Seveda bi lahko vprašali tudi koga drugega, toda slučaj je hotel, da so ravno njega, k čemur je tudi pripomogla njegova korenjaško lepa postava in prijazno vedenje, kajti končno je bilo vsak dan nekaj brezposelnih, ki so se ponujali za to službo. Ko je Brvar dospel v operacijsko sobo in z radovednostjo pogledal na stol, na katerem je ležala bolnica, je od presenečenja kar obstal in srce mu je začelo tako naglo biti, da se je zdravnik, ki ga je prijel za roko, začudil in ga vprašal, če se boji. »Ne bojim se, toda tam leži vendar Manica,« je zašepetal.