zato (401-500)

nežni cvet, da srce moje bode prazno, prazno!...	Zato?	...Sicer pa prav se mi godi!	A
vonjivi cveti brez sonca sredi jasnega neba?	Zato	prešini me, o Bog, zaneti mi večni, žarki ogenj	A
nánjo: »Kredita nobena več nima pri meni ženà,	zato	le poberi kopita!« In ni je več póme.	A
Zakaj vam več ne cvetejo ne usteca ne lička?	Zato,	ker pijejo vodo gorjansko mesto cvička. Novejšim	A
literati, danes je pust - vseh norcev god!	Zato	ga čemo praznovati, naročil vinski sem vam sod	A
obišče vas, na bele grudi svoje stišče vas.	Zato	ne ginite mi hrepene po sreči, krepko se trudite	A
še, prijatlji, kozarce zase vzdignimo, ki smo	zato	se zbrat′li, ker dobro v srcu mislimo; dókaj	A
tají, se drugi prikupíti. Iz misel spústi ga!	zato	nikoli srečen on ne bo, bo kriva pekla téga	A
pokópu hití molitvijo? Poroka nanjga čaka,	zato	tako hiti; prelepa gospodična Severa se moži	A
Ker sem se sám bil vsmtil, je zdéj prepir	zato,	al rabeljnam zapadlo, biričam ni telo? Ne ljubci	A
sode; ′zučé nas v starjih letih časov sile.	Zato,	mladost! po tvoji temni zarji srcé zdihválo	A
njega najti ni!” “Zatorej nimajo nobene cene,	zato	so pesmi tiste brez soli.” Čebelice pevcam	A
prišel na svet je po Adámi, kak se je božji sin	zato	učlovečil, de bi otel naróde in osrečil. De	A
pomenijo, ti ne hodiš z mojo pesmijo,	zato	tvoj pogled vedno bolj molči in jaz odhajam	A
besed nisi izpregovorila s posebno resnobo in	zato	se pač izpolnile niso. Zdaj, ko ti prinašam	A
snuje, stopica v službo, razmiguje ude ‒ vse le	zato,	da lahko s tabo pleše, vpije, joka, kriči, se	A
‒ ne zadnji, ne prvi! . / . / stran 24 . /	Zato	se sprašuj, sprašuj, sprašuj, sprašuj, ne zavlačuj	A
zna vsak, vsak pasti vznak, vsak zmore umreti,	zato	se zravnaj, zadihaj, udrihaj, začni že živeti	A
usmrajen, prostaški ‒ . / . / stran 40 . /	zato	ne sprašuj, zakaj ne odpuščam, zakaj ne popuščam	A
kajti nikoli ‒ nikoli ti nič jasno ne bo.	Zato	pojdi, pojdi, pojdi, pojdi nekam daleč stran	A
dom, kjer strah in napuh sta vino in kruh.	Zato	ne obračaj se sem in me ne nadleguj ‒ ostani	A
in peklenskih duhov ‒ in družbe brezverske;	zato	pa med nami sedi in kesa se in neče domov.	A
njegov bil smoter temen, daljen, umel ga ni,	zato	je pal.	A
njegov bil smoter temen, daljen, umel ga ni,	zato	je pal. FIN DE SIÈCLE I Kje zdaj si, ljubica	A
polje, sopar gre čez ravnine ‒ pa prišli smo	zato	v gore: odreši nas vročine! Naj v dimih megle	A
svatov je sram ‒ bi povešal med njimi glavo, pa	zato	se skesam. Res, zaljubil bi se, pa me ljubice	A
povedal ji pretežko, kako da rad jo imam ... Res,	zato	naj živim, kakor ptic pod goro, dobra volja	A
jutro, Marica, ko zarja tak svetla, ne glej	zato	je, Marica, ko zjutraj je izšla. Oj, dober dan	A
njegov bil smoter temen, daljen, umel ga ni,	zato	je pal.	A
je že pri kosilu njen stol sameval prazen,	zato	so, dasiravno bi bili navzlic neljubemu dogodku	A
Zanj.	Zato	molči tudi on. Dan se mu krotoviči v rokah.	A
Meta in pelin! Pa nič	zato,	prijateljicam sem že v rani mladosti šenkal	A
modrosti je »bojazen«; otrokom šiba poje novo mašo,	zato	si mladim malo ti prijazen. Izvoljenim le hraniš	A
med Slovene? Med Nemci nisi našel svoje cene,	zato	blago vse svoje pravdoznansko prenesel sem v	A
‒ ‒„Vlačuga meni sestra ne bo,	Zato	te bom vmoril z lastno rokó. Poklekni pa skleni	A
njimi, ki trpijo, in slutim z njimi lepši čas ...	Zato	ne joči, mati, in oprosti mi! Pismo iz internata	A
suše nad vasjo, ni zavoljo časov slabih, ni	zato	ljudem hudo. Ali vendar vse žaluje, vse žaluje	A
fantje, fantje, ki hoteli so živeti, pa so morali	zato	umreti! Znamenja V času gorja pred veliko	A
kako bleščé se pruski bajoneti. Poj, poj, kaj	zato,	če nimaš več kaj žreti, v pesem moraš lakoto	A
v potoke malodušja se vsa mi kri prelila.	Zato	te čutim v sebi bolj živó, kot bi te mogel še	A
sebi bolj živó, kot bi te mogel še čutiti kdaj,	zato	ti pojem pesem o ljubezni zdaj, ko moral bi	A
veš, kako mi je hudo, in ker te ljubim, prav	zato	sem stisnil pest še bolj krepko ... A kadar bo	A
zaklanih glas, nasilje prelevilo je obraz.	Zato	prišel sem jaz med vas, ki vam upor edini je	A
Ta pesem bo pesem milijonov, ta pesem bo boj,	zato,	ker je vzrasla iz moje krvi, zato, ker je vzrasla	A
pesem bo boj, zato, ker je vzrasla iz moje krvi,	zato,	ker je vzrasla iz mrtvih kosti, iz mrtvih kosti	A
glasovi novega sveta! . / . / stran 66 . /	Zato	ni treba radijskih nam poročil, vesti lijo v	A
kamenja tega sveta, ki letos ga bomo zrušili.	Zato	bo to leto le naše in naša bo letos pomlad!	A
Nikoli in nikdar!	Zato	ker nismo trhle bilke, ki po toči ovené, ker	A
zdaj ga ni še, ker slišimo otroka, ki že diše.	Zato	nam je tako težko, a vendar je vsakdo kot mati	A
ker ne more misel spremeniti se v pepel. Prav	zato,	tovariš, boš ostal, in z gora pošiljal boš pozdrav	A
sestri je vlačuga in je izdajstvo kakor kuga ...	Zato	upri, sodrug, oči v sodruga! Preplitva je še	A
pozdrav, in kjer sem jaz, si tudi ti z menoj,	zato	ne misli, da sem sam ostal. Morda nikoli več	A
ne z vrano krakal! . /\ .. stran 25 . \/ In	zato	se mrtev zdi mi... Kar čez noč iz tal je tisoč	A
Mojih rož ni, slavčka ne, ki pel je meni in	zato	se mrtev zdi mi gaj zeleni. Zlate zanke Vsako	A
\/ Kakor črv na bolni bukvi vrta, gloje in	zato	vse žalostne so pesmi moje... Kdo bi vedel?	A
življenje dal! In zaman ne bom živela, če samo	zato	cvetem, da vzradujem mlado dušo... Kaj mi mar	A
ustvarja. Lepotni spanec vztrajno zanemarja,	zato	je zbit in suh.To govorijo.	A
Trimalhiona in kakšnih čudnih postmodernih dram,	zato	pač, ker bi ne imel izbire. Tako pa si lahko	A
govori sam zase in vsakemu bralcu po svoje, in ga	zato	ne razlagamo, se mi zdi, da je zaradi specifičnosti	A
Celju, ki ga opisujem; Polule so ime dobile	zato,	ker naj bi bilo od tam do Celja peš natančno	A
Ni cajta za čvekaje, če bom govril, bo sraje,	zato	mi dejte mir, ko padu bo večer, se bom domu	A
cerkvica nad Grižami pri Žalcu; zanimiva mi je bila	zato,	ker zvonik stoji ločeno; MATEJ KRAJNC rojen	A
odnesli srečo in breme življenja dalje. Morda je	zato	ta noč brez jutra lažja. Nekje jokajoče pojo	A
dan se zbiramo, da sestavimo svojo podobo.	Zato	me pustite iti samo čez polje, ne kličite me	A
kakor pozimi oblečem plašč, ker mi je mraz.	Zato	ne vprašuj, česa želim minil je čas, ko sem	A
Maurerjeve morda ni na zunaj osupljiv in bleščeč,	zato	pa lahko da bralcu, ki se vanj zares poglobi	A
jasna so nebesa, v nedolžnem srcu je pokoj.	Zato	le spavaj, angel šibki, ki nič ne veš še, kaj	A
krajšati hčemo večere; skrbnó si gojil nas nekdaj,	zato	te ne zabimo zdaj.« In besno okrog zavrté se	A
se je kesal, da je človeško bitje ustvaril.	Zato	pa vse ljudi končal v pregroznem, splošnem je	A
večne so rojeni, le v njenem se žaré plameni.	Zato	pa sveti vsak uzor nam gor, kjer je njegov izvor	A
da je rdeča večerna zarja državi nevarna.	Zato	se zapre večerna zarja vsakokrat, ko se bo prikazala	A
Trstje bolno.	Zato	je Trst lep. Bolečina cvete v lepoti.	A
roki, pomagati pa bi moral tisočerim. Bodi	zato	obcestna svetilka, ki sveti tisoč veselim v	A
peko. Smrt na obrazu, v duši smrt, kaj nam	zato!	Kaj nam zato, de nam skrunijo sveti oltar, ni	A
obrazu, v duši smrt, kaj nam zato! Kaj nam	zato,	de nam skrunijo sveti oltar, ni še naš čas,	A
samo vetru brat In če sem samo vetru brat, kaj	zato!	In če me nima nikdo rad, kaj zato!	A
brat, kaj zato! In če me nima nikdo rad, kaj	zato!	In če sredi mrzle noči moje malo srce drhti,	A
sredi mrzle noči moje malo srce drhti, samó, kaj	zato!	Saj so mi ceste sestre najvernejše, ceste, ki	A
odprte oči je sanjal dan, ves grozen in siv.	Zato	ti postavljam spomenik, romar. Kraška jesen	A
tuj noben obraz, pozna me vsak, vsakogar jaz.	Zato	pa, zvon, le zvoni mi, na tuji zemlji doni mi	A
ovcam? Kaj bi ne vriskal, kaj bi ne piskal,	zato	piščalko svojo imam! Meni ovčice so tovar′šice	A
sladko in zdravje nam da. . / . / stran 144 . /	Zato	pa trdim, da je ne pustim, te kapljice žlahtne	A
domov? »Ljubček ti moj, po vrtu sem hodila,	zato	me ni b′lo tak′ dolgo domov.« Ljub′ca moja,	A
»Ljubček ti moj, sem pušeljc ti nar′dila,	zato	me ni b′lo tak′ dolgo domov.« Luna sije, klad	A
krasan! Oj, Triglav, v spominu mi je tvoj čar,	zato	pa te ljubim in bom te vsekdar, in zadnja ko	A
suhemu vrt′. Če ji ne zalivaš, se kmal′ posuši,	zato	′mam tak solzne oči. Lansk′ leto so cvele mi	A
270 . / Zdaj sinčeku pojem, da lažje zaspi,	zato	′mam tak solzne oči. Neštete noči so, ko nič	A
naredim. Moj sinek se joka, ki v zibki leži,	zato	imam solzne oči. Le kol′krat pomislim, kak′	A
gorko. Le kam so zdaj dnevi nekdanji prešli ‒	zato	imam solzne oči.« Preljubljeno dekle, le nič	A
sem videla, kako mi zajčki skačejo lepo.	Zato	pa rečem jaz: Najlepša je mladost, mladost ne	A
ancirala, sem videla, kako mi rož′ce cvetejo lepo.	Zato	pa ... Ob morju sem špancirala, sem videla, kako	A
ancirala, sem videla, kako mi rib′ce plavajo lepo.	Zato	pa ... Po polju sem špancirala, sem videla, kako	A
špancirala, sem videla, kako pšenica raste mi lepo.	Zato	pa ... Po hribih sije sončece Po hribih sije	A
prijat′lji, kozarce záse vzdignimo, ki smo	zato	se zbrat′li, ker dobro v srcu mislimo; dokaj	A
rekli le so mi smeje: Cigan naj bo le sam!	Zato	pa hodim v temni log, kjer ptički žvrgole; tam	A
z govedino spaja Ne povem da ne maram in kaj	zato	Naj bo kosilo Večerja Ali vedno Kariraste hlače	A
Led v kropu.	Zato	bi rada večer. Ker je nekaj vmes.	A
rokopis odložiti ali ga celo odvrniti. Nič	zato,	če pesnica Sonja Votolen pesni o tradicionalnih	A
mu smejali On pa si je želel ujeti vsaj senco	Zato	je lovil po vrtu Z vodno pištolo Da jih ne bi	A
moč besede, na iskrenost in primarnost, prav	zato	nikjer ne zveni prisiljeno ali izumetničeno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani