zadnjič (401-500)

»Morda misliš na starikasto gospo, ki se je	zadnjič	z mladim komisarjem na Gradu izprehajala?«	A
trdega Andreja’ že ne hotela v vreči kupiti!	Zadnjič	je na strelišču imel povabljeno družbo in samo	A
kaplan« ‒ ona je rekla »gofkaplan« ‒ »so mi	zadnjič	rekli: ‚Ljuba Magdalena, pravim ti, da spati	A
toliko ljubezni? Komarka pa je pridno rahljala: »	Zadnjič	mi je poslal zate majhno darilce!Tu pri sebi	A
« Nato je prijazneje vprašal: »Kaj si ujel	zadnjič?	« »Kaj čem ujeti,« je odgovoril Škilè čemerno	A
plaho se je ozrla na vse strani ‒ »prvič je in	zadnjič!	« Ni dopustil, da bi govorila.	A
odgovoril: »Ne pehajte me v obupnost! Prvič in	zadnjič	je, da me poslušate!In poslušati me morate!	A
Ti se tudi vedeš kot nobeden!	Zadnjič	pred nunsko cerkvijo sem te iskal.Bog pa ve	A
Ferdinanda, je bil vendar mnogo radodarnejši. Ko je	zadnjič	odhajal iz Ljubljane, je zlatih darov kar deževalo	A
k Piškotki namenjena!« je govoril Ciril. »Že	zadnjič	me je povabila.Včeraj je klala.	A
Glej mu na prste! Ko je bil	zadnjič	tu, izginilo je nekaj nožev, nekaj žlic.Glej	A
le skrivaj, saj te dobro poznam. Ko sem bil	zadnjič	na Hrvaškem, poznal sem človeka s tvojim obrazom	A
Po njem torej!	Zadnjič	so nas tepli plemiči, in morali smo bežati in	A
danes?« povpraševal je boječe. »Ko sem bil	zadnjič	pri njem, ni se mi videl visok,« odgovori mu	A
čvrstega zdravja je bil knez in škof, ko je	zadnjič	obedoval pri njem, in kako ljubeznivega vedenja	A
Tri leta je sedaj že preteklo, kar sem videla	zadnjič	ta pusti kraj.Tri leta, ali moje srce je postalo	A
da je dobri naš Bontoux, Julij baron Bontoux,	zadnjič	tako nesrečno padel na ledu, da je malo dni	A
Tukaj je torej bilo, ko je moje oko prvič in	zadnjič	gledalo v obličje pravičniku, in na tem mestu	A
cepljenke ravno dozorele, pač pa zato, da bi se	zadnjič	nekoliko ogledal po pogorjih in po dolinah.	A
je in že je imela polne oči samih solza. mIn	zadnjič	je prišel Brinovčev iz Amerike, in po njem mi	A
Razumela me je. Še	zadnjič	sva se objela, v kanglico s kislim mlekom je	A
ko je skakljal proti valilnici. »Ko sem bil	zadnjič	namenjen na Urh pri Vipavi in sem po nesreči	A
nevihta končno vdala! S kislim obrazom je še	zadnjič	opljusnila skupino zvedavih potepinov, ki so	A
ali pa se od strahu na vroča tla zvali, se še	zadnjič	za čim boljši položaj na novem svetu priporoči	A
glavo. Kako bi kaj prosil menihov, ko je bil	zadnjič	tako neprijazen z njimi? »Počakajmo še!« se	A
nasmehnil sam vase in spomnil Trlepa, ko se je	zadnjič	poudarjal na višenjskem gradu. »Ti torej si	A
je rekla, da se ji zdim mnogo mnogo bolji od	zadnjič.	E, ko bi vsaj še ta sitni kašelj malo odnehal	A
da ga bo njegov napuh še močno ponižal?« »	Zadnjič	sem ga videl tamle gori ob hosti, kako je jokal	A
zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta in še	zadnjič	mu daje lepe nauke, da naj lepo uboga, rad moli	A
svetu ne prišel v večno trpljenje.« Sodnik še	zadnjič	vpraša: »Je tvoj sovražnik Svetin nedolžen?	A
spravil, mu bo najprvo leva roka, potlej desna in	zadnjič	glava s sekiro odsekana.« Tri dni mu	A
»Kako?« je hlastnil Ostrorogi. »Je	zadnjič	Karp ponujal Turu za Rožo težkega soma, menda	A
Kodrolaska je že bolj vezano govorila: »Sem bila	zadnjič,	ko si les napravljal, tako lačna. Mi Ščuka ni	A
drugega dela jih je čakalo. Iz lesa, ki je bil	zadnjič	ostal poleg ognjišča, in iz nekaterih sveže	A
Ostrorogi je široko zazdehal. Ris je	zadnjič	visoko naložil na ogenj.Kodrolaska je postlala	A
ptičev, da bi jih bila cela gora. Kdaj je bil pa	zadnjič	v goščavah na lovu, se pa komaj še spomni.Eee	A
Ostrorogi Jelen. Je tudi minilo že več let, kar je	zadnjič	videl sestro.S sestričema, najstarejšima sinovoma	A
Globoki zajedi. Da povrne za živež, ki ga je bil	zadnjič	pustil Vitorogi njegovemu rodu, je Ostrorogi	A
zlatom jo je odtehtal, ko se je bil pred leti	zadnjič	spustil z odpravo do sotočja Save v Išter.Navezal	A
Pa so mu odpovedale moči. Omahnil je vznak,	zadnjič	pogledal v bleščeče sonce in za vedno zaprl	A
zdaj zdi, da so naši ljudje tu po Črnem grabnu	zadnjič	dvakrat že prej vedeli, kdaj bodo Francozje	A
France pravil. »Pretepaval se je pač kakor	zadnjič,	ko je prišel z razbito črepinjo domov iz Kamnika	A
njegova last, ne le prodajalnica. Ta tedaj je	zadnjič	prav jasno razumeti dal, da bi Pavlino vzel	A
gradu ga bolje poznajo,« župan reče Liscu. »In	zadnjič,	ko je bil tu, ti je pisal, da pride,« pravi	A
»Ker sedaj ni nič pisal, te ga ne bode.« »	Zadnjič	tudi ni pisal, tisto je bilo prej enkrat, ko	A
in ženo se počne prevažni prepir, ali je bilo	zadnjič	ali še prej »tisto, ko je pisal«. Tako nekoliko	A
Neumno babje ljudstvo! Ko sem bil	zadnjič	tu, bilo je to dete še majhno, sedaj vidim,	A
bodem kdaj klican snubit za koga njeno hčer.	Zadnjič,	ko sem bil tukaj, bil vam bi v glavo zalučal	A
Da, sedaj je starca spoznal! A te bele brade	zadnjič	ni imel, morda se pa ipak moti? Gre okoli mize	A
ste predaleč proč od doma. ‒ Kdaj ste bili	zadnjič	doma?Sediva tu v stran in pijva buteljo vina	A
uma ne izgubila, ker ne spi. Bogve kaj ste ji	zadnjič	rekli, mladi gospod! In tako dolgo vas ni!«	A
»Kaj imate pa to?« Dete ni vedelo, da sedi	zadnjič	očetu na kolenu, vtis novega prizora mu je bil	A
slekel iz kožuha, tako bo vsa volna, ko bodo	zadnjič	odrezale škarje, ena sama plasta. Pa če uganejo	A
moral še cel teden čakati. Kdo pa ve, kdaj sem	zadnjič	solil.In Podlipnici, njeni mami, natrgam še	A
Trudni od mlatve, saj je prav isti dan Joža	zadnjič	zavrtel Podlipnikov pajkel in sta Ančka in Rozalka	A
Lukež se ji je pa smejal: »Vesel je, ker sva	zadnjič	prignala h kočam in ker ve pletete vence.«	A
»Drom pom pom pom.« Podlipnik je	zadnjič	udaril s škornjico ob tla, Mica je zavriskala	A
»Jaz sem že slutil, da nekaj nameravajo!	Zadnjič	na plesu pri Medenovih sem vam omenil nekoliko	A
tja za grad, že veste kam, tja, kjer sta bila	zadnjič;	vi bolje veste nego jaz.« »Ali nocoj?«	A
kako ‒ to je druga stvar, a grozno je vendar.	Zadnjič	je trem gospodičnam na noge stopil in eni, baje	A
dvomite?« »Kam ste deli oni, kateri sem vam	zadnjič	ponudila?« »Hranim ju doma.«	A
so volile dame, in tu je plesal doktor nocoj	zadnjič	z Elzo, ker po kratkem počitku so hoteli Boletovi	A
Odpustili ste mi,« nadaljeval je on, »rekli ste tako	zadnjič,	da mi odpuščate ‒ pa kaj to, kaj to odpuščanje	A
od doma in da se ji je vrniti ob času kakor	zadnjič.	In ni se zmotil.	A
to je bil znani ljubki glas, katerega je bil	zadnjič	čul daleč, daleč tam na goratem bregu mogočne	A
»Tako je! Govoriti hočem, moram z vami; ‒	zadnjič	to ni bilo mogoče.« Igrala se je s svilenim	A
osla naprej. »Se li spominjate, ko smo bili	zadnjič	v Rakitni, tam v onem gozdiču - slepo miš smo	A
katero meni pripisuješ? Čudež bi ne bil, in	zadnjič	si pod kostanjem v žerinjskem vrtu tako iskreno	A
bodem dala! Veš, tetka, obljubila sem mu ga	zadnjič,	ko je narisal tam v vrtu Veroniko in pa mene	A
spominjate že obljube, meni dane? Pomislite	zadnjič	na vrtu na Žerinjah!« Anica na tla gledaje odgovarja	A
Ne bo nič.	Zadnjič	ste me preveč obrali!« S temi besedami pozdravi	A
prisrčno, »da lahko izpolnim dolžnost svojo, katere	zadnjič	nisem mogla.Povedati vam hočem vse, vso ono	A
vas ne sme spremiti od tod; sklenila sva že	zadnjič,	da je pozabljeno vse, in vedite, gospod Rogulin	A
svojo živino na travniku, s katerega mu je bil	zadnjič	Šimon pastirja zapodil, zato Vid tudi prvo pravdo	A
zineš o pravem času? Nisi li mogel ust odpreti	zadnjič,	ko sva pila v Šent Gotardu?« Tako je kregal	A
Štajerskem, potem ti pa vrnem tiste groše, ki sva jih	zadnjič	zapila, da ne porečeš, da sem ti kaj dolžan	A
tako nič ne. Jaz ga ne morem, kmalu bi me bil	zadnjič	ubil.Živinsko je delal z menoj.	A
»Ti bi rada k vstajenju?« »Seveda, že	zadnjič	sem te mislila nagovoriti, da bi šel z menoj	A
Agata, ne bodi huda, če sva se spet srečala. Za	zadnjič	mi odpusti. Nataknjen sem bil!«	A
rada vse povedala, kar ji je težilo dušo. »	Zadnjič	se mu je kar dva dni bledlo, takrat sem slišala	A
prosila še sama. Spomnila se je, da jo je Bogataj	zadnjič	prav ljubeznivo gledal in da ni bil videti tako	A
Tajil je, da bi mu bila zažugala s prstom, ko je	zadnjič	govoril z njo, vendar pa se je bal deklice.	A
rob, v grob, v izruvano praznino, se bom še	zadnjič	mrzlično vprašal: Kaj je težje, grob ali luknja	A
strahu, naj jo še tako dobro in obilo redi,	zadnjič	pojde vendarle za svojo najljubšo hrano, za	A
praznično tiho ‒ pojema bolj in bolj govorica;	zadnjič	vsi obmolčé ter zró zamaknjeni v krasni večer	A
navadi. Roko poda gospodu Mirodolskemu in Bredi,	zadnjič	Zori; njena roka je bila mrzla, mrtva.Tesno	A
da ji je ude prešinila sladka groza. Ko ji je	zadnjič	podal roko pri slovesu, zdelo se ji je, da se	A
tako dolgo, da je začel najprej kaditi se in	zadnjič	goreti.Nato dene goreči mah na parobek in nanj	A
prenočiti nocoj v gozdu, saj ne bo prvič in	zadnjič	morebiti tudi ne.Brutus, Brutus!	A
rahlo drgniti z dlanjo, potem drugo sence in	zadnjič	čelo.Ne brez uspeha!	A
dejal, da bi bilo prav; bil je brez povelja.	Zadnjič	sklene iti za gospodarjem, ali ta mu migne z	A
stran 38 . / Valentin je dolgo taval po gozdu,	zadnjič	pride do obrobja pri studencu.Kaj vidi tu!	A
bliže okrog doma po travnikih in senožetih,	zadnjič	po njivah in vrtih.Povsod po polju in po njivah	A
jela temneti bolj in bolj njena telesna podoba,	zadnjič	mi je v hrupu življenja čisto izginila izpred	A
naveličal neokretnega učenca. Peljal me je prvič in	zadnjič	v château des fleurs!Lep vrt, poln krasnih	A
Zdaj sva pa zopet mir sklenila, in sicer tako.	Zadnjič,	ko pridem domov, najdem cvetice na mizi. Radoveden	A
nehvaležen!« »Saj bi ne bili prvič, pa tudi	zadnjič	ne.‒ A pustite me, saj imate zdaj nekaj dni	A
in pozabi svojega prijatelja, kateri ti kliče	zadnjič	iz dna svojega srca: Zbogom, zbogom! XIV Na	A
potrpljenja z mano, imej ga še malo: zdaj te	zadnjič	nadlegujem. Ne, ginljivega slovesa ne bom jemal	A
I, ti tepec! Kaj ti ni bilo zadosti	zadnjič,	ko si mi pustil lepo pero za spomin in sem te	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani