ded (1.221)

gnezdo Sovnek ob Savinji. Tu je rad počival moj	ded,	a oče moj je s carjem Karlom Češkim tu imel	A
JANKO: Tega pa ne maram. Že moj	ded	se je ukvarjal z ovajanjem.Ne bom umazal časti	A
Na vasi pod lipoj staroj Pravljice prepéva	ded,	Unukom trem svojim jih pravi Pravljice iz davnih	A
Pozimi zrem led in poleti zrem cvet, dedov	ded,	tam v dolini ... Vran Zletel hrupno pod nebo	A
Zaplenjeno pismo s fronte 27 . / . / stran 4 . / Moj	ded	28 Dèkle, dèkle moje 29 Divje kakor lačni psi	A
krvavi, bledi obraz. . / . / stran 28 . / Moj	ded	Petdeset let je v tovarni umiral in delal za	A
gáram ko budala, zvečer sem zlibran kakor kakšen	ded.	Vmes skupaj znašam same drobnarije iz raznih	A
Tak list prostran si ti, ravan! Naš	ded	tu pisal svoja dela, naš govor čul si prek poljan	A
pri srcu ko nekdaj ste meni! Željnó, kakor	ded	naš v izgubljeni raj, tja gledam na trate planinske	A
moderno slovenščino (dr. Franc Grivec) Če bi	ded	naš ne bil grešil, * bi v veke mu bilo živeti	A
mojster njihov oče, mamin oče in njegov, Milkov,	ded.	In on je Milko z njimi, je tudi Milko za	A
koles v ozkih koritih s sinjo vodo. Njegov	ded.	A to je moral biti zelo star mož, na katerega	A
ugrabili, ko je bil še majhen deček. Da, a tudi	ded,	ki je obenem tih čuvaj tu ob obali.Je star nono	A
mokrem, ob širokem in modrem dedu morju. Pa je	ded	spet tudi obenem v svetilnikovem očesu nad zalivom	A
Tukaj v mestu! Ali so se oni,	ded	s pipo in ona s temi nogavicami, bolj znašli	A
prežvekujeta sredi nočnega miru. »Tudi moj	ded	je bil sergente!« To je Pascà.	A
pa se upira takšna zanesenost. Ko da je tisti	ded	preveč nadležno sorodstvo. Ko da ga mali s	A
ti!« To je bil glas malega, ki je bil njegov	ded	sergente, zato je njegov vzklik takó samozavestno	A
zdaj v uniformi tistih ljudi, ki jih je tvoj	ded	streljal za dunajskega cesarja, si je rekel	A
»Stara idila.	Ded	in vnuk.Prvemu že sapa pojema, drugi je še nima	A
požugal s kazalčkom. »Trikrat,« je vdano prikimal	ded.	»Trikrat...«	A
takoj!« »Takoj, seveda, takoj,« je prikimal	ded.	»Samo temle bova privoščila še malo sončka.«	A
Kako?... Kar tako: da!« je zamišljeno odgovoril	ded,	ne da bi se ozrl.»Sonce da vse.	A
je vendar jasna in preprosta, kar se le da.	Ded	uči vnuka igrati trobento.In da ne bi trobila	A
tujega človeka. »Midva,« je počasi prikimal	ded.	»Midva trobiva...«	A
»Tudi punčko.« »Mi tudi,« je prikimal	ded.	»Pa je ni doma.	A
Temnikarju. »Stara je, stara!...« se je oglasil	ded.	»Kako se ji pa reče?«	A
Jankec. »Saj sem že trikrat,« je topo odvrnil	ded	in mu vrnil trobento. Spustili so se	A
doma.« »Ne, mamice pa ni, mamice...« je zamrmral	ded.	»Že dolgo je ni!« je vzdihnil otrok	A
Dolgo, že kar dolgo je ni!...« je vzdihnil tudi	ded.	»Pa kaj hočemo, je že tako!...«	A
bo še očka umrl.« »Ne, ne!« je hitro odkimal	ded	in spet stopil k njemu.»Pravim, da je Zmaga	A
odločno rekel Jankec. »Saj ne boš!« je zatrdil	ded	in ga potrepljal po glavi. »Ko bom velik	A
« je resno rekel otrok. »Ooo!« je zategnil	ded.	»Saj zmeraj praviš, da boš partizan.«	A
bodo moji otroci sirote.« »Hm!« je zastokal	ded	in zmajal z glavo.»Kam pa boš šel, otrok moj	A
očmi. »Kaj hočemo, je že tako,« je vzdihnil	ded.	»Vidiš, najbolje bi bilo, če ne bi bilo otrok	A
« je vprašal Jankec. »Trikrat,« je zasopel	ded	in segel po kozarcu. Otrok je stopil	A
pravljico,« je rekel. »Pravljico?« je zasopel	ded	in izpil.»Seveda, pravljico.«	A
pravljico?« »Bom, seveda bom,« je prikimal	ded.	»Samo malce še potrpi, da se mi nabere sapa in	A
»Ali greva zdaj domov?«	Ded	je hitro stopil k njemu, ga stisnil k sebi in	A
nenavaden, da ga je otrok začudeno pogledal.	Ded	ga je takoj spet pritisnil k sebi in mu začel	A
ga nemirno pogledal. »Jankec...« je zahropel	ded	in stegnil roko. Otrok pa se je vzravnal	A
nestrpno pocukal za roko. »Saj bom,« je vzdihnil	ded	in se mu nasmehnil. »No, pa dajte!«	A
Tako je razsodil. Bil je moj	ded.	Najprej je otrebil krog skale in si postavil	A
‘ker sem toliko vrtal v to kamenje.’ Ko je	ded	umrl, je prišel moj oče.Zgrabil je za kramp	A
je tam počivala, odkar je bil na njej ležal	ded	na mrtvaškem odru.Poribala sva jo pri žlebu	A
s praga, da bi jih pobral, zakaj na tnalu je	ded	s tako silovitostjo cepil drva, da so kalovnice	A
nami, štirimi otroki, in petinosemdesetletni	ded,	ki je po očetovem odhodu k vojakom spet vzel	A
ki je kolovratil z rekvizicijo za gonjača.	Ded	je Martina brez besede pahnil na klop pred hišo	A
Tedaj je zagrmelo in začelo treskati.	Ded	se je postavil po robu, kakor se lahko postavi	A
- Tiho! - je planil	ded,	kakor bi ga pičila kača.- Ti boš mene učil,	A
- Ne po moje! - je poskočil	ded.	Tudi Strmar je dvignil glas:	A
moje, a kar je mojega, ni cesarjevo! - mu je	ded	takoj pregriznil besedo. - Andrejc!	A
tvoje ne potrebujem! - je strupeno brizgnil	ded.	- Saj ti je ne ponujam, čeprav bi ti	A
- Ti boš mene strašil! - je zrasel	ded.	- Jaz se nikogar ne bojim!	A
93 . / . / Strmar je potrpel, da se je	ded	nekoliko unesel, nato pa je stvarno izjavil	A
obdrži - svoje štiri krave, - je strupeno siknil	ded.	- Ti jih lahko molzeš, jaz jih ne morem.	A
mizi in ga začel previdno gladiti z dlanjo.	Ded	pa je prhal in se jezno poganjal iz kota v kot	A
- Ti me kar prosi! - je zaničljivo prhnil	ded.	- Ne dam in ne dam, dokler sem gospodar!	A
Že leta trinajstega je prepisal na sina.	Ded	se je zamajal, kakor bi treščilo vanj.Nato je	A
samo Julček je neprizadeto gladil potrdilo.	Ded	se je zazibal, kakor bi mu odpovedale noge,	A
/ . /94 . / . / Strmar je presodil, da je	ded	premagan.Pokazal je vame in rekel z nizkim glasom	A
pokliči mater. Nisem se zganil, dokler me ni	ded	od strani pogledal in zagrmel: - Ali	A
- Eno? ... - je zlobno zategnil	ded	in jo premeril z brezmejnim zaničevanjem.- Vidi	A
leto, je vzela v naročje, ker ga je razjarjeni	ded	tako prestrašil, da je jokal na vse grlo.	A
in vtikali nad plamene rdeče, premrle noge.	Ded	je videl, da se zdaj lahko pomiri z mamo, in	A
prvi zakurjeni dan! Ležali smo na topli peči,	ded	pa je sedel v zdiču, cmokaje vlekel iz pipe	A
odmevalo: na soškem bojišču je bila bitka.	Ded	je večkrat zakinkal.Takrat sem dvignil oči s	A
Otroci smo tako presunljivo jeknili, da se je	ded	pri priči zbudil.Vsi smo skočili k oknu.	A
- Sveti Bog, saj to je komis! - je kliknil	ded	in planil iz hiše.Vsi smo jo ubrali za njim	A
njegove mladosti in ne iz spoštovanja ali strahu.	Ded	ga je pocukal za rokav, pokazal vreče, ki jih	A
potegne vreče na suho in jih odnese domov.	Ded	ni čakal niti trenutka.Takoj je zabredel v vodo	A
In pri priči! - je rohnel	ded,	toda rohnel je prijazno, srečno in ponosno.	A
po umazani travi, - ji je prijazno pritrjeval	ded	in rahlo polagal vreče na tla. - In peč podkuri	A
ritrjevala mama. Vojaki so postavili voz na kolesa,	ded	je stisnil kadetu roko ter mu s kretnjami in	A
- Ano? - se je zresnil	ded	in vprašujoče pogledal mamo. - Bogve	A
rekla mama. - Saj sem slišal, - se je zravnal	ded,	potrepljal kadeta po rami in ponovil: -Ano,	A
To pa! - je kimal	ded.	- Ja, ja! -	A
hišo po rjuho, jo pogrnila in počakala, da je	ded	od strani polegel nanjo prvo vrečo, jo odvezal	A
- Tiho! - je strogo rekel	ded.	- Misli si, da si v cerkvi! -	A
Vojnačko in njeni dve mlajši sestri, Kato in Tino.	Ded	se je hudo namršil, a tudi meni je bilo zelo	A
je bila Sodoma in Gomora, kakor je govoril	ded.	Kaj je to bilo, nisem natančno vedel, čeprav	A
kratkega pomenka, ki je bil zmeraj enak. - Kaj pa	ded?	... -je vprašal Vojnac.	A
Mene pa je vselej kuhala jeza. Naš	ded	je res rentačil in preklinjal, da je bilo joj	A
... - je po premolku mrko in pomenljivo rekel	ded,	ne da bi dvignil glavo. Vojnačka je	A
jeza. Toda zgodilo se je nekaj nenavadnega:	ded	ni izbruhnil.Pobral je z rjuhe prgišče mokrih	A
vrgla glavo nazaj, kakor bi prejela zaušnico.	Ded	je poljubil drobtine in jih rahlo, pobožno položil	A
je poskočila Vojnačka.	Ded	ji ni pustil do besede.Še bolj se je zravnal	A
daljavi spet oglasila Hoesujeva harmonika, si je	ded	obrisal potno čelo in nato rekel s slovesnim	A
črni ječmenovi kavi, legli in srečno zaspali.	Ded	in mama pa sta vso noč, ves drugi in še ves	A
Kakopak! Šeen, šeen - lepa baraka, lepa -	je	prikimaval ded. - A lepa? -	A
Medaljonček si je ogledala tudi mama in celo	ded	si je nataknil očala in pohvalno zamrmral.Ko	A
ure sta se menila in si dopovedovala z rokami,	ded	pa je potem nam vse razložil. - Pob	A
Pobaral ga še nisem, - je zamišljeno dejal	ded.	- A če je grof, mora imeti grad ...	A
gledali njegovo početje. Prvi se je zganil	ded,	pljunil v škatlo z žaganjem in mrko rekel:	A
Vojnačevih, drugič pa, ker sem se bal, da bi	ded	kadeta nagnal.	A
Rinaldo Rinaldini«, o katerem je včasih govoril	ded,	ki je tega razbojnika zelo pogosto zamenjaval	A
odzdravil, mu je pogum takoj splahnel z lic.	Ded	je odprl skrinjo in pobral iz nje kadetove priboljške	A
obrnjena v pobočje. Vsi smo bili preplašeni, samo	ded	je mirno vlekel pipo.Mlajša sestra in brat sta	A
Prosil je deda, če lahko nalomi nekaj zelenike.	Ded	je takoj prikimal.Kadet je šel za hlev, nalomil	A
tako tresla, da mu je voda tekla po bradi.	Ded	je šel po žganje in mu nalil.Kadet je izpil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani