bolnica (738)

Dunajsko cesto, kjer je stala stara deželna	bolnica,	ko se je mračilo. V veži sem se zgrudil.	A
stran 15 . \/ nišča takrat v rabi kot kužna	bolnica,	jaz pa sem bil prepričan, da me neso k Sv. Krištofu	A
in druge nevšečnosti, ki jih tirja bolezen in	bolnica,	je Listomaz prenašal voljno in z neko vedrostjo	A
v sosednji prostor, kjer sem slutil, da leži	bolnica.	»Tam so otroci,« se je oglasilo izza peči,	A
prav samo v stranski sobici, kjer je ležala	bolnica.	Iz hiše same je donel vesel živžav najmlajših	A
položaja. Sredi široke postelje je ležala	bolnica	nepremično kakor mrlič.Glavo so ji obkrožali	A
bolnico tako lahko kakor otroka na rob postelje.	Bolnica	je kremžila obraz menda bolj iz strahu kakor	A
bolnici glavo, da bo laže použila zdravilo!«	Bolnica	je trepetala in plaho zrla vame, ko sem nesel	A
in mirno!« . /\ .. stran 141 . \/ Poprej je	bolnica	mene bodla z očmi, zdaj sem jaz njo; niti za	A
gospodar, mi držite sklečko!« S strahom se je	bolnica	ozirala na mleko in name; vzdigovalo se ji je	A
Hud je bil tisti trenutek, ko je začutila	bolnica	mleko v ustih.Obupno se je ozrla vame in se	A
babica. Povedali sta mi, da je juha že gotova, da	bolnica	mirno počiva in dremlje, gospodar pa krepko	A
ne napravijo boljše! Botra, to pa podajte vi;	bolnica	naj jo sreblje kar iz skodele!« Sedel sem na	A
nekaj zdravil, zabičal obema, koliko in kdaj na	bolnica	dobiva hrane, in se poslovil z naročilom, naj	A
srečajo. In stopi bliže k postelji, kjer sedi	bolnica	na stranici in mu obrača hrbet.A ko ga vprašujoče	A
poizvedovati, kje da leže. Napolnjena ni bila samo	bolnica,	ampak tudi mnogo drugih javnih poslopij z ranjenimi	A
bomo pa dalje govorili.« Zvedavo ga je gledala	bolnica,	kakor da bi hotela brati v njegovih očeh, ali	A
otrok s seboj vzela za čez dan, da bi imela	bolnica	več miru. »Ne, ne,« je branila Jerica, »pusti	A
nekoliko dremali, nekoliko se tiho pogovarjali.	Bolnica	je težko hropla, govorila ni nič. »Oh, nič ne	A
/ stran 289 . / Tu se je nahajala velika	bolnica	v carstvu rastlinstva.Zelenje je sicer še poganjalo	A
vsako posteljo. Začasna budapeštanska vojaška	bolnica	je oddala po končani vojni vse svoje listine	A
»Žena kh, kh, žena!«	Bolnica	se je spomnila glasu, čula ga je bila oni prvi	A
stopil zapirat kamrina vrata, da se ne bi budila	bolnica.	Potem se je spet lotil likala, se prijazno smehljal	A
špitalarje mi semkaj vlačijo! Saj vendar nismo ne	bolnica	ne hiralnica, ubožnica pa tudi ne!Še s takimile	A
Minili so trije dnevi.	Bolnica	je bila res slabotna, čisto bela v obraz kot	A
ki je zapazila sleherno občutje svoje dece.	Bolnica	se je zares vznemirila in se plašno vtapljala	A
dežja ob oknicah in opletanje vetra ob vogalih.	Bolnica	je težko vzdihnila in premaknila glavo na blazini	A
Samo vi nam morate ozdraveti ...«	Bolnica	se je otožno nasmehnila.Spet je deček pogodil	A
uzrl ob njeni postelji objokano deklo Franco.	Bolnica	se je ob dečkovem prihodu s težavo oprla na	A
trgu že vsi vedo ...« Ob teh okrutnih besedah je	bolnica	pretresljivo vzdihnila in se zgrudila na blazino	A
rotečim besedam. »Obljubi, Lovrek,« je silila	bolnica.	»Obljubljam, mama!« se je izvilo iz	A
misli in strahu. Kmalu po njegovem odhodu se je	bolnica	pričela gibati, vročično blesteče oči so begale	A
z vodo in rahlim natiranjem srčne strani je	bolnica	kakor nerada odprla oči in z meglenim pogledom	A
Izboljšanje pa je napredovalo tudi pozneje in kmalu je	bolnica	že posedala ali poležavala v udobnem naslonjaču	A
bila polna klečečih in molečih žensk, zakaj	bolnica	je bila v sobi pravkar deležna zakramenta svetega	A
zavita v dolgo ruto, v roki molitvenik in molek.	Bolnica	na postelji se je ozirala po izbi s praznim	A
trenotkih dobi vsaka beseda svoj skrivnosten pomen.	Bolnica	je dihala težko in počasi; njene oči so bile	A
krpal razdejano obutalo sosede Zaplotnice.	Bolnica	je pogledala po sobi in ustna so zatrepetala	A
uničil sam, ne da bi kdo pogledal za menoj?“	Bolnica	je dihala lažje, in oči so ji ostale zatisnjene	A
malinovca.« »Oh, mati prefekta,« je vzdihnila	bolnica	v celici, »nisem ga ne.« »Takoj ga pij,« je	A
prefekta tikala. »Že pijem,« je odgovorila	bolnica.	»Otročja ne bodi!« je menila mati Konstantina	A
davno zasedla druga. Tako gotovo je bilo, da	bolnica	ne bo več sedla nanj. Na skrajnem koncu mize	A
človeškem izhlapevanju. »Gospa mati!« je vzkliknila	bolnica	boječe presenečeno. »Obiskala sem vas, mati	A
nič ne zračijo?« »O, gospa mati,« je ponovila	bolnica.	Kakor otrok je bila vsa plašna in v zadregi.	A
rada in kmalu! Tako sem v nadlego,« je odvrnila	bolnica.	Solze so jo polile.	A
To mi ni všeč, mati Ignacija.«	Bolnica	se je opravičevala: »Saj vem, gospa mati, saj	A
nič ni treba... sama nadlega me je... umrla bi.«	Bolnica	je komaj opazila, da je prednica stopila k vratom	A
Molite zame!« Uboga	bolnica	se je skušala opravičevati. »Saj vas vendar	A
vendar hvalim,« jo je pogovarjala prednica.	Bolnica	pa jo je prijela za roko in ji jo poljubila	A
operacije,« je pristavil. Vedel je sestro nazaj;	bolnica	je čutila njegovo roko, da peče.Vznemirila se	A
je velela sestra Anakleta odločno. »Zdaj sem	bolnica	in nisem nuna.Videti ga tako pa tako ne morem	A
odprte. . /\ .. stran 70 . \/ Videlo se je, da	bolnica	težko diha, kakor da nima zraka.Kakor žejna	A
svojo uro, mati Rafaela!« se je zopet zahihitala	bolnica.	Tedaj se je dvignila stara nuna, stopila k postelji	A
obraz. »Prav dobro mi je,« je govorila medtem	bolnica.	»Zdaj čutim, da mi je odleglo.	A
odprla omarico in vzela iz nje voščeno svečo.	Bolnica	je šla z očmi za njo in plaho vprašala: »Mati	A
je dahnila Anica plaho. »Tri!« je šepetnila	bolnica.	»Ta čas je umrl sladki moj Jezus!	A
usmilite se te grešne duše!« Nakrat pa je	bolnica	utihnila, in samo ustnice je bilo videti, da	A
nemirne. In za hip se je zdelo, ko da hoče	bolnica	res zagrabiti za rešilno svetlo nitko iz kraljestva	A
pripoveduje, da sprva, dokler je bilá še boljša,	bolnica	ni marala, da bi šel, potem da je zjutraj kar	A
živi?« vpraša vikar, ne da bi opazil, kje leži	bolnica.	Nosna ženska stegne roko in mu pokaže na nizka	A
lepega, golega; nekaj drugega, onstran... In zdaj...	bolnica	se je zganila, drget ji je preletel ude, prožijo	A
njegove ustnice mimo njenih. Čudno se je tedaj	bolnica	upokojila. Nasmehnila se je trudno in šepetnila	A
Sram jo bodi! Tedaj	bolnica	trudno zaječi.Neka mrzla roka, se ji zdi, ji	A
samostanu očetov Diskalceatov (sedanja deželna	bolnica)	.Od tega samostana se je vila vrsta mimo samostana	A
vedela, kaj ukreniti s to tvojo nadležno astmo,	bolnica	nesrečna. ‒Ah, ljubi, ne sekiraj se zaradi nedolžne	A
s čela obrisala pot. Po dolgem pogledu ji je	bolnica	slabično zašepetala: »Ostani pri hiši ‒ mati	A
in žene. Ko pridete še te dve blizu, bila je	bolnica	mirnejša, mislili so, da ji bo odleglo.Čudno	A
prišla sem, mati?« vpraša z bojazljivim glasom	bolnica.	»Tiho, tiho bodi, ne govori!« reče stara.	A
Pregovorila ga je, da ni šel sedlat žrebca.	Bolnica	je spet spregovorila, proseče kakor otrok, ki	A
drugima ženama in imele so mnogo truda, da jim	bolnica	ne bi iz postelje ušla.Smrekar je hodil vedno	A
zaupno in natančno mi je popisala tudi duševna	bolnica	Franica tožno zgodovino svojega zakona, kakor	A
še nekoliko minut, spravi tolarje in odide.	Bolnica	pokliče moža.»Ko sem se menila z gospodom, so	A
Mož Jože odide.	Bolnica	veli pastorki Micki prinesti nekaj platna in	A
Ker ni poznala nevarnosti, v kateri se nahaja	bolnica,	se je brez dvombe bolj veselila kakor žalostila	A
‒ Zgovorna	bolnica	položi zopet glavo na popravljeno zglavje, pogleda	A
jo dobro z jesihom in oljem!« Pastorka gre,	bolnica	pa se smehlja in govori sama zase, ali glasno	A
vem, kako kratko je tudi žensko žalovanje.«	Bolnica	obmolkne in upira oči v svojega moža in v Micko	A
Saj bo prav tudi zanjo.«	Bolnica	pokliče pastorko, mož odide. Micki reče mačeha	A
Družina pride zopet v hišo.	Bolnica	se še nekoliko pomenkuje z njo, ali s težavo	A
tankim, prelepim glasom. Smehljaje se jo posluša	bolnica,	včasi pomiguje z ustnicami, kakor bi ji hotela	A
115 . / »Onkraj rušja, Jerica,« je šepetala	bolnica	s slabim glasom, »onkraj rušja zagledaš stezo	A
Samo za to vas prosim, gospa!«	Bolnica	je prikimala z glavo in trudoma zaprla oči.	A
odmaknila nekoliko od postelje in čakala, da prične	bolnica	zopet govoriti.A čakala je dolgo.	A
gledala na posteljo, da bi takoj videla, če se	bolnica	prebudi, da bi ji bila pripravljena takoj postreči	A
mamica!« so zaklicali in stopili k postelji.	Bolnica	se je nasmehnila, ko jih je zagledala.Toda bila	A
«	Bolnica	je uprla vanjo svoje gasneče oči.Gledala jo	A
uhlje in trese njeno razbolelo glavo sem in tja.	Bolnica	ne skoči na tla, temveč pade.Obleži, glavo iztegne	A
Vse razgalijo zobe, vsem se krešejo oči, tudi	bolnica	spleza počasi na tla in pokaže zobe.To ni sedem	A
svetil in vabil krasen majski dan; slabotna	bolnica	pa se ni mogla ganiti iz harema.Ostala je bila	A
bilo vse tiho ... »Omar!« je kriknila nenadoma	bolnica.	Široko odprte oči so ji strmele v daljavo, kakor	A
tri, vse štiri. Izginili bomo, kot je izginila	bolnica	v plamenih in kot bo izginil spomin na nas.	A
Nikomur pa ni bilo jasno, zakaj je zgorela	bolnica,	stara stavba, ki je bila grajena s trdim kamenjem	A
radovednostjo pogledal na stol, na katerem je ležala	bolnica,	je od presenečenja kar obstal in srce mu je	A
ne bilo najbrže z vsem skupaj nič in bi šla	bolnica	skoraj gotovo na drugi svet.Transfuzija in grozdni	A
renčala ves dan. Kakor bičana se je zvijala	bolnica	v postelji od bolečin in strašne glavoboli.	A
Mimici čelo in obraz. »Hvala, Lena,« je jecljala	bolnica.	»Hvala ti za vse...	A
globoki, grozeči tišini. Ali že čez pol ure se je	bolnica	zbudila in iznova se je začelo umiranje kakor	A
bolj sunek, zanos v neko večjo sanjo. V tej je	bolnica	spet ozdravela.Poskočno živahno je, oblečena	A
mestom, ‘sile’. Sicer nam je bilo sporočeno, da	bolnica	ne bo več dolgo pri življenju, ampak kako naj	A
bi bilo nobenih sten več, prav tako bedijo.	Bolnica	ni zastokala.Tudi nobeno ogledalo se ni raztreščilo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani