jernač (86)

moški koraki in iz jarka prisopiha pod breg	Jernač	s težkim bremenom na hrbtu.Že večkrat ga je	A
z gostim grmovjem in prepleten s kopinami.	Jernač	se je splazil skozi grmovje, ali ni trpelo dolgo	A
prišel. Tone bi bil rad videl, kje je odložil	Jernač	veliko culo, vstane izza grma in gre v kotel	A
položi na koleno. Kmalu se prikaže skozi luknjo	Jernač	in potege culo tobaka za seboj, potem pride	A
ki se mu je videlo, kakor bi bil gospodar,	Jernač	pa le njegov nosač. »Sem nas vendar ne bodo	A
tukaj smo bolj brez skrbi kakor doma,« reče nato	Jernač.	»Jaz tudi mislim, da smo jim zmešali sled.«	A
v kateri je bilo žganje. »Ravno prav,« reče	Jernač.	»Saj sem že zelo potreben, tretjo culo sem že	A
zadnja.« »Povej no, kako je bilo!« ga sili	Jernač.	»Dajte mi poprej piti, saj se mi že grlo suši	A
Kar Kočmur stori, to je vse prav,« reče nato	Jernač.	»Že sam sem videl, ko ga je kuščar nagovoril	A
videli.« Ocvirek se je najedel in napil in	Jernač	je že komaj pričakoval, da bi zvedel, kako jo	A
me nekaj zbudi. Ko sem spregledal, je skočil	Jernač	kvišku in je zginil pred menoj.V strahu sem	A
To je dobro, da imaš tako trdo bučo,« se šali	Jernač.	»E, kopriva ne pozebe!Tako hitro me še ne bo	A
upati Martinčku?« »Zakaj pa ne?« reče nato	Jernač.	»Saj ti je že nosil in zaslužil bo tudi rad,	A
še izdal.« »Tega se nam ni bati,« ga zavrne	Jernač,	»predobro ga poznam.Kar je po nesreči zgubil	A
razjasnitev položaja. * Torej tiste dni je točil	Jernač	na Poljanah Štajerca.Dobrega, prav dobrega.	A
Čas je šel svojo pot.	Jernač	je potočil štajerca in je imel sedaj na pipi	A
do tedaj pa dobim mestno službo; prižigalec	Jernač	se preseli na Štajersko k hčeri, obljubil je	A
. / stran 84 . / Izgubljena lopata Kmet	Jernač	se je napotil v trg, kjer je bila davkarija	A
trd za cene kot njegovo železno blago. Doma je	Jernač	lopati dodal lep, gladek ročaj.Potem jo je postavil	A
domače gospodarsko orodje. Po preteku tedna je	Jernač	sklenil, da gre na svoj veliki travnik razbrskat	A
nič več niso ne videli in je tudi ne rabili.	Jernač	je še godrnjal in vsej družini očital, da jo	A
Pa boglonaj, ki ste jo posodili.«	Jernač	vzame lopato in jo ogleduje.Vsi robovi so bili	A
vdelano domače znamenje, ki ga je vanj vrezal	Jernač.	Taka je bila njegova navada, da je k vsakemu	A
ti je dal to lopato?« je dečka trdo vprašal	Jernač.	»Ata,« je povedal fantič.	A
povest o lopati. »To je že od sile,« se je jezil	Jernač.	»Tožil ga bom.	A
Bodiva si prijatelja,« mu je ponudil roko.	Jernač	je bil potolažen, žena pa ju je povabila v hišo	A
je stopil v kuhinjo vaški oglednik mrličev,	Jernač,	lepo rdeč in zdrav; dasi je gledal tolikokrat	A
mrliči so v vasi,« je opravičevaje se pripomnil	Jernač.	»Štirje!« se je zasladkala Atropos,	A
Kloto Cilika. »Otrok ne štejem,« je odvrnil	Jernač,	»trije so: Kregarica.« »Bog ji daj nebesa	A
troje očenašev. »Stari Zalokar!« nadaljuje	Jernač.	»Hudo se je mučil, želel si je že!«	A
tri tedne. »In gospodar na Peči!« zaključi	Jernač.	In Kočanka je planila v jok, in pritegnili	A
planila v jok, in pritegnili sta ji tovarišici.	Jernač	pa je posegel po steklenici z žganjem, da poplakne	A
poslušam, in če bi prišel kdaj tisti »vojvod«	Jernač	Schiffrer, pokažem naj mu vrata, kajti pravde	A
ter se ustavil pred starim kričačem. »Alo,	Jernač	Schiffrer!« ga je ogovoril, »si že spet tu!	A
Wohlgemuet mi je odgovoril, da je to vojvod	Jernač	Schiffrer iz Bitnja, ki je svojčas vodil pravde	A
ter zajokala: »Ali se moraš zmeraj prepirati,	Jernač,	ko vendar veš, kako je.Konec bo spet ta, da	A
če je v jutru že klepal na svoji veji. In	Jernač	izpod Skale, ki je bil tudi z nami, dostavil	A
prehladil!« »Če pa se prehladiš ti?« vpraša	Jernač	osorno. »Ljubček moj, meni mraz ne škoduje!	A
»Morda je proti večeru zopet tu,« tolaži ga	Jernač	izpod Skale. » Vrag bo tu, pa ne petelin!« jezi	A
nebom pa tudi ni kdove kako težavno. Tinče in	Jernač	sta napulila mehkega mahu, katerega je v Zali	A
priropota ta večer in koliko se jih oglaša.«	Jernač	in Tine nato odideta.Miha zapali ogenj na dveh	A
dihala v rahlem zraku. Tedaj se je privlekel	Jernač	izpod Skale iz tihega gozda.Oprezno je stopal	A
takisto!« . / . / stran 65 . / Tedaj pa se oglasi	Jernač	izpod Skale, rekoč: »Noč je visoka in mislim	A
starih knjigah se bere to ali ono, o čemer ti,	Jernač,	ki še svojega imena ne znaš podpisati, ne veš	A
gospodom ti, ki ničesar ne veš?« Že je hotel	Jernač	izpod Skale vzkipeti, ali pomiril je prepir	A
ondi na smrekovi veji. Ali ti je všeč tako,	Jernač?	« »Slišali ju bomo,« odgovori le-tá čemerno,	A
jaz v precèj živahni razgovor, »sedaj te je	Jernač	razžalil ravno dvakrat.Prvič, ko je dvomil o	A
mnenje!« »Le šalita se, gospoda,« odgovori	Jernač;	»če se ne motim, zbira se tam nad Blegašem čudna	A
biti,« odgovori gospod Andrej, »in ker se je	Jernač	kazal nekam takega, kakor bi mu moje pripovedovanje	A
Če ustreli gospod Andrej petelina,« odgovori	Jernač	porogljivo, »pa vam povem vse.Lahko noč!«	A
preden še se je svitalo za gorami, zbudil nas je	Jernač,	ki ni mnogo spal, češ da bi ne prespali ugodnega	A
»Za gorami se že dela bela proga,« zašepeta	Jernač,	»in zvezde že tudi niso več tako svetle.Sedaj	A
. / stran 68 . / »Ga že vidim!« zašepeče	Jernač,	»malo pod vrhom je, in prav dobro vidim, kako	A
nisem ugledal petelina. »Za Boga,« vzdihnil je	Jernač,	»baš sedaj dviga kljun in skoro slepec bi ga	A
odmikale od petelina. »Dobro pomerite!« šepne	Jernač,	»ako ne bo prav zadet, zanese se globoko v jarek	A
mogočno, veličastno. »Tresk!« razjezi se	Jernač,	»jelka je zadeta, ali petelina je vrag vzel	A
petelinom ... Jako potrta ostaviva kraj nesreče in	Jernač	neprestano nekaj godrnja o tem, da gosposki	A
grozila gotova poguba. »Haha!« zasmeje se	Jernač,	»ta jo je pa izkupila, rajši jo imam nego petelina	A
Andreja. »Gotovo ga je ustrelil!« izpregovori	Jernač	čemerno, »in za mašo bi plačal, če bi ga gospod	A
pobrati ni bilo ničesar, he, ali ni res tako	Jernač	izpod Skale?« »Praznih rok tudi nisva,« zarenči	A
izpod Skale?« »Praznih rok tudi nisva,« zarenči	Jernač	in vrže lisico pred ogenj.»Toliko rečem: da	A
vrsti vi, da takisto izpolnite svojo dolžnost.	Jernač	izpod Skale, tam na veji visi petelin in kakor	A
življenja!« »Kaj bi silili kmeta,« odgovori	Jernač	slabe volje, »da bi vam govoril o svojih neumnostih	A
In pri tem ostanem.« »Ne uideš nam ne, ljubi	Jernač,	« izpregovorim jaz, »vrsta je na tebi in s tem	A
In pri tem ostanem.« II	Jernač	izpod Skale pripoveduje: »Kaj naj vam govorim	A
rekoč: mSaj sem te tudi zmeraj rada imela,	Jernač!	lPotem sva prestopila k drugim potrebnejšim rečem	A
ga vpraša gospod Andrej: »Zakaj je ne vzameš,	Jernač,	sedaj ko je vdova?« »Zakaj je ne vzamem?« zatogoti	A
je vdova?« »Zakaj je ne vzamem?« zatogoti se	Jernač	izpod Skale. »Zato ne, ker je vsakdo brezpameten	A
tisti dan zaspali tudi mi. Takoj ko je bil	Jernač	izpod Skale dopredel svojo kodeljo, legli smo	A
»Kdo pa tudi poslušaj to nergo!« oglasi se	Jernač	izpod Skale.»Če mu daste piti, kolikor hoče	A
»Lažeš!« zatuli Miha. »Lažeš,	Jernač!	Pa sem jo vendarle dobil!	A
so takrat prav močno zahajali od nas, in tudi	Jernač	izpod Skale je bil, kakor nam je pravil, med	A
povest.« »Vsakdo živi po svoje,« zajezi se	Jernač	izpod Skale; »ali če bi bil vsakdo tako dobrega	A
ne poznam in pri tem ostanem, kakor bi rekel	Jernač	izpod Skale.« In teklo je vino. ‒	A
pametnejši od Tinčeta in sem izkusil mnogo več nego	Jernač	izpod Skale.Če je bil v Ameriki, pa meni, da	A
je prislužil večno zveličanje. Mene poslušaj,	Jernač,	pa zaslišiš moško besedo.In ta je takale: Boga	A
in v desetih farah ga mi ni vrstnika. Tamle	Jernač	izpod Skale hoče biti pijanec ‒ oh, ti moj Bog	A
smreke. Zdaj jih je sekal, pomagala sta bajtarja	Jernač	in Blažon iz Podlonka. »Kolikor je zaznamovanih	A
opotekel. »Jezus, Marija!« je hripavo kriknil	Jernač.	Smreka je treščila po tleh in oplazila Kozomolca	A
»Še je živ!	Jernač,	kar na veje ga naloživa in odnesiva domov!Da	A
utrujene oči in za trenutek prenehal hropsti. »	Jernač,	obriši ga!« je velel Blažon, ta mu je kar z	A
Križanega v kotu. »Po gospoda bo treba!« je odločil	Jernač	in si ogrnil suknjič.»Ti ostani pri njem in	A
in v hišo so stopili duhovnik, cerkovnik in	Jernač.	Kozomolec je prebledel, srce mu je bilo kot	A
zakipelo v srcu in solza mu je zdrknila iz oči.	Jernač	je k postelji pristavil stol za gospoda, Blažon	A
vzelo! Čisto steklene oči že ima!« je menil	Jernač.	»Ne bo dolgo, ne!« je dodal Blažon in se zamislil	A
»Huj, imamo ga. Pri tvoji vasuje!« pravi	Jernač.	»Huj, pojdemo ga čakat, če ti je prav in pokažemo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani