umrl (901-1.000)

zdajci misel, da mora oteti bolnika, ker bi sicer	umrl	v nočnem mrazu.Ali od kod pridi rešitev?	A
Bogú bodi hvala, da je okno široko! Sicer bi	umrl!	l Rekši se potisne skozi okno na drva tik stene	A
dekla. mIn najsi je Antikrist, na mrazu ne bo	umrl!	l deje gospodinja odločno.mČe smo ga vzeli pod	A
izdati in sodbo prepuščam našemu Jezusu, ki je	umrl	tako za pravovernike kakor za krivoverce.Saj	A
ulila iz njega. Kanonik Amand je pri tej priči	umrl	in njega duh je splaval pred našega Boga na	A
postavila skledo sredi mize. mDa bi le ne	umrl!	l dejala je, mpotem bi nobene noči ne mogla več	A
in ženo je pretepal. Ko je vse pognal, pa je	umrl	in v edinščini je pustil ženo in otroke.No,	A
je bilo še nekoliko bolje. Pa je kaj skoro	umrl	in odslej sem bil za pravega hlapca pri hiši	A
François ‒ zobozdravnik,« je dejala Luiza, »je	umrl	pred tremi leti.Imam devet vnukov.	A
je rekel Ronaldo. In potem je zaprl oči in	umrl.	Luiza je legla na posteljo poleg Ronalda, držeč	A
že močno vedó, da se Ogri, odkar je to pomlad	umrl	njih kralj Bela II., onkraj Drave sumljivo pripravljajo	A
»A kje je ‒?« je Henrik še bolj prebledel. »	Umrl	‒?« »Rana ga je preveč bolela, na Svibnem smo	A
Živko?« . / . / stran 325 . / »Tudi Zlebor bo	umrl	v čevljih, če bo le oči še kdaj vrgel po njej	A
Vsem želim sreče, za vsakega posebej bi rad	umrl,	če bi mu to kaj pomagalo.Čas je vendarle tak	A
XXVIII. Minil je dan,	umrl	je še drugi, Franceta in Naceta pa od nikoder	A
upal. »Vsi bi se mi smejali; morda bi potem še	umrl,	ko niti bolan nisem kaj posebno.« Duhovnik pa	A
svetu! Glej ‒« »‒ saj to je: Obolel bom in	umrl,	če ne pridem spet do kakega dela.« »O, preselimo	A
čudno in neumljivo ji je bilo, da ji je vselej	umrl	vabeči smehljaj na zardelem licu, preden je	A
V Stični je tačas tudi maševal. Ko je	umrl,	so mu v stiški cerkvi za spomin postavili oltar	A
Preseli pa ga lahko na domačijo, ki ji je	umrl	tlačan brez otrok in ki ni kaj pridovna.Naj	A
začenjati važnih opravil.« »V petek je Bog	umrl,	petek je nevaren dan.« »Tudi za tovorno živino	A
»Urša je prelena, delati noče, od lakote bi	umrl	pri njej, čeprav ni ješč.« »Kaj véš?« je še	A
slušal?« je poihteval. »Vest me peče, da bi	umrl.	« »Nič ne obupujmo, vse bo spet dobro, Bog bo	A
kdaj zdrava. Za tako boleznijo je že marsikdo	umrl	prav na hitro.Brez nje mi ni do osvoboditve	A
sicer pa velja zame samo še: Sam živel, sam	umrl,	sam v nebesa šel!« Zgovorni mož je brž preskočil	A
starega Ljubljanca in dunajskega škofa, ki je	umrl	pred petdesetimi leti.‒ O, slaven mož, ne dosti	A
besedo zaprlo; bojim se, da bi brez spovedi ne	umrl.	Njegov tovariš mu lepo streže pa z nami ne more	A
njegov rod ni imel niti enega starca, odkar je	umrl	Nosati Los. Še celo Ostrorogega sinovi niso	A
ustavila v brazdi tisti trenutek, ko je oče	umrl.	Navrgel je pa še drevo.	A
povesti je bila na prodaji, ker je bil stari Palež	umrl,	a za njim ni nihče ostal nego sin, ki je prej	A
kot predlanskim, ko ji je bil že tretji sin	umrl.	Hlapec France je trdil, da je bilo solzá za	A
Kako sem pa jaz sama mogla, ko mi je mož	umrl	in mi je še pustil kopo majhnih otrok? In še	A
drugače se mi vrag še prisadi in morda bi še	umrl,	če na možgane udari, ta spak.« Mozolka je na	A
let, a moj soprog že več nego dvakrat toliko.	Umrl	je, ko je bil moj sin še jako mlad, in zapustil	A
je morda njegov mrtvaški prt. Leto pozneje	umrl	je stari sodnik Gavrič in kmalu potem prejel	A
Pa to ni bil pravi nekdanji Groga.	Umrl	je ta mož v visoki starosti šele leta 1854 in	A
To je enkrat amen. Jaz nečem, ko bi ti	umrl	ali brez zaslužka bil in bi naša soseska tvoje	A
Že res, kar smo Ljubnika pokopali. E, ta je	umrl,	mi smo pa še tukaj.Še veš, kako smo bili v semenišču	A
bil k meni poslal po tiste bukve! Zdaj pa je	umrl,	praviš. Jé!	A
»Ni treba. Tedaj Jože je	umrl?	Hm!	A
doslužen cesarski okrajni predstojnik, bil je	umrl	nekaj let potem, ko se je bil v mesto preselil	A
izseliti se iz stanovanja, v katerem je njen mož	umrl,	dasi so drugi hišni ljudje po pravici dejali	A
svoje gimnazijalno mesto, čul je, da je Krt	umrl.	Vdove Zlatovčeve ni hčere že v tisti hiši ni	A
postal; oni, ki ga je ona ljubila, je zanjo	umrl	in ga sploh ni več. Strmeč je slišal Leon to	A
v vsem svojem strahu imela trdno, da ne bode	umrl,	ker se ji je zdelo, da ne sme in ne more, če	A
Č E M Mrtvaški zvon je bil odpel. »Kdo je	umrl?	« povpraševale so se tri babe na vasi s tako	A
»Sin, pusti me, naj umrjem vsaj v tem miru,	umrl	bom kmalu. Ne onečasti mene in Marijana in	A
na oni svet nesem, ko bi se primerilo, da bi	umrl,	ne bom večnega zveličanja dosegel. Pa še eno	A
še več let, kar se ne vé zanj. Mislimo, da je	umrl.	Mojega očeta brat je bil.«	A
tvoj. Bog naju varuj pregrešne želje, da bi	umrl!	Temveč jaz rada čakam še deset, dvajset let,	A
Polovico je bolnik v dveh dneh popil, tretji dan je	umrl.	‒ Tačas moja mati ni slutila nič hudega.	A
Ali ni mi bilo mar naučiti se kaj več.	Umrl	bi bil najrajši, zakaj nisem vedel, ali imam	A
pa morda se bo še naredil. Mogoče je, da bo	umrl,	« pravi sodnik. »Kdo?« vprašalo je več glasov	A
obšla, da bi govoril. Saj Martinek bode prej	umrl,	preden bi mu sodnija mogla kaj, dejalo mu je	A
Saj pravi stari, da je dobro! Če pa	umrl	ne bo, potlej ne bo take sile.Mlad človek ne	A
plačuješ, Krjavelj! Deseti brat, ki je pri tebi	umrl,	imel je dvajsetice,« reče eden kmetov. »Ka-je	A
bilo tisto, če niso bili bankovci? In ko je	umrl,	iskal sem povsod tistega, pa ni bilo nikjer	A
vem, kateri je vzel? Tri dni popred, preden je	umrl	Martinek, bili so trije pri njem.Tisti Kvas	A
desetega brata, rekši, da ga je škoda, da je	umrl,	in Matevžek je celo predrznil se Krjavlja podučevati	A
podučevati, da pregrešno govori, če koga, ki je	umrl,	tako obira.To je bilo pa poštenjaku vendar preveč	A
Kvasu in desetem bratu. »Tedaj je vendarle	umrl,	Martinek!« reče eden izmed mož. »Pač ga je škoda	A
»Kajpak!« odgovori Matevžek. »Kadar boš ti	umrl	ali pa jaz, ne bo svet tako vrel skupaj, tako	A
prepiru o cesarju v manjšini ostal, »kadar bom jaz	umrl,	nič ne skrbim in malo mi je mar za to, ali bo	A
desetem ‒ bratu, ugibaje, kako čudno je to, da je	umrl,	kje neki se je rodil, koliko je vedel in druge	A
dejal deseti brat Martinek Spak, ko ni bil še	umrl.	‒ Pa kaj ste popred dejali, da koza nima pameti	A
kaj ste popred dejali, da koza nima pameti?« »	Umrl	je, praviš?Ali je to res?« vpraša Kvas strmé	A
vprašal je: »Ali je že dolgo, kar je deseti brat	umrl?	« »Naj umrje, mrcina!« zagodrnja Krjavelj.	A
da bi se bil rodil v resi sredi gozda in tam	umrl.	« Jurcu, ki ni bil napačen mož prav za prav,	A
njega ne bilo, tebe bi ne bilo morda zdaj, ker	umrl	bi bil in Bog ve, kaj bi bilo z materjo tvojo	A
jaz možiti se s Tihovim Matijem ‒ zdaj je že	umrl,	ti ga nisi poznal ‒ o, da bi se bila, nekaterih	A
Mahneletov Martinek (to je bil grd človek, zdaj je že	umrl)	‒ saj ga poznaš ‒ in pa še dva druga ž njim	A
Zakaj ste bežali, pogledite, Tenkor bo morda	umrl!	« »I, Tone, ti si jo bil tudi potegnil tačas	A
« kriči zopet krojač, »nič ne maraj, da boš	umrl.	Kaj, ko bi molil ‒ molil, pravim!«	A
razpovedal je Špilkin Jožek po vasi, da je Domen	umrl	v njegovih rokah na očetovi zemlji.Da ga je	A
Same babe. Gospod je	umrl.	In še kako je umrl, ojemnasta!«	A
Gospod je umrl. In še kako je	umrl,	ojemnasta!« »Kako pa?« vpraša Lisec. »I nu,	A
sam v njej in še ne živ. Mrtev, v čevljih je	umrl.	Ni mogoče, da bi bil kdo drug kot hudič v zaprto	A
je tačas v mesto vozil, tako zacopral, da je	umrl	na potu domov.Ali tega pa jaz ne verjamem.	A
bežal! Soseda je bil lani gad pičil, a še ni	umrl.	Toliko nas je ta gozdna stvar veljala gotovega	A
umrje, če je nečem odkupiti, ker stari Zober je	umrl,	oj, tega je že dober čas.Dolgo ni bilo gospoda	A
pustil sem, da se je intabuliral. Stari je	umrl,	Miha tudi, ali niti gospod ne more dolgo več	A
mislil, ko sem to domovje kupoval, da je gotovo	umrl.	Gospoda so mi rekli, da moram mrtvega tožiti	A
župan, »in strašno slabo se mu godi. Sin mu je	umrl,	ki mu je še včasi za kak požirek vina dal ‒	A
ne drznila. Posebno odkar je gospod Langman	umrl	in je gospa prišla v tako duševno bolezen, je	A
brata, v katerem mi naznanja, da je oče moj	umrl	že pred dvema letoma, njemu prepustil vse domovje	A
zabredel v dolg, naj mu torej, ker čuje, da nisem	umrl,	denarja pošljem. Lopov!	A
ladijskega zdravnika, ker je bil njegov dosedanji	umrl.	Prevzel sem to službo, zapustil mesto svoje	A
razburjen med potom domov na vozu nagle smrti	umrl.	Ona je krivo mislila, da sem jaz svojo zdravniško	A
da je strah, ravno kakor oni naš župan, ki je	umrl.	‒ Pa veste, kaj vam bom še povedal, gospod?	A
svoje domačije; prav je, božja volja je, da je	umrl,	« tako je svet dejal.Le mlajši sin je vedel,	A
bilo o njem. Sploh so mislili vaščanje, da je	umrl.	Tone Abranek se je nekatero krat domislil njega	A
Neusmiljen je, O, prav mi je! Da bi vsaj jaz sam	umrl;	da bi le otroci kaj jesti imeli!« Šel je k drugemu	A
Enega sem imel. Menda je že	umrl,	po svetu je šel; ne vem kam.« »Kako je to?«	A
domov spraviva, tu ne bo ležal. Morda bi bil še	umrl	tu v hosti, ko bi ga ne bila s Štefetom našla	A
okrvavljenih krajih života. »Jaz pravim, da ne bo	umrl,	valjal se bo pa valjal lep čas, preden bo na	A
ko je slišalo, da očeta ne bode domov, da je	umrl	v daljnem kraju. Saj po materini smrti ni imelo	A
preden tega dočakava, zakaj na koncu sva.« »	Umrl	bom, umrl, morda pred, ko mislim,« pritrdi Jernej	A
tega dočakava, zakaj na koncu sva.« »Umrl bom,	umrl,	morda pred, ko mislim,« pritrdi Jernej, »ali	A
ubožne postelje vstal. Vsi so trdili, da bode	umrl	za svojimi ranami in mrzlično boleznijo, katera	A
vidim. Ali jaz bi najrajši tu pri svoji vodi	umrl	in si ne želim z vami.Obiskal vas bom, obiskal	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani