nova beseda iz Slovenije

učitelj (601-700)


je rekel dacar in si je obliznil ustnice.      Učitelj      Šviligoj pa ga je karal z očitajočimi očmi.  A
smehljale. ”Dolgo, Melita, je že čakal pod oknom      učitelj      Šviligoj; in bojim se, da je zadremal.Zatorej  A
bi jo pohodil z obema nogama ... torej, Melita,      učitelj      Šviligoj čaka: s tistimi oklici ne bo nič!“  A
krmežljavimi očmi in se nič ni zmotil. In je šel      učitelj      Šviligoj, in je šel dacar, in tudi župan je  A
v skrivnosti svojega bližnjega!“ je opomnil      učitelj      Šviligoj. Spogledali so se, pa so malo pomislili  A
pripetila, je pomoč dolžnost kristjana!“ je opomnil      učitelj      Šviligoj. Stopili so pred hišo, ogledavali  A
prečudno urnimi koraki sta hitela za njim župan in      učitelj      Šviligoj preko vrta na cesto.Ampak komaj se  A
ne, bolj proti durim, če ne čisto ob durih!“      Učitelj      Šviligoj ga je ošvrknil z očitajočim pogledom  A
”Na samo posvetnost misliš!“ ga je okaral      učitelj      Šviligoj. ”Rajši se spomni, negodnik, da si  A
ozmerjal župan. ”Rad bi pa le vedel -“ je rekel      učitelj      Šviligoj, pogledal je proti stropu in ni razodel  A
čednost se je od bridkosti zaklenila v klošter!“      Učitelj      Šviligoj je stresel z glavo tako na moč, da  A
bilo. In ko je bila ura že pozna, je vzdignil      učitelj      Šviligoj kazalec in je izpregovoril: ”Kakor  A
njegova strašna ura!“ Tako lepo je govoril      učitelj      Šviligoj in vse, kakor je govoril, se je zgodilo  A
je bilo že mnogo ljudi; župan je bil tam in      učitelj,      otroci so se podili po dvorišču, ženske so blebetale  A
Pride, leže in umrje ...“      Učitelj      je opazoval neznanca od blizu. ”Ali je starec  A
tresla. ”Morda mu je bilo tako ime,“ je omenil      učitelj.     Župan pa je stresel nevoljno z glavo.   A
tresočo roko in vino se je razlivalo po mizi.      Učitelj      je vstal. ”Mir tudi živim ljudem, gospod  A
kamen, gibal se bo narahlo, ne bo se odvalil ...“      Učitelj      ni poslušal do konca in je hitel po stopnicah  A
V krčmi je sedela gospôda.      Učitelj      in župan sta pripovedovala svojo stvar.   A
bojazljivec, ampak strah me je bilo!“ je pravil      učitelj.     ”Mislil sem najprej, da je pijan, nato pa sem  A
zdravnik. Nista se mogla domisliti ne župan ne      učitelj.      Tedaj je planil v sobo človek, razoglav,  A
zakristiji so se oglasili koraki; zdravnik,      učitelj      in župan so stopili v cerkev. Župnik je vzdignil  A
Ne!“ se je smejal zdravnik. ”Ne!“ je rekel      učitelj.      ”Da ne pljujete predme?“   A
Nikolaj na posete, je bila na gradu večja družba:      učitelj      iz Orešnika, nekoliko uradnikov in mlada gospodična  A
z nami v Leševje, gospod... Nikič?“ je prašal      učitelj,      suh človek z redko, rdečo brado in zgrbljenim  A
vanjo, vsako okno mi je bilo domače in ljubo.      Učitelj      se je hvalil sam, da še nikoli ni prestopil  A
/ stran 76 . / Otrok je seveda ozdravel in      učitelj      je bil ves kakor poprej. Ali morda me je bil  A
Zdaj se ji ne godi dobro. Njen mož je      učitelj      v pozabljeni rovtarski vasi, zasluži malo in  A
rokama in muhe lovi!“ ”Kako!“ se je začudil      učitelj      Šviligoj.”Saj ga nisi videl v izbi, temveč na  A
”Sem ga pa na cesti videl!“ je rekel dacar,      učitelj      pa ga je udaril s hudim in pravičnim pogledom  A
dolino šentflorjansko!“ je poudaril rodoljubni      učitelj      Šviligoj. ”Če ni sam zlodej, ki je prišel  A
okna svetla in zagrnjena, da se je izprehajal      učitelj      Šviligoj po dolini.Gledal je v nebo in se je  A
bilo svetlo in nastežaj odprto; in ker je šel      učitelj      mimo, je pogledal skozi okno, kakor bi bil pogledal  A
bil zardel sveti Alojzij, tako je zardel tudi      učitelj      Šviligoj. Vsa prazna je bila izba; na steni  A
Na tistem stolu je sedel Peter, potepuh;      učitelj      Šviligoj je videl samo njegove kuštrave lase  A
obraza njegovega pa ni videl; pač pa je videl      učitelj      Šviligoj obraz, ki je bil tako lep in zapeljiv  A
kakor da bi se učila prepovedanih skrivnosti.      Učitelj      Šviligoj se je pokrižal in se je vrnil hitro  A
in so zaslutili resnico. ”Ženska!“ je rekel      učitelj      Šviligoj in je nagnil glavo. Tako je prišlo  A
bile moje sanje, Bog nas varuj pohujšanja!“      Učitelj      Šviligoj, ki je bil učen, je namršil obrvi.  A
Prevrnjena z lopato, prekopana!“ se je prestrašil      učitelj      Šviligoj. ”Plevel!“ je rekel dacar in se  A
obliznil ustnice. ”Lepa je navidez!“ je razodel      učitelj      Šviligoj.”Ampak vsak greh je navidez lep, ker  A
so se godili čudeži v dolini šentflorjanski.      Učitelj      Šviligoj ni mogel spati; slonel je ob oknu in  A
”Pohujšanje hodi med nami!“ se je domislil      učitelj      Šviligoj in se je tudi pokrižal. Ampak komaj  A
Tako blizu mu je bilo pohujšanje tisto noč ... in      učitelj      se je domislil nekdanjih izkušnjav in je trepetal  A
dolini pa je mežikala rumena lučka ... in če bi šel      učitelj      Šviligoj ob tisti uri mimo, bi zardel in bi  A
kaj si to ti - prešerni fant? Kaj si to ti,      učitelj      Šviligoj - golobradi učenjak?...   A
rodoljubne misli zatopljen? Kaj ni to stari      učitelj      Šviligoj, že nekoliko upognjen, že nekoliko  A
takoj spoznano za posodo greha in pohujšanja.      Učitelj      Šviligoj - tisti, ki je bil upognjen in plešast  A
zastokalo, tako tenko, kakor iz piščalke.      Učitelj      Šviligoj je stopil k vodi - voda je tekla tiho  A
čisto blizu. ”Zgodi se božja volja!“ je rekel      učitelj      Šviligoj; stopil je in je razmaknil z obema  A
tistega samotnega kraja, se je procesija ustavila,      učitelj      Šviligoj pa je stopil k leščevju in ga je razmaknil  A
šele glas. Gledali so na mizo in so pili; samo      učitelj      Šviligoj je časih stresel z glavo in je zavzdihnil  A
življenje pa je živel v tistih žalostnih časih      učitelj      Šviligoj.Zakaj kadar škropi pohujšanje na vse  A
močvirjem. ”To da sem doživel!“ je zastokal      učitelj      Šviligoj in je zakril obraz; zakaj njegova ljubezen  A
noči! Vsi so ga slišali, slišal ga je tudi      učitelj      Šviligoj.Tenek glasek je bil, ampak vsa srca  A
megla, in se ni rad prikazal v krčmi. In celo      učitelj      Šviligoj je trpel, dasi je bilo nedolžno njegovo  A
tisti, ki je občutil najglobljo bridkost, je bil      učitelj      Šviligoj.Tako zelo ga je potrlo to pohujšanje  A
srca: ”Vrag vedi, kaj namerava, kujon!“ ”O,      učitelj      Šviligoj!Znamenje in prapor doline šentflorjanske  A
pritisnil na svoja prsa. . / . / stran 97 . /      Učitelj      Šviligoj pa je pomislil ves vesel: ”Ni človek  A
tihi kakor otroci ob prvem svetem obhajilu.      Učitelj      Šviligoj je sklenil roke, kakor v pobožno molitev  A
dacar bi se bil opletel preko praga, da ni vstal      učitelj      Šviligoj: obraz slovesen, kazalec proti stropu  A
vseljubljenima!“ S tresočo roko je vzdignil      učitelj      Šviligoj svoj kozarec in oči neveste so ga obilno  A
teklenico na dušek in se je zaril v posteljo. Tudi      učitelj      Šviligoj se je bil zaklenil v izbo; ampak pil  A
mi zdeli smrdljivi. Notar, dacar, komisar,      učitelj      Breskva in adjunkt so bili pri meni skoro vsak  A
knjige sem prebral, lepo sem napisal vse naloge.      Učitelj      mi je rekel: tat in razbojnik.Kje je bilo zapisano  A
bil radoveden. ”Škoda tega fanta!“ je rekel      učitelj      prvi dan.”Škoda!“ je ponavljal dan za dnem.  A
let suplent v Kranju ali v Novem mestu, nato      učitelj      v Ljubljani ali v Gorici, kasneje profesor in  A
imel moj oče, so prodali upniki. Moj oče je bil      učitelj.     In tam nekje na Dolenjskem je zdaj moja mačeha  A
dolina. Ob oknu svoje tesne izbe je slonel      učitelj      Šviligoj, oziral se je po dolini in je premišljeval  A
agoslovljeni so bili njeni pobožni prebivavci. Edini      učitelj,      Bog mu grehe odpusti, je bil suh in kobiličast  A
njo, mu ni pogodi greh. Bodi kakor rodoljubni      učitelj      Šviligoj, ki sloni zdajle ob oknu in gleda v  A
in dacar in vsi drugi rodoljubni gostje, celo      učitelj      Šviligoj je zavzdihnil natihoma, ko je izpraznil  A
tudi ostali rodoljubi so zmajali z glavo, še      učitelj      Šviligoj je pogledal nezadovoljno. Zlodej  A
ostali rodoljubi in zelo nezadovoljno je pogledal      učitelj      Šviligoj. Zlodej pa se je hudo vzradostil  A
šli tihi in zamišljeni po svojih potih. Celo      učitelj      Šviligoj je zavzdihnil, ko je stopil na prag  A
Molčali so dolgo, tudi župan je molčal in celo      učitelj      Šviligoj je mislil globoke misli. *  A
ni naše meso, njegova kri ni naša kri. Sedi,      učitelj      Šviligoj, moj učeni prijatelj, sedi in napiši  A
so imenitni rodoljubi in so bili navdušeni;      učitelj      Šviligoj je nateknil naočnike, pomočil je pero  A
je bil na svatbi, ko je šel mimo, bokal vina,      učitelj      Šviligoj pa mu je izročil veliko pismo, debelo  A
grlo zasmejal ter se je ozrl po omizju. Suhi      učitelj      Manira in občinski mož Banderec sta se smejala  A
polnoči. Z njim je vstal tudi sodni kancelist,      učitelj      pa se je vzdignil samo napol in ni vedel, kako  A
znal govoriti tako, da sta ga komaj »gospod« in      učitelj      umela.In ta dva sta bila mnenja, da je Pušar  A
noge in mu poljubil roko. 1 Zbogom, ljubljeni      učitelj!     Srečno, srečno! 2 v imenu Najsvetejšega  A
pomočjo ukrotil svojo kri in strojil svoje meso.      Učitelj      moj, praeceptor meus vidit, sem si dejal in  A
teknilo. Priljudno in šegavo kot dobrohoten      učitelj      navaja nato hlapčiča, naj obrne vsako uro v  A
protomedik in je rad povedal, da je bil njegov prvi      učitelj      Defacis.Napisal je Tolmincem knjigo o zdravju  A
bom pa jaz naučil govoriti...« »Kako: ali si      učitelj      za zajce?« »To ne, ampak ustvarili bomo  A
povedala, zakaj bi rada pridobivala vodik, naju je      učitelj      okaral, da ne poznava fizikalnih lastnosti vodika  A
bil zaposlen v neki bogati družini kot domači      učitelj.     Že na zunaj je bil res pravi mestni gospod: visokega  A
štirirazrednici, kot šolski vodja in celo kot      učitelj.     Nadomeščal sem namreč nekoga drugega, vendar  A
drugega kot »Herr Lehrer«, se pravi »gospod      učitelj«     , kar pa so vrli mladi Tržičani podvojeno rekli  A
Pijanec je bil v mladosti svoji,« nadaljuje      učitelj,      »in pil je, kar se je dalo piti.Nekdaj je pijan  A
volji, pojdiva v sosednje celice!« ogovori me      učitelj      z vseučilišča Svetega Simplicija.Molče stopam  A
najprej civilni oddelek!« Tako je izpregovoril      učitelj      z vseučilišča Sv. Simplicija, ko sva stala v  A
neprestano kričé po življenju mojem. Tedaj si hoče      učitelj      Svetega Simplicija pomagati iz zágate in kakor  A
Ko je dobilo vseh petero svoje plačilo, je      učitelj      zaklical: »Korle Selan!« V tretji klopi je vstal  A
telesa, da bi prišel Sirek do svojega kruha. A      učitelj      je napravil kratko pravdo: pograbil je fanteta  A
A pouk se še ni pričel.      Učitelj,      položivši palico predse, vpraša: »Ali ima še  A
Pa je bil zopet ogenj v strehi!      Učitelj      je kar tulil: »Kranjsko, kakor krščenice in  A
ni posrečilo. Bliskoma mu je bil razljučeni      učitelj      za hrbtom in sekal je po njem, ne da bi štel  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA