Njen mož, mlad profesor, je bil časih pri meni; zasmejala sem se, če sem ga videla, kako je prihajal. Vzravnan, resen in dostojanstven je stopal po tlaku, ni se ozrl nikamor, šel je resen in dostojanstven mimo hiše, kakor da bi ga ne brigala čisto nič, prav do ogla; tam je postal, ozrl se je počasi in previdno na desno, na levo, nato se je nenadoma sklonil, izgubil je vso resnobo in dostojanstvenost, skočil je z dvema korakoma do vrat in je izginil v vežo. Nič drugače ni odhajal; pogledal je najprej skozi okno in je omenil z zlovoljnim glasom: ”Kako, da gori svetilka pred to hišo?