kost (1.533)

tretjo pamet. In tudi psi, kadar pes reži za	kost	na psa. Izdal je Aron Deseniško, da bi prejel	A
pasti. PATER MELHIOR Da niso to strahovi,	kost	ti črna! ARON Celjski so zadeli v moje mreže	A
moraš denar in Nežko imeti; baronu kako drugo	kost	podložiš, Žužka pak dobro namažeš. TRETJI NASTOP	A
HONZA: A?	Kost	kneza keltskega konja. HABILIS: Ne, gospod	A
HABILIS: Ne, gospod Honza. Ne	kost	kneza.Konjeva, ne kneževa kost.	A
Ne kost kneza. Konjeva, ne kneževa	kost.	HONZA: Že vem: knez kosti ... ne ... konj	A
ANASTAZIJA: Kneza ...	Kost	konja keltskega kneza ... HABILIS: Tako je	A
leto natančno lahko ugotovimo, koliko je kakšna	kost	stara. Ampak tega vi ne boste razumeli.	A
konja? ... Čakaj: konj-kneževe-kosti... ne ...	kost	... če ga preveč cukneš pa spet ne gre ...	A
konja-kneževe-kosti ... čakaj, Honza, to bo: ...	kost	konja keltskega kneza.(Si oddahne) ... Klinc	A
trdno drži v rokah. HONZA: Spustite, prosim,	kost	kosti konja keltskega kneza, pa vam pokažem	A
Kako pa? (Vzame	kost	z mize.)Kakšna lepa halštatska kost.	A
Vzame kost z mize.) Kakšna lepa halštatska	kost.	Malo noro je vse skupaj, ni res?	A
Jemlje kosti s ponjave.) Še ena medenična	kost.	Na žalost cela.	A
Gorjača, to razumete. HONZA:	Kost	konja keltskega kneza? HABILIS: Lahko se	A
Odvržem jo. Habilis odvrže	kost	konja keltskega kneza.Honza zdivja za njo in	A
HONZA: Potem pa jaz vstanem, vzamem v roke	kost	kneza keltskega konja in rečem: Slišite prihajati	A
Halštat, Halštat, dolga noč zgodovine ... HONZA:	Kost	kneza ... NELA: ... kost konja ...	A
HONZA: Kost kneza ... NELA: ...	kost	konja ... HONZA: ... konja kost kneza ..	A
NELA: ... kost konja ... HONZA: ... konja	kost	kneza ... (vstane in stopi na stran) ... oprosti	A
oprosti, skoraj sem se poscal ... (iz ozadja)	Kost	konja keltskega kneza. NELA (počepne in	A
na Trubarju) ... tule, da niti ne škrtne ob	kost	... in potem sem si rekel: Fant, če že imaš	A
zmerjaj ... prežé na hudo besedo, kakor pes na	kost!	DRUGI KMET: Kdor bi kaj povedal, naj zine	A
drugo. . / . / stran 63 . / Tan Vzameš mu	kost	in se razsuje.Kot plaha goba z roba gozda.	A
bomo do mraka. Po meni bodo plánili kot pes na	kost...	Slovenija - nekakšna pravljičnost, čeprav sem	A
roden, vsenaokrog kot pajčina visi. Se kakor	kost	in nož v oba zažlebi besedje o začetku in amebi	A
pepela ga, iz dima, kot da je moja kri in moja	kost.	Mojbog, življenjepis kot pantomima!	A
dragoceno je spoznanje, da ima ljubezen kot	kost	trdno ogrodje. Dosedanji zbirki sta nosili ljubezen	A
nekje je štrlela izpod rjuhe ostra raztreskana	kost,	kakor kos zapornice, ki jo je bil zlomil avto	A
izsesala in bodo vztrajale do konca, ker jih debela	kost	varuje pred sušo, ki izmoz ga poprej vse druge	A
lahko potegniti zmečkanega hlačnika na štrlečo	kost;	zato se je Vaska jezil, a ne na telo na podu	A
obraz še ožji in njegova malce ploščata nosna	kost	nekoliko bolj vidna.Njegove poteze so bile zbrane	A
peruti črne ujede, ki je vrh hriba kljuvala	kost	lesene lobanje.Zakaj bilo je spet slišati tope	A
ČLOVEK NA ZEMLJI 175 . / . \/ . / bila sama	kost	in koža.Anca jo je motila s staro pratiko.	A
sebe in jo dvigal k meni. Slišal sem, da je	kost	škrtnila v njegovem laktu.Roka se ni zravnala	A
ki je bilo rjavkasto kakor starinska slonova	kost.	Strmar je presodil, da je ded premagan	A
je vrgel! V tem trenutku je priletela vame	kost.	Ozrl sem se proti hiši.	A
raztrgane hlače. Pepč pa je visoko dvignil svojo	kost,	zakričal:- Na, ti lakota bukovška! -	A
položiti svoje stare glave. V župnišču mu dajo	kost	in kos kruha in če prosi prenočišča, ga naženejo	A
več Janez, bila je komaj še njegova senca:	kost	in koža, lasje in brada, drugega nič.Možje so	A
nesreče. Dolgo je tako sedel, ne da bi segel po	kost.	Čakal je, da ga bodo prej vprašali, kako je	A
zavrnil Luka, ki je prav tedaj odvrgel oglodano	kost	in se sklonil po drugo. »Tantadruj,	A
čutil, da je treba nekaj reči, zato je svojo	kost	odmaknil od debelih ustnic in prijazno ponovil	A
Matičevo telo. Matic je odmaknil od ustnic debelo	kost,	ki jo je držal z obema rokama, se od strahu	A
zaničljivo prhnil Furlan, ki je ravno menjal	kost.	»Raus e patacis, repa in krompir!«	A
»Tantadruj, kako bom zdaj umrl?« »Vzemi	kost,	pa božorno‐boserna!« je tako nenadoma in tako	A
stran trmasto in vztrajno toliko časa, dokler ni	kost	spet skočila na mesto, ki ga ji je določila	A
»Albin, daj, zapiskaj na svojo preklemano	kost,	da bomo videli, če res sežeš do duše.«	A
otipavajo vsako vdolbinico posebej; ko zadenejo ob	kost,	mehko, hrustančasto, prevlečeno z vlaknastim	A
Vso težo prenese na komolec, da se spodaj v	kost	zareže ostra bolečina, telo gre počasi gor,	A
- Ko ti bo počila	kost	in hreščala čeljust, je rekel prvi. -	A
v bol in vrisk, ki seže v sleherno tkivo, v	kost.	Kateri dan je že minil v tem temačnem prebivališ	A
sejmov; orehe, debele kot moška glava, slonovo	kost	in morske kače. Ne, to ni mogla biti resničnost	A
niso več mogli krotiti, je zmečkalo kožo in	kost.	Kapitan je še zmeraj hotel Simonov jok in prošnjo	A
oken ordinacije. Bolečina je rinila skozi lično	kost	proti očesu.Mladenič je pritekel za njim.	A
izgubil uhelj in oko in je imel zdrobljeno lično	kost	in ki mu je odtrgalo kos lica, ta ni več mislil	A
notranjost, nekam proti drobovju je rinila topa	kost,	navzgor v mehke dele telesa, med črevesje, v	A
Pomislil je, da zaudarja, da mu stegnenična	kost	leze med jetra, čeprav sedi.Pomislil je, da	A
moti me umazan papir, na katerega sedem, goveja	kost,	ki jo položim pod glavo, veliko govejo kost	A
kost, ki jo položim pod glavo, veliko govejo	kost.	Kajti telo in duša sta se začela privajati	A
dolge in 3 in pol cm zevajoče rane. Lobanjska	kost	je bila zdrobljena in so se širile razpoke lobanjske	A
lasišču, tako da ji je bila zlomljena lobanjska	kost,	od koder so se širile razpoke na vse strani	A
V par tednih so ga poslali nazaj, češ, da mu	kost	gnije, in doma je bil v par tednih zdrav.Kaj	A
opravljal ko midva. Jerica je pa grozno slaba; sama	kost	in koža, in bojim se, da bo imel varuh kmalu	A
Tako,« je dejala Jerica. »Saj je skoraj samo	kost?	« Pod toplimi žarki zlatega sonca se je bujno	A
s kračo tudi že pri koncu, psici je bil dal	kost,	za kar se mu je Šnakšnepskovski z očmi zahvalil	A
starega Juda, da ima črn maček v sebi svetlo	kost,	ki človeka stori nevidnega. Odslej Miško ni	A
sta se Martin in Jožef trgala za kako mastno	kost.	Martin je odšel in takoj je postalo bolj pusto	A
ki je seveda že zdavnaj dogorela, spet imeli	kost,	ki so jo glodali in si jo pulili, kot bi jim	A
Človek pa ni samo rit, ni samo mast, temveč tudi	kost,	koža, kri.Vam je ušlo, da se vse to, kar je	A
zasadil je vanjo kratko bolečino in jo porinil v	kost,	zadostovala je, da se je Tjaž naglo pobral,	A
zaničujejo starega človeka, ne pomislijo, da stara	kost	je modrost.Po naših deželah pa le vino gospodari	A
Buzduga. »Na, šejče, apport!« je viknil ter vrgel	kost	po tratini.Pes je skočil v gosto deževje za	A
prostor. Buzduga mu je vrgel neoglojeno kurjo	kost	in košček kruha. »Ste li videli komedijanta	A
je vprašal. »Ali pa vas je prosil za kurjo	kost.	«Inženirju se še ni zabrisala nevolja na obrazu	A
Dober handžija, dober gost, slab pes, slaba	kost.	Daj, da se poživim, ker utrudil sem se na potu	A
katolika! Zlo je, kadar se dva psa trgata za eno	kost.	Tako smo živeli v vednem strahu.	A
povej, kako ti ugaja!« Ponudil je Bobojedcu	kost	in pol kolača, za kar je ta zajedalec pograbil	A
»Čakaj! Beseda besedo prinese, pes pa	kost	‒ pravijo.« To so trudi in napori s takim človekom	A
vesoljno mesto mastno juho ves teden vse mesne dni.	Kost	od pleča pa so si prihranili za pustni čas in	A
zasmejal kratko, kakor da se mu je zaletela	kost,	in »Hardun!« je rekel in »Nak!«Tako je razodel	A
priti na dvorišče; v žepu je imel pripravljeno	kost,	zagnal jo je psu, ki z gospodarjem vred ni bil	A
steklenice sivkasto mešanico mleka in cikorije. Sama	kost	in koža ga je bila, nebogljenega bitja: lučka	A
ubogala. Kuža Zvestin pa je čakal in je dobil	kost.	Toda je moral z njo iz sobe; nemara če bi ostal	A
gobček kos mesa, sira, slabo oglodana kurja	kost.	Toda še nekaj je imela ta gosposka hiša: mačko	A
gospodarjev klic ni privabil, mu je Hudournik nesel	kost	za bajto in mu jo ponudil.Vzel jo je; toda kujal	A
ponudil. Vzel jo je; toda kujal se je, odnesel	kost	v hosto in jo zakopal: »Nalašč nočem.«- »Kakor	A
obrušen kamen mu je bil za sekiro, za nož pa	kost	kake zverine. Tak je bil lovec v davnih časih	A
prav gotovo bi naprosila za funt mesa in ubogo	kost	za žegen. O, ko bi ljudje vedeli, kako grenko	A
in mu preparal hlače. Kri je vrela iz rane,	kost	v kolenu je bila zdrobljena.Ila ni nič pomišljal	A
Ampak tole si zapomnite: Kri je kri. Zato pa	kost	h kosti, kri h krvi.Sedaj pa kaj drugega!«	A
zadnja noga je bila zlomljena, da je štrlela	kost	iz kože.Uboga živalca je zarezgetala, ko me	A
Jobova. Bog mi jo potrdi in utrdi kakor kamen	kost.	Storjena pa je zavoljo tele prežalostne zgodbe	A
krastačja, so mu zevala in zobje so škrtnili ob	kost.	»Kakor volk,« je pomislila Ljubinica in se ni	A
Ne hodi!« je zarohnel Hun in vrgel oglodano	kost	na tla. Tunjuš sam se je prestrašil svojega	A
Kako so me zapustili! Kakor oglodano	kost.	Lepo plačilo za trpljenje!	A
upanje na gospodarjevo pohvalo trdno kakor kamen	kost.	Pa kaj se zgodi?	A
ne bi nazadnje kaj bilo! ... Kilav je, sama	kost	in koža, pa kašljati začne, še preden pade prvi	A
namrščil: »Samo ješ premalo, kmalu te bo sama	kost	in koža!«Glavo je besno izmaknil prizadevnim	A
naskrivaj pod mizo vrgel, kakor psu oglodano	kost,	ali pa jo bo prodajal nadrobno za prikupen smeh	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani