nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Krpanova kobila, poved v sobesedilu:
S široko odprtimi, zameglelimi očmi se je ozrla Mařenka; z omeglelimi očmi je videla preko gorâ, do bele hiše z zelenimi okni, do jablane, ki je že vsa posuta s cvetjem, z dišečim snegom; z enim samim pogledom, solznim od bolestnega koprnenja, je premerila prostrano, zeleno, tiho valujočo ravan, do gozda, ki pošumeva zamolklo v daljavi ... Stopala je hitreje, prišla je mimo vrta, kjer so se igrali otroci v prahu; slišala je veseli krik in trušč in se ni ozrla; prišla je v ulico, v vežo, na dvorišče, stopila je v izbo.
V izbi, tesni in nizki, je bil mrak; skozi okno je sijala iz dvorišča bledotna, bolna svetloba.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani