nova beseda iz Slovenije
je rekel dacar in si je obliznil ustnice. | Učitelj | Šviligoj pa ga je karal z očitajočimi očmi. | A |
smehljale. ”Dolgo, Melita, je že čakal pod oknom | učitelj | Šviligoj; in bojim se, da je zadremal.Zatorej | A |
bi jo pohodil z obema nogama ... torej, Melita, | učitelj | Šviligoj čaka: s tistimi oklici ne bo nič!“ | A |
krmežljavimi očmi in se nič ni zmotil. In je šel | učitelj | Šviligoj, in je šel dacar, in tudi župan je | A |
v skrivnosti svojega bližnjega!“ je opomnil | učitelj | Šviligoj. Spogledali so se, pa so malo pomislili | A |
pripetila, je pomoč dolžnost kristjana!“ je opomnil | učitelj | Šviligoj. Stopili so pred hišo, ogledavali | A |
prečudno urnimi koraki sta hitela za njim župan in | učitelj | Šviligoj preko vrta na cesto.Ampak komaj se | A |
ne, bolj proti durim, če ne čisto ob durih!“ | Učitelj | Šviligoj ga je ošvrknil z očitajočim pogledom | A |
”Na samo posvetnost misliš!“ ga je okaral | učitelj | Šviligoj. ”Rajši se spomni, negodnik, da si | A |
ozmerjal župan. ”Rad bi pa le vedel -“ je rekel | učitelj | Šviligoj, pogledal je proti stropu in ni razodel | A |
čednost se je od bridkosti zaklenila v klošter!“ | Učitelj | Šviligoj je stresel z glavo tako na moč, da | A |
bilo. In ko je bila ura že pozna, je vzdignil | učitelj | Šviligoj kazalec in je izpregovoril: ”Kakor | A |
njegova strašna ura!“ Tako lepo je govoril | učitelj | Šviligoj in vse, kakor je govoril, se je zgodilo | A |
je bilo že mnogo ljudi; župan je bil tam in | učitelj, | otroci so se podili po dvorišču, ženske so blebetale | A |
Pride, leže in umrje ...“ | Učitelj | je opazoval neznanca od blizu. ”Ali je starec | A |
tresla. ”Morda mu je bilo tako ime,“ je omenil | učitelj. | Župan pa je stresel nevoljno z glavo. | A |
tresočo roko in vino se je razlivalo po mizi. | Učitelj | je vstal. ”Mir tudi živim ljudem, gospod | A |
kamen, gibal se bo narahlo, ne bo se odvalil ...“ | Učitelj | ni poslušal do konca in je hitel po stopnicah | A |
V krčmi je sedela gospôda. | Učitelj | in župan sta pripovedovala svojo stvar. | A |
bojazljivec, ampak strah me je bilo!“ je pravil | učitelj. | ”Mislil sem najprej, da je pijan, nato pa sem | A |
zdravnik. Nista se mogla domisliti ne župan ne | učitelj. | Tedaj je planil v sobo človek, razoglav, | A |
zakristiji so se oglasili koraki; zdravnik, | učitelj | in župan so stopili v cerkev. Župnik je vzdignil | A |
Ne!“ se je smejal zdravnik. ”Ne!“ je rekel | učitelj. | ”Da ne pljujete predme?“ | A |
Nikolaj na posete, je bila na gradu večja družba: | učitelj | iz Orešnika, nekoliko uradnikov in mlada gospodična | A |
z nami v Leševje, gospod... Nikič?“ je prašal | učitelj, | suh človek z redko, rdečo brado in zgrbljenim | A |
vanjo, vsako okno mi je bilo domače in ljubo. | Učitelj | se je hvalil sam, da še nikoli ni prestopil | A |
/ stran 76 . / Otrok je seveda ozdravel in | učitelj | je bil ves kakor poprej. Ali morda me je bil | A |
Zdaj se ji ne godi dobro. Njen mož je | učitelj | v pozabljeni rovtarski vasi, zasluži malo in | A |
rokama in muhe lovi!“ ”Kako!“ se je začudil | učitelj | Šviligoj.”Saj ga nisi videl v izbi, temveč na | A |
”Sem ga pa na cesti videl!“ je rekel dacar, | učitelj | pa ga je udaril s hudim in pravičnim pogledom | A |
dolino šentflorjansko!“ je poudaril rodoljubni | učitelj | Šviligoj. ”Če ni sam zlodej, ki je prišel | A |
okna svetla in zagrnjena, da se je izprehajal | učitelj | Šviligoj po dolini.Gledal je v nebo in se je | A |
bilo svetlo in nastežaj odprto; in ker je šel | učitelj | mimo, je pogledal skozi okno, kakor bi bil pogledal | A |
bil zardel sveti Alojzij, tako je zardel tudi | učitelj | Šviligoj. Vsa prazna je bila izba; na steni | A |
Na tistem stolu je sedel Peter, potepuh; | učitelj | Šviligoj je videl samo njegove kuštrave lase | A |
obraza njegovega pa ni videl; pač pa je videl | učitelj | Šviligoj obraz, ki je bil tako lep in zapeljiv | A |
kakor da bi se učila prepovedanih skrivnosti. | Učitelj | Šviligoj se je pokrižal in se je vrnil hitro | A |
in so zaslutili resnico. ”Ženska!“ je rekel | učitelj | Šviligoj in je nagnil glavo. Tako je prišlo | A |
bile moje sanje, Bog nas varuj pohujšanja!“ | Učitelj | Šviligoj, ki je bil učen, je namršil obrvi. | A |
Prevrnjena z lopato, prekopana!“ se je prestrašil | učitelj | Šviligoj. ”Plevel!“ je rekel dacar in se | A |
obliznil ustnice. ”Lepa je navidez!“ je razodel | učitelj | Šviligoj.”Ampak vsak greh je navidez lep, ker | A |
so se godili čudeži v dolini šentflorjanski. | Učitelj | Šviligoj ni mogel spati; slonel je ob oknu in | A |
”Pohujšanje hodi med nami!“ se je domislil | učitelj | Šviligoj in se je tudi pokrižal. Ampak komaj | A |
Tako blizu mu je bilo pohujšanje tisto noč ... in | učitelj | se je domislil nekdanjih izkušnjav in je trepetal | A |
dolini pa je mežikala rumena lučka ... in če bi šel | učitelj | Šviligoj ob tisti uri mimo, bi zardel in bi | A |
kaj si to ti - prešerni fant? Kaj si to ti, | učitelj | Šviligoj - golobradi učenjak?... | A |
rodoljubne misli zatopljen? Kaj ni to stari | učitelj | Šviligoj, že nekoliko upognjen, že nekoliko | A |
takoj spoznano za posodo greha in pohujšanja. | Učitelj | Šviligoj - tisti, ki je bil upognjen in plešast | A |
zastokalo, tako tenko, kakor iz piščalke. | Učitelj | Šviligoj je stopil k vodi - voda je tekla tiho | A |
čisto blizu. ”Zgodi se božja volja!“ je rekel | učitelj | Šviligoj; stopil je in je razmaknil z obema | A |
tistega samotnega kraja, se je procesija ustavila, | učitelj | Šviligoj pa je stopil k leščevju in ga je razmaknil | A |
šele glas. Gledali so na mizo in so pili; samo | učitelj | Šviligoj je časih stresel z glavo in je zavzdihnil | A |
življenje pa je živel v tistih žalostnih časih | učitelj | Šviligoj.Zakaj kadar škropi pohujšanje na vse | A |
močvirjem. ”To da sem doživel!“ je zastokal | učitelj | Šviligoj in je zakril obraz; zakaj njegova ljubezen | A |
noči! Vsi so ga slišali, slišal ga je tudi | učitelj | Šviligoj.Tenek glasek je bil, ampak vsa srca | A |
megla, in se ni rad prikazal v krčmi. In celo | učitelj | Šviligoj je trpel, dasi je bilo nedolžno njegovo | A |
tisti, ki je občutil najglobljo bridkost, je bil | učitelj | Šviligoj.Tako zelo ga je potrlo to pohujšanje | A |
srca: ”Vrag vedi, kaj namerava, kujon!“ ”O, | učitelj | Šviligoj!Znamenje in prapor doline šentflorjanske | A |
pritisnil na svoja prsa. . / . / stran 97 . / | Učitelj | Šviligoj pa je pomislil ves vesel: ”Ni človek | A |
tihi kakor otroci ob prvem svetem obhajilu. | Učitelj | Šviligoj je sklenil roke, kakor v pobožno molitev | A |
dacar bi se bil opletel preko praga, da ni vstal | učitelj | Šviligoj: obraz slovesen, kazalec proti stropu | A |
vseljubljenima!“ S tresočo roko je vzdignil | učitelj | Šviligoj svoj kozarec in oči neveste so ga obilno | A |
teklenico na dušek in se je zaril v posteljo. Tudi | učitelj | Šviligoj se je bil zaklenil v izbo; ampak pil | A |
mi zdeli smrdljivi. Notar, dacar, komisar, | učitelj | Breskva in adjunkt so bili pri meni skoro vsak | A |
knjige sem prebral, lepo sem napisal vse naloge. | Učitelj | mi je rekel: tat in razbojnik.Kje je bilo zapisano | A |
bil radoveden. ”Škoda tega fanta!“ je rekel | učitelj | prvi dan.”Škoda!“ je ponavljal dan za dnem. | A |
let suplent v Kranju ali v Novem mestu, nato | učitelj | v Ljubljani ali v Gorici, kasneje profesor in | A |
imel moj oče, so prodali upniki. Moj oče je bil | učitelj. | In tam nekje na Dolenjskem je zdaj moja mačeha | A |
dolina. Ob oknu svoje tesne izbe je slonel | učitelj | Šviligoj, oziral se je po dolini in je premišljeval | A |
agoslovljeni so bili njeni pobožni prebivavci. Edini | učitelj, | Bog mu grehe odpusti, je bil suh in kobiličast | A |
njo, mu ni pogodi greh. Bodi kakor rodoljubni | učitelj | Šviligoj, ki sloni zdajle ob oknu in gleda v | A |
in dacar in vsi drugi rodoljubni gostje, celo | učitelj | Šviligoj je zavzdihnil natihoma, ko je izpraznil | A |
tudi ostali rodoljubi so zmajali z glavo, še | učitelj | Šviligoj je pogledal nezadovoljno. Zlodej | A |
ostali rodoljubi in zelo nezadovoljno je pogledal | učitelj | Šviligoj. Zlodej pa se je hudo vzradostil | A |
šli tihi in zamišljeni po svojih potih. Celo | učitelj | Šviligoj je zavzdihnil, ko je stopil na prag | A |
Molčali so dolgo, tudi župan je molčal in celo | učitelj | Šviligoj je mislil globoke misli. * | A |
ni naše meso, njegova kri ni naša kri. Sedi, | učitelj | Šviligoj, moj učeni prijatelj, sedi in napiši | A |
so imenitni rodoljubi in so bili navdušeni; | učitelj | Šviligoj je nateknil naočnike, pomočil je pero | A |
je bil na svatbi, ko je šel mimo, bokal vina, | učitelj | Šviligoj pa mu je izročil veliko pismo, debelo | A |
grlo zasmejal ter se je ozrl po omizju. Suhi | učitelj | Manira in občinski mož Banderec sta se smejala | A |
polnoči. Z njim je vstal tudi sodni kancelist, | učitelj | pa se je vzdignil samo napol in ni vedel, kako | A |
znal govoriti tako, da sta ga komaj »gospod« in | učitelj | umela.In ta dva sta bila mnenja, da je Pušar | A |
noge in mu poljubil roko. 1 Zbogom, ljubljeni | učitelj! | Srečno, srečno! 2 v imenu Najsvetejšega | A |
pomočjo ukrotil svojo kri in strojil svoje meso. | Učitelj | moj, praeceptor meus vidit, sem si dejal in | A |
teknilo. Priljudno in šegavo kot dobrohoten | učitelj | navaja nato hlapčiča, naj obrne vsako uro v | A |
protomedik in je rad povedal, da je bil njegov prvi | učitelj | Defacis.Napisal je Tolmincem knjigo o zdravju | A |
bom pa jaz naučil govoriti...« »Kako: ali si | učitelj | za zajce?« »To ne, ampak ustvarili bomo | A |
povedala, zakaj bi rada pridobivala vodik, naju je | učitelj | okaral, da ne poznava fizikalnih lastnosti vodika | A |
bil zaposlen v neki bogati družini kot domači | učitelj. | Že na zunaj je bil res pravi mestni gospod: visokega | A |
štirirazrednici, kot šolski vodja in celo kot | učitelj. | Nadomeščal sem namreč nekoga drugega, vendar | A |
drugega kot »Herr Lehrer«, se pravi »gospod | učitelj« | , kar pa so vrli mladi Tržičani podvojeno rekli | A |
Pijanec je bil v mladosti svoji,« nadaljuje | učitelj, | »in pil je, kar se je dalo piti.Nekdaj je pijan | A |
volji, pojdiva v sosednje celice!« ogovori me | učitelj | z vseučilišča Svetega Simplicija.Molče stopam | A |
najprej civilni oddelek!« Tako je izpregovoril | učitelj | z vseučilišča Sv. Simplicija, ko sva stala v | A |
neprestano kričé po življenju mojem. Tedaj si hoče | učitelj | Svetega Simplicija pomagati iz zágate in kakor | A |
Ko je dobilo vseh petero svoje plačilo, je | učitelj | zaklical: »Korle Selan!« V tretji klopi je vstal | A |
telesa, da bi prišel Sirek do svojega kruha. A | učitelj | je napravil kratko pravdo: pograbil je fanteta | A |
A pouk se še ni pričel. | Učitelj, | položivši palico predse, vpraša: »Ali ima še | A |
Pa je bil zopet ogenj v strehi! | Učitelj | je kar tulil: »Kranjsko, kakor krščenice in | A |
ni posrečilo. Bliskoma mu je bil razljučeni | učitelj | za hrbtom in sekal je po njem, ne da bi štel | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |