam, nehava.Če bova še	A
predlagal župnik. »Velja!« je zahropel tudi	kovač	in se znova pognal vanj. Zazvonilo je	A
ga je ponoči jahal hudič,« je počasi povedal	kovač.	»Hahaha!	A
brisala po dolini. V soteski, kjer je bil boj, je	kovač	našel na cesti črno nogavico, ki sta bila vanjo	A
in klobuk. Palice ni bilo, ker mu jo je bil	kovač	zlomil v boju. »Potrpite,« je rekel	A
se je raznežil župnik. »Lepo!« je prikimal	kovač.	»Toliko je te lepote, da bi jo človek	A
je že drugič. Preden sta prišla v vas, se je	kovač	pomenljivo odkašljal. »Kaj pa je?« vpraša	A
Hudič je!« je pribil. »Je?« je zazijal	kovač.	»Je!« je še enkrat pribil župnik.	A
Hahaha!« se je zdaj gromovito zakrohotal tudi	kovač	in tudi sam prešerno mahnil župnika; a ker je	A
razburil župnik. »No, pa mi jo vrnite,« je rekel	kovač	in se pripognil. Župnik mu je pripeljal	A
Župnik mu je pripeljal tako krepko, da je	kovač	skoraj z nosom zaoral po cesti.Ko je ujel ravnotežje	A
preveč namahal!« »Naj bo!« je s smehom pritrdil	kovač.	»Saj še mene vse boli.«	A
v njej živeli takšni ljudje, kakršen je bil	kovač	Tomaž!	A
morda rodila že svojega dvanajstega otroka. Ta	Kovač	je naravnost nor.Molči, gara od zore do mraka	A
vasi in zažigali ognje, vriskali in prepevali.	Kovač	pa bo sedel doma za ognjiščem, kuhal kamiličen	A
»Kako pa hiša?« je vprašal	Kovač.	»Hiša?«	A
»Zakaj pa sedi?« je vprašal	Kovač.	»Zakaj sedi?	A
Prav zaradi politike?« je kimal	Kovač	in ni gledal v Martina. »Saj, saj -	A
»Tatvino?« se je zavzel	Kovač.	»Tatvino?	A
Bogatinom je treba izprazniti žepe.« Toda ker	Kovač	ni dal nobenega odgovora, se je Martin dvignil	A
poštenim delom služiti kruha. Bil sem pošten	kovač,	pošten kolar in pošten čevljar.Bil sem v cehih	A
odstrani. Zunaj je nekdo tolkel s kladivom,	kovač	je mehčal vroče železo konjske podkve, enakomerni	A
skupaj sta, najbrž za zmeraj, pod oknom poje kos,	kovač	nabija konjem podkve na kopita, mirno jutro	A
steklo tja, bi tega ognja ne moglo ustaviti.	Kovač,	ki si je na ta praznični dan pozabil sneti usnjeni	A
brata. »Brata, mati, brata?« je dejal trpko	kovač.	»Saj jaz nimam brata.	A
mestu ta zločin in kako so vsi osupli, da se je	kovač	Urban pokazal takega lopova, ko so ga vendar	A
»In kaj je danes izpovedal ujeti zločinec,	kovač	Urban?« Zdravnik pa je bil v zadregi, kajti	A
za takega krta, ko me je snubil moj Andrej.	Kovač	je bil samo; nič učen, a pameten in dober.O	A
vajenca. Kovačija je bila majhna in obubožana,	kovač	pa tako star in slaboten, da ni več mogel dvigniti	A
tovorila prisluženo bogastvo. Najmlajšemu je stari	kovač	podaril le košarico orehov, ki jih je vso zimo	A
vzame kos železa in najtežje kladivo, ki ga je	kovač	vselej z obema rokama vihtel; njemu je pa v	A
litanije.« . / . / stran 83 . / BUTALSKI	KOVAČ	V Butalah imajo bistre rokodelce. Je boter	A
je od vseh rokodelcev zdel najbolj postaven	kovač:	Tepanjčani se ponašajo s kovačem, ob cesti dela	A
pravi, ni daleč od tod, ‒ tri ure hoda. Ta je	kovač,	kar se pravi dober kovač, in te mu bom priporočil	A
tri ure hoda. Ta je kovač, kar se pravi dober	kovač,	in te mu bom priporočil, ‒ sem in tja.Pa mu	A
muhoborske razmere vse časti vrednimi talenti:	kovač	Švigelj s svojo raskavo dlanjo, ki je ob nji	A
Republika 230 O vlakih in vzgoji 234 � Silvester	Kovač	239 Kombiné 244 O Marsu 249 Korupcija 254 Gladovni	A
avgusta 1924 ] . / . / stran 239 . / � Silvester	Kovač	Imel sem stričnika, sina materinega brata	A
živi, toda zame je mrtev in mu je ime Silvester	Kovač.	Silvester Kovač, v miru počivaj! Kakor punčico	A
mrtev in mu je ime Silvester Kovač. Silvester	Kovač,	v miru počivaj! Kakor punčico v očesu sem vedno	A
človeškemu bivanju na tej zemlji. Silvester	Kovač,	ne poznam te več! Sicer bodi povedano v njegovo	A
nam prej ni niti o njih sanjalo. Silvester	Kovač,	izbrisan bodi iz našega sorodstva!Kaj ga je	A
Drugega razloga ni za njegovo propast. Silvester	Kovač	ni hodil v kino, Silvester Kovač ni pil, Silvester	A
Silvester Kovač ni hodil v kino, Silvester	Kovač	ni pil, Silvester Kovač ni bral ničesar razen	A
hodil v kino, Silvester Kovač ni pil, Silvester	Kovač	ni bral ničesar razen domačih vesti in parte	A
in zanič in da je vse zavozila. O Silvester	Kovač,	materinega brata sin, tvoje grehe so spravile	A
jih opovržeš. Mar se upaš tajiti, da se pišeš	Kovač,	kakor so ti v brk zabrusile novine? In da ti	A
da je v neredu tvoja prebava. O Silvester	Kovač,	sin materinega brata, kako si mogel pasti tako	A
naklu, da ga je bil mojster zelo vesel. Ta	kovač	je koval tudi cesarske konje.Preskusil je Petrusa	A
Petrusa, kako se bo obnesel pri tem delu.	Kovač	je kar strmel.Petrus je koval tako lične podkve	A
Nič kaj ne zamerite, jaz grem.« Mojster	kovač	se je pograbil za glavo: »Ob največjem delu	A
Ne hodi! Primaknem ti pri plači in ‒ in ‒ «	Kovač	je premišljeval, kaj bi mu še obljubil.Spomnil	A
premamila, da se je omečil in ostal. Mojster	kovač,	velik stiskač, je pa dvignil umazan prst in	A
strehi stoji lev in čaka, kdaj naju požre.«	Kovač	skoči od nakovala z najtežjim kladivom v roki	A
je, pravi lev!« je v strahu pritrdil mojster	kovač,	da so vsi možaki pred kovačnico prasnili v smeh	A
pomagal pri bolni živini in preganjal prisad.	Kovač	je pritekel, storil, kar je vedel in znal, po	A
stojnicah na prodaj svoje blago. Tudi star ročni	kovač	je položil na dva tesarska stola tri deske in	A
zavlečena lopata ali pa ukradena. Seveda, čas je	kovač	pozabe.In tako je bila pozabljena tudi Jernačeva	A
žalostna ta reč.« »Zabavljal ne boš,« je iztegnil	kovač	težko, črno roko, ki je tudi nedelja ni mogla	A
nedelja ni mogla do dobrega umiti. »Le žugaj;	kovač,	ti vedno žugaš.In vsi žugate in se upirate zoper	A
zapel ‒ »to je c. in kr. Apostolsko Veličanstvo.	Kovač,	modrijan, ali veš, kdo je ta?« »Bolje ko ti	A
to je naš.« »Pa do katerega leta?« je rinil	kovač	naprej. »Vsi do dvainštiridesetega!«	A
Jančar s Kozjega hriba. »Huda bo,« je omenil	kovač	čisto ponižno.Zobe je naglo stisnil in po bledem	A
razpeli dežnike. »Kaj hočemo,« je spregovoril	kovač.	»Kar je, to je.«	A
Belizarjevo brodovje v kratkem,« povpraša umazan	kovač	iz cirkusa. »Dospe, ti pravim, nocoj ali jutri	A
Stavim dva vandalska zlata!« »Stavim!« kriči	kovač.	»Stavim nanju petindvajset miliarens za Azbada	A
mu pošepeta dolg Got na uho. »Nikoli!« trdi	kovač.	»Nikoli ne izgubim.«	A
trpljenje.« In je izpregovoril Boltežar, hišni	kovač	in sodar: »Postarali smo se.	A
dobrohotnim smehljajem. Zali deček, pogumni	kovač	svoje usode, mu je očitno ugajal, zlasti ko	A
vedeli, kakšna reč je bila pri Kolencu, kajti oče	Kovač	je ravnokar prišel od tam.V kuhinji so se pogovarjal	A
se vračali delavci in prišel je tudi Franc,	kovač;	velik in močan fant je bil, roke je imel črne	A
	KOVAČ	DAMJAN I Lastno trpljenje je kakor	A
II	Kovač	Damjan se je ženil.Mlad je bil in močan, radost	A
nerodnim jezikom in nerodnim glasom: ”Damjan sem,	kovač,	iz moravskih krajev doma, in bi rad šel s teboj	A
in ne kaj!“ ”Damjan sem, kakor sem rekel, in	kovač,	stanujem pa skoro tam, kjer sva se srečala.	A
bi se rada imela!“ Tako je govoril Damjan,	kovač,	ker je bilo njegovo srce polno usmiljenja.	A
Gospod, ne zamerite mi nikar ... jaz sem Damjan,	kovač	...“ Gospod se je doteknil roba svojega klobuka	A
ogledoval natanko tujec krčmar. ”Moško še stopaš,	Kovač.	Dolga bo vojska, preden se zgrudiš.	A
gospodarja. Duri v izbo so bile nastežaj odprte,	Kovač	je stal na pragu s palico v roki ter je kričal	A
šel mimo njega, ni ga pogledal, ne pozdravil.	Kovač	pa se je okrenil ter je klical za njim:	A
po svoji poti, ni se okrenil, ne odgovoril.	Kovač	pa je stopil v izbo. ”Poberi se!“ je ukazal	A
oktobru, pa se je nenadoma splašila vsa dolina.	Kovač	se je pripeljal iz mesta, spravil je voz in	A
bičem v roki. Elija ga je veselo pozdravil,	Kovač	pa je rekel: ”Ne bom sedel in ne bom pil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani