ZRAK (11.225)

oči so ga videle, ta usta dihala ž njim isti	zrak,	te noge šle čez prag, ki ga je tudi on prestopil	A
moja hčerka. Omamil te je naš čisti gorski	zrak	in lov te je utrudil. To mine, ko zvečer zasiješ	A
‒ HERIČ Človek je vreden več kot voda,	zrak	in solnce.Ne bom ubijal.	A
MAREK: Si spal? ... Slab	zrak	imaš tukaj. Dedal se zdrami, sede na posteljo	A
na žrtveniku prav hudo iztrgali in dvignili v	zrak,	srce luknjo duše, srce luknjo sveta, prav grdo	A
pobočje, nad mehkimi cipresami, skozi topel	zrak	navzdol k morju. Zlagoma, mirno čez Kras nad	A
Da ne bo prejel Judeževega. BARBARA: Na	zrak	je šel.Slab je še.	A
skuša doseči krožnik, ki ga Prvi zdaj drži v	zrak,	da se juha tudi poliva.V razburjenosti še močneje	A
njegovim hrbtom. JOŽEF: Hotel sem samo malo na	zrak.	FRANC: Jaz pa naj bi ostal v tvojem dihurskem	A
kakor gospodični Karlini. Da, to je gorenjski	zrak.	ČUREN Kako se imate, gospod Stopar? STOPAR	A
tudi vam dela moja naprava napotje in kvari	zrak.	Pridite rajši vi v mojo delavnico!	A
valovijo kot prijazno morje in božajo čute kakor	zrak	v samoti velike višine. MALA NOČNA GLASBA	A
blaga na poti v Evropo ... V nekaj sekundah so	zrak	razsekali rafali in na cesti so se razcvetele	A
ker potem doma ne bo nič jedla. On spusti	zrak	iz pljuč kakor da je hotel nekaj reči, pa se	A
Slabo mi je ... Pojdimo na verando, na hladen	zrak	... Zastor DRUGO	A
praga, je leglo nekaj nepoštenega na mojo dušo;	zrak	v vaših sobah ni čist.Tako se je zgodilo, da	A
zakaj se niste sramovali, da bi dihali isti	zrak	kakor jaz?... Zdaj vas ostavljam, dragi moji in	A
Fej, kako te je že vso zastrupil ta nečisti	zrak...	Česa me prosiš?	A
hujša od kuge. Zastrupila ni samo mene; ves	zrak	je je poln, prepaja ga kakor strupen sopar,	A
poletju, - vse je gorelo in sijalo, nebo in	zrak	in zemlja - DOLINAR omamljen, skoraj jecljaje	A
jih ne boš čula več ... In dihaj v polna prsa ta	zrak;	- ali se ti ne zdí, da dihaš z njim stare spomine	A
tvoja nova soba prav takó ozka in temna, novi	zrak	prav takó težak in gost, - novi obrazi podli	A
divji Tybalt z golim mečem in seka z jeklom	zrak,	ki neranljiv zasmehovaje žvižga mu v obraz.	A
ki obstaja sama iz še prozornejših snovi ko	zrak	in ki se menja urneje ko veter, ki mrzlim grudim	A
in če znaš okrásiti jo bolj ko jaz: napolni	zrak	naokoli s svojim sladkim dihom, besede tvoje	A
in dojka nastopita CAPULET Rosó škropi	zrak,	ki umira solnce; ali ob mojega nečaka smrti	A
GRUDNOVKA: Imate prav. Ali dihati je treba tisti	zrak,	ki je človeku na razpolago. ŠČUKA: Gotovo	A
odpreti, dokler jih prah popolnoma ne zapraši ...	Zrak	bi se izčistil, in mi vsi bi dihali ... dihali	A
Kdor je tako ustvarjen, diha lahko ta zaduhli	zrak;	ali zame je pretežák ... samó časih, kedar je	A
želite ... GRUDNOVKA: Tam je nebo visoko in	zrak	je čistejši.Vstane.	A
(Ga poljubi.) KOKALJ (vdihava	zrak	skozi nos.Ovohal je brinjevec): Brž ga skrijva	A
ljuba moja Elzica. (Jo poljubi in spet vdihava	zrak	skozi nos.) ELZA Saj sedaj tako ne utegnem	A
svetu, v Ameriki, tam pa vse živi. Drugačen	zrak	je tam.Ha, kako se tam vse giblje!	A
deblo mi posekal ti. Kako je raslo v sinji	zrak	veselo, kako je zelenelo in dehtelo, užilo vesen	A
Saj tebi ne, saj nam zvoné, ki mrzli dihamo še	zrak	ter nas bude tako resnobni k molitvi žalostni	A
iznad poklona! Pa ni le vonja to, ne rezni	zrak,	ni hlad le, ni tema in ne tišina, kar vliva	A
milostnih darov. Premrle roke dvignem v svetli	zrak,	poprašam ves zadivljen: »Kdo si, kdo si?... «	A
konca lova. Slavec čute tam na veji v	zrak	ljubezni sladke lije in odmeva melodije	A
razpenja in krči temno vejevje. V oči skelí	zrak	težak in suh, na prsa pada opojni duh	A
neizmernim ...“ Skozi polodprto okno diha nočni	zrak	opojni; kakor iz daljave daljne čuje se	A
razpénja in krči temno vejevje. V očí skelí	zrak	težák in suh, na prsa pada opojni duh	A
115 . / Skozi polodprto okno diha nočni	zrak	opojni; kakor iz daljave daljne čuje se	A
možgane, saj na svetu niso le tv reklame, zajemi	zrak,	ne padaj vznak, bodi kar si, in če ne veš, kaj	A
svetlobo rožno se zliva mrak, kak nervozno trepeče	zrak	... Tu sem, tu, kot eter lahak, brez glasu ...	A
kot oblak, kot skrivnostno kadilo v sneženi	zrak	... Motna reka kipi in zvoni nekje tak čudno,	A
Odpri! Odpri! Ta zadihli	zrak	duši me, mori, ta vlažni mrak hlapečih zidov	A
Čemu sem otožen, zakaj hrepenim?	Zrak	nebeški poln je sončnega svita, in zdravje je	A
pred menoj? Kot v robstvu ptič bi v čisti	zrak,	v najdaljni kraj sveta, odvalil mrak bi, molk	A
Čemu sem otožen, zakaj hrepenim?	Zrak	nebeški poln je sončnega svita, in zdravje je	A
pred menoj? Kot v robstvu ptič bi v čisti	zrak,	v najdaljni kraj sveta, odvalil mrak bi, molk	A
preži misleče bitje. Mesnati strupniki ližejo	zrak	in čakajo popotno telo. Krvave sledi so vrezane	A
Mah je mrzel. . / . / stran 43 . /	Zrak	redek. Pijem, srkam otožnost.	A
Prav nove, še nikoli mišljene, sveže. Kot	zrak,	ki je metulj.Ogreva se v srcu, išče zavetišče	A
Navidezna idila narave se sesuje v hipu. Težak	zrak	loči bitja na žive in mrtve.Od vode hlad, s	A
stran 21 . / Pavlinček Plaho plahuta skozi	zrak,	lunin vetrc ga nosi, kot lahen puh je mehak	A
nevtralen, deblo, na katerem počivam, je suho,	zrak	se meša z odpadlim listjem, v nosnicah vonjam	A
Čista sila. Kot svila oster	zrak.	Na obrobju žive jase sončna misel: Čigav je	A
stran 43 . / Vila iz svile Nevidno drsi skozi	zrak,	neslišno poje z vetrom v duetu. Neskončno prosojna	A
Zahrbtno in muhasto.	Zrak	se je zredčil, Soča skrčila, noč pobelila.	A
stara nit leze iz zemlje, vetrovi ga lovijo,	zrak	ga mesari ... Črnilo je njegov dnevni strup, šilce	A
ga letala, . / . / stran 60 . / ki moglo bi v	zrak	jih spustiti. Mostovi rasto, iz vseh človeških	A
tudi tukaj se škrjanček vriskajoč dviguje v	zrak.	Vendar nema je poljana, zame skrit svoj čar	A
srebrne vrvi. Sonce veselo se smeje z višav,	zrak	je prepoln omamnih vonjav venejo trave, suši	A
staral... . /\ .. stran 54 . \/ Proseče izteza v	zrak	veje trhléne, ki prvi dih vetra jih v brezdno	A
uide in splazi se v osamljen predvečer in skozi	zrak	počasi k srcu pride in mu za hip, samo za hip	A
Pobašem torbo (s kapo, ker je mraz; ko vdihneš	zrak,	zazdi se, da je zima. Pomislim mrko: tole furma	A
onegavil, jaz pa sem z iglicami mladih tis v	zrak	pisal čuden iglast črkopis, veter pa sproti	A
ki jo ljubkujejo tvoji prsti; nisem višnjev	zrak,	ki objema tvoje telo. Obala sem, črna obala	A
Ostrigli, oh, so mi peroti, da ni mi môči v sinji	zrak,	čez hrib in dol ‒ gorjé siroti ‒ ne nosi več	A
cvete kot nekdaj žívo in lepó. Le skoz jasni	zrak,	moj ptič, pa skoz senčni gaj, kaj bi motil te	A
hod deklet s planine; in jasna si ko gorski	zrak,	in glasna si, kot spev krepak planinske je mladine	A
neštet, po cesti gremo mi! A ptički skozi jasni	zrak,	lahkó, živó lete, legák je tudi nam korak, a	A
stiska zarudelo lice. Šepetanje tajno nosi	zrak	čez njivo, sluhu nerazumno, srcu razumljivo	A
odprè globočina in čudno težak in napolnjen je	zrak.	In temna meglà se podi čez vodó, se dviga in	A
Napolnjeni ribji mehurji.) Človek, hočeš v	zrak?	V prsih čutiš peroti pa bi se razpel.	A
Veter jesenske omamnosti.	Zrak	je hladan od dežja. Lepota novembrske mesečine	A
kakor ognjen iščem lepote, a vsa mi je tuja,	zrak	je negiben, veter steklen: in vendar pomlad	A
siva tla; in somrak pal je čez vasico našo in	zrak	je mrzel od dežjà. Jesensko jutro To je zvon	A
je hladan, mehak, v obraz je dihal ponevihtni	zrak.	Sebi Komu je mar, poet, tvojih sanj, tvojih	A
puščava. . / . / stran 124 . / Večer pred zimo	Zrak,	je prozoren kakor perot kačjega pastirja, brezčasna	A
skozi praznoto koraki. Prostor je prazen,	zrak	je suh, težak, ko da svinec je v nebu; klonil	A
svobodoljubni duh, kot kri pada voda v žlebu.	Zrak	je prozoren, tako gleda mrlič, joj, da bi srečal	A
gvant! . / . / stran 110 . / Škrjanček se v	zrak	vzdiguje, se fantu posmehuje ‒ haha! Doma bi	A
zarosi. . / . / stran 15 . / VZPENJAM se v	zrak.	Nekaj sledu je za mano kak čas.	A
gladine, vzletajo, kot bele ptice, ki skozi	zrak,	omamni vonj mi poneso v nosnice. In ta okus	A
kot pramen čez oči vejevja, se ujel je vlažen	zrak.	Tam po kamnih mrzlih stopa, v roso raste, se	A
Globoko vase vdihni , ko čutiš v sebi sveži	zrak,	saj ni tako težko, poglej no naokrog, še modra	A
Prisluhni še za hip, nato pa daj, kot blisk, zasekaj	zrak	v temo, sledilo bo, kot grom vse moje ti telo	A
okrog, položi me na tla, povzdigni pod nebo, da	zrak	začutiva. V siju te luči boš videl moj obraz	A
naredi, da bom še bolj globoko dihala prebujajoči	zrak,	naj tvoj dotik raztegne čar in mik vsega, kar	A
se z razumom išče, razum nerazumno spregleda,	zrak	od Snežnika, ki umirja, pusti mu, naj me vodi	A
93 . \/ Svetega Duha. Tako, zdaj pa moram na	zrak!	«Glas je gospodu drhtel, odhajal je z negotovim	A
sta začeli javkati na ves glas, da nočni ajer (	zrak)	škodi vsakomur, kaj šele obrodnicam (porodnicam	A
kaj šele obrodnicam (porodnicam). »Dober	zrak	ne škodi gosposkim ljudem, tem manj gorjanom	A
gosposkim ljudem, tem manj gorjanom.« Ko se je	zrak	za silo sčistil, mi je kašelj prenehal.Zaprl	A
prostem času, ki ti je itak pičlo odmerjen, na	zrak	in v prirodo!« »Na sprehod naj hodim že zjutraj	A
glavo kakor psiček, ki nepričakovano sproži v	zrak	uhlje in hitro zaniha s smrčkom, da bi ujel	A
bilo nebo rdeče, ko da je polito s krvjo. In	zrak	je dišal po dimu.Ali gori v luki parnik?	A
Prodajalci angurij so kričali in vzdigovali visoko v	zrak	zelene sadeže. V enega so zapičili palico in	A
sklonijo nad krmili in gruča zareže v rezek kraški	zrak	po klancu nizdol. Tudi Rudi se je šalil z njimi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani