Skoraj da niso bili več bolniki, a so še hropli in jih je bilo treba obleči. Pa ni lahko potegniti zmečkanega hlačnika na štrlečo kost; zato se je Vaska jezil, a ne na telo na podu, ampak iz upora proti poginu, nekako hud na ležeče ostanke, ker so se pustili uničiti. Jaz sem medtem podstavljal črtasti jopič, ki je bil kot cunja za brisanje prahu, pod rebra drugega reveža in sem bil hvaležen Vaski, da je bil kljub godrnjanju prisrčen z nesrečniki.