vežo (201-300)

Zbogom!« Nadzornik je stopil v	vežo	in vrata zaprl, nadučitelj je obrnil ključ.	A
Smrekarjevo dvorišče. Prav tedaj je prišel pred	vežo	od nasprotne strani Štefan, ki je bil na žagi	A
proti vasi in poiskala župnišče. Ko je stopila v	vežo,	je zagledala čokatega moža: v škornjih je bil	A
Obe roki je uprl ob podboje, da je mogel v	vežo.	Možje so molčali, dokler se ni vrnil	A
Smrekarju so položili Joka na klop v hladno	vežo.	Skoraj do jutra so se trudili ob mešetarju, toda	A
se ustavila in krenila skozi široke dveri v	vežo.	Tamkaj je dremal na leseni klopi stražar z rešto	A
trkanje s podkovanimi čevlji ob kamniti prag pred	vežo.	»Prej bi ga bila obgodrnjala, pa bi	A
tresla in vendar bila vesela. Božnar je šel v	vežo,	prijel za zapah in še enkrat vprašal:	A
od mize, Gašper mu je želel lahko noč. Pred	vežo,	na kamnitem podiču, ki ga je kril napušč na	A
nevesto, jo dvignil ter postavil čez prag v	vežo.	Ko jo je vzdignil in pritisnil nase ter je zašumela	A
mimo Mihorja oče. S komolcem ga je povabil v	vežo.	»Kar prava bo za nas - Lucija,« je ogovor	A
gaz s komolci med radovednimi in bežal skozi	vežo,	kjer je izbil Maruši burkle iz rok.Še ozrl se	A
stensko omarico. Počasi je stopal z vrha v	vežo	in odprl duri v hišo.Lucija je ravno odmolila	A
hišnih vogalov ali pa je slonel pred kakšno	vežo.	V šolo ni nikoli hodil, v zavod ga starši niso	A
ki jih previdno odklene. Duri se odpro in v	vežo	zavalovi celo jezero mesečine, hkrati pa zapoje	A
pridem napit!« je zamomljal in odkolovratil v	vežo.	»Meni dajte denar!	A
Urbančič in se jima približa. Vida se umakne v	vežo	in zakliče: »Ali veste, da bomo danes teden	A
ntrabantar!“ . / . / stran 203 . / Ko je stopil v	vežo,	ga je spreletela nenadoma zelo lepa misel.	A
mašo bi me bil kmalu spravil!“ Brž je stopil v	vežo,	namazal si je škornje, omočil si je obraz, nato	A
”Tako ali tako!“ je rekel in je stopil v	vežo.	III Aleš je naravnost odprl duri in	A
kakšen zlodej ga je motil: namesto da bi stopil v	vežo,	je potrkal na svetlo okno.Beli zastor se je	A
babnica?“ je pomislil jezen in je stopil v	vežo.	Potrkal je na duri tako krepko, da so se stresle	A
pritisnil je na kljuko in je bežal kriče skozi	vežo	na polje ... * O Vrhnika, blagoslovljeni	A
temna postava ob hišah in izginila v kakšno	vežo;	zaspano so odmevali najini koraki po kamenitem	A
nanje močna pest: ”Odprite, ljudje božji!“ V	vežo	je stopil Martin.Otepal si je suknjo in škornje	A
notri se lažje pogovoriva.“ Stopil sem za njó v	vežo.	Meni to ni bilo posebno ljubo.	A
Prosim, potrpite za trenotek.“ Odhitela je skozi	vežo	v prodajalnico ...Ko je odšla, sem se nehoté nasmehnil	A
odmeval glas in ugasnil. Traven se je vrnil v	vežo	in se je nameril na drugo stran proti dvorišču	A
ozko okence brez stekla. Martinec je stopil v	vežo;	tudi v izbo so bile duri nastežaj odprte.Izba	A
Miha gre!“ Prišel je, stopil s težkim korakom v	vežo,	nikogar ni pogledal, nikar pozdravil, temveč	A
licu in le okovana palica njegova je poznala	vežo,	kjer se je klenketaje oglasila.Med ljudi je	A
kakor beračica; s tihimi koraki je stopila v	vežo,	ozirala se je plaho na desno, na levo.Midva	A
v velikem strahu; nato sta obadva izginila v	vežo.	Ko se je vrnil od druge strani, se mi je zdelo	A
In je ukrenil: ”Ne pojdem v	vežo	pri velikih vratih, ne spodobilo bi se danes	A
vrtu?“ Po ozkih stopnicah je šel, stopil je v	vežo	pri tistih durih, kjer prihajajo posli, popotniki	A
Sram ga je bilo. Duri so se urno odprle, v	vežo	je stopila gospa sama, vsa rdeča in potna, belo	A
s plahimi, neodločnimi koraki, je stopil v	vežo	in je odprl duri.Za mizo je stala debela ženska	A
odprl oči. ”Daj, hlapec,“ je zaklicala ženska v	vežo,	”vleci ga v hlev, da se naspi.Ni treba, da bi	A
prevračal oči, kakor blazen. Zavili smo v temno	vežo,	na razritih, kamenitih tleh sem se parkrat spotaknil	A
sem jo ugledal v svetli gneči; skril sem se v	vežo,	da je šla mimo ... Ob tistih časih, v mladostnih	A
in strogo, kakor učitelji. Ko sem stopil v	vežo,	sem povesil glavo in hudo mi je bilo.Tako bi	A
dostojno oblečen. . / . / stran 320 . / Stopi v	vežo,	popravi si kravato, sname klobuk in si poravna	A
je z dvema korakoma do vrat in je izginil v	vežo.	Nič drugače ni odhajal; pogledal je najprej skozi	A
je šel ihtèč in tiho preklinjaje skozi temno	vežo	v klanec ter je sedel pod oreh.Debele kaplje	A
krik. Lenart Negoda je prebledel, planil je v	vežo,	z enim skokom v izbo. ”Nežika! Nežika!“	A
toplega jesenskega večera je stopil v mračno	vežo,	nizko in zakajeno.Pomèl si je luč in prah iz	A
z dobrotnimi rokami. Ko je stopil v široko	vežo,	ga je obšla nenadoma čudna bojazen, da si ni	A
spreletelo nekaj toplega in prijetnega, stopil je v	vežo	tudi sam, čisto ponevedoma.Tam je dišalo po	A
bile take, da bi človek le strahoma stopil v	vežo.	Lenartu je bilo tako pri srcu, da bi skočil z	A
njene bele oči, nato sta se spustila v temno	vežo,	kakor da bi utonila v globoko brezno. Oblil	A
najmanjši med vsemi. Šel je v hišo, stopil v	vežo,	strahoma, kakor k spovednici. Gospodinja ga	A
Potepal si se!« Tone se ni ozrl in je stopil v	vežo.	Bilo je že blizu poldne, mati je čakala	A
mladosti in ljubezni. Gospa je zaklicala v	vežo.	”Gudula! Gudula!“	A
vozila!“ . / . / stran 232 . / Vrnila se je v	vežo,	šla je v kamrico ter si ogrnila nedeljsko židano	A
potreba zaklepati hiše in kašče!« Stopil je v	vežo,	šel je po lestvici v svojo izbo, ki si jo je	A
sitno je bilo Jerneju, ko je stopil v prostrano	vežo;	strah ga je bilo tistega kraja, ki je bil poln	A
ni videl enake. S plahim korakom je stopil v	vežo.	Ljudje so hodili tam križem po vežah, hodnikih	A
prišlo póme; oblastno in mrko sta priškórnjala v	vežo.	”Ali si ti Janez Pobirájev?“	A
Jezus Marija!“ je vzkliknila ter je pobegnila v	vežo.	Takrat mi je bilo do solz, kakor še nikoli ne	A
zapali vsem po vrsti!“ Ko sem stopil v domačo	vežo,	me je premagalo srce; presunilo me je nekaj	A
Voznik se ni zmenil za besede ter je stopil v	vežo;	ženske so šle za njim, tudi moja mati je šla	A
sedelo nekaj delavcev in napol kmetiških ljudi. V	vežo	sva slišala bučno prerekanje; ko sva stopila	A
Gasthaus‐Garten!“ Z Anko sva se napotila skozi	vežo	na prostrano dvorišče, posuto s prstenim, razhojenim	A
vstali gostje ter se s kozarci v rokah napotili v	vežo.	”Kar ostaniva, morda pojde mimo ta huda ura	A
nikogar, vsa hiša je bila izumrla. Šel sem v	vežo,	odprl duri v gostilnico; zatohel vzduh mi je	A
No, v mestu sem bila!“ Pririla se je komaj v	vežo	in nekatere ženske so hitele pred njó po stopnicah	A
/ stran 108 . / zasijalo sonce v prostrano	vežo;	nató je poiskal ključ ter odklenil duri v občinsko	A
samoti dremajoče kmetske hiše, je stopilo v	vežo	in je zaloputnilo duri.Jernej je zamahnil z	A
mrtveca, sem zaprl duri in šel sem po prstih skozi	vežo	in po stopnicah.Bilo mi je, da bi zaihtel ...	A
častnik v dolgi, tesno zapeti suknji je stopil v	vežo.	Danijel je videl samó neokreten, rdeč nos in	A
veliki narodni žalosti. Edini župan je stal pred	vežo,	vrtel je na trebuhu palec ob palcu, gledal je	A
splahutal šumeč skozi odprte duri, skozi široko	vežo	ter pred hišo na kostanj.Stali smo spodaj in	A
oči, in je videl do srca. Stopil je za njo v	vežo,	vrata so se zaklenila za njima. ”Dokler tako	A
stopnicami in je gledala za njim, dokler ni stopil v	vežo.	Ko mu je čemerna hišnica odpirala vrata,	A
upihni luč! -- Upihnil je luč in je pobegnil v	vežo	ter mimo gnojnice za hišo natanko v tistem hipu	A
požrtvovalnem“ itd. Skril bi se tedaj v temno	vežo	in bi se na tihem razjokal.Kam te vodi trnjeva	A
in trušč in se ni ozrla; prišla je v ulico, v	vežo,	na dvorišče, stopila je v izbo. V izbi, tesni	A
dorasla je do spoznanja ob tisti uri. Videla je	vežo,	dvorišče, izbo, mater, ki je ležala mrtva na	A
njim v nedeljski obleki in ni se ji mudilo v	vežo,	oče je peljal voz na dvorišče. ”Tam prihaja	A
ti je hudo, da bi govoril z mano, stopiva v	vežo;	temna je.“ Stopila sta v vežo: črno oblečeni	A
mano, stopiva v vežo; temna je.“ Stopila sta v	vežo:	črno oblečeni Kositar s tenko kozjo bradico	A
svetilke, okno pa je bilo temno. Stopil je v	vežo	in je šel počasi po stopnicah.Pred durmi je	A
Poljanec pred hišo, so nesli po stopnicah v	vežo	veliko črno rakev in v rakvi je bilo truplo	A
Lagal si!“ Okrenil se je in je stopil v	vežo,	Štefan Poljanec pa se je vrnil na ulico potrt	A
globel, mati je zavzdihnila in se je vrnila v	vežo.	”No, Hanca, zakaj si se tako napravila nocoj	A
dragi, neprijazni!“ Šla je po prstih skozi	vežo,	odpirala je duri narahlo in počasi, da bi ne	A
odgovoril Mate in je zaloputnil duri za sabo; še v	vežo	je čul vesel in glasen smeh iz krčme in hitel	A
zanjo!“ Hanca se je okrenila, da bi stopila v	vežo.	”Hej, potrpite vendar!“	A
ne da bi se ozrla na učitelja in je stopila v	vežo.	Učitelj je malo postal, vihal si je brke	A
tako frizuro, in se smejem, da moram stopiti v	vežo.	Ti uboga, neokretna Hanca -- ob takih veselih	A
tvoja pota!“ Mate je vstal in je šel skozi	vežo	po stopnicah.Z mrkim očesom je gledal učitelj	A
200 . / Okrenil se je urno in odšel v svetlo	vežo.	Hanca je postala ob zidu in je gledala proti	A
...“ Mate je premeril	vežo	z urnimi koraki, hitel je po stopnicah in v	A
je okoli hiše, odpahnil je tiho nizke durce v	vežo	in je stopil po prstih v sobo.Čul je težko sopenje	A
tiho, obzirno, kakor pride berač v gosposko	vežo.	Morda ji je bilo komaj petindvajset let, ali	A
strani; pogledala je časih v nerazsvetljeno	vežo,	odkoder je slišala pritajeno šepetanje in poljubávanje	A
je bič udaril mednje; nekateri so planili v	vežo,	drugi so se stisnili ob zid; tudi Marko je skočil	A
bilo, da so bežali. Marko se jim je umaknil v	vežo;	gledal je in ugibal, pa si ni mogel razbistriti	A
Kurent s svojo procesijo; vse duri so sneli, še v	vežo	in na dvorišče so postavili mize.Kurent pa je	A
takih krčem vajen, je z veselim korakom stopil v	vežo	ter je odprl duri. Ljudje, ki jih je ugledal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani