Starka ga je opazila. »Ne govorite tako,« rekla je prisrčno, »nobena grenkost vas ne sme spremiti od tod; sklenila sva že zadnjič, da je pozabljeno vse, in vedite, gospod Rogulin: akoravno je zginilo sedaj isto, kar je ločilo nas in vas ‒ bolje je vendar, da je prišlo tako. Jaz vam želim vse dobro, vso srečo, vso blagost na svetu ‒ vi ste sorodnik Selskega ‒ in jaz vas zagotavljam: dobro je, kakor je odločil slučaj.«