Čeprav mogoče misliš, da se ne da ga podeliti, da nihče drug ne more sebe v njega skriti, a ko enkrat vstopiš, rad prihajaš vanj in vedno znova čutiš, da več nisi sam.
JOK NOČI Niti luninega sija režejo v nočni mrak, kot pramen čez oči vejevja, se ujel je vlažen zrak. Tam po kamnih mrzlih stopa, v roso raste, se redi, da list za listom se upogne, cvetom v čaše se lovi.