nova beseda iz Slovenije
dninarji smatrajo za vsiljenca na Belem dvoru ... | Učitelj | pa se je bil med tem že ustavil pri vodnjaku | A |
breme na hrbet, da je voda zaplenkala v brenti. | Učitelj | je zaklenil kolo in spremljal sopihajočega nosača | A |
začel izven šolskega pouka učiti nemščine, in | učitelj | Urbančič mu je rade volje pomagal.Iz vzgojnih | A |
izpuljeni in posekani. Namesto njih sta bila | učitelj | in Lovrek že prvo pomlad nasadila mnogo rdečega | A |
Gradišče je tako rekoč stradalo vode. | Učitelj | se je pogosto čudil, da je na razvalinah manjkal | A |
nenavadnih oblikah skrivale kake skrivnosti ... | Učitelj | Urbančič je nekoč menil, da bi podoba utegnila | A |
dvoriščnega balkona bližnje nemške šole se je sklanjal | učitelj | Horatschek, udobno spuščajoč sivkaste oblačke | A |
zaneslo njegov skaljeni pogled proti nemški šoli. | Učitelj | Horatschek se je hahljal, da se je moral z obema | A |
zgoditi nesreča. Z balkona nemške šole je rjovel | učitelj | Horatschek, krilil z rokami in prestrašene dečke | A |
sramujejo pred njim. Prirobantil je bil tudi nemški | učitelj, | ki je najprej surovo nahrulil svoje učence, | A |
zlasti, kako ga je Ferdl vlekel k Ložnici. No, | učitelj, | ki so ga bili nemudoma poklicali, je izpovedal | A |
doživeti svoje najokrutnejše razočaranje, kajti | učitelj | je bil nenavadno hladen ali vsaj hladnejši kakor | A |
umaknil surovim pobalinom, kakor je bil on, | učitelj, | svojčas vsem učencem strogo zabičal. | A |
dvom je dečka hudo ranil. »Z Bogom, gospod | učitelj, | pa brez zamere,« je zamrmral in kljub šolnikovim | A |
takoj spet zavrgel misel nanj. Če mu niti dobri | učitelj | ne verjame, kako bi mu verjel tuj človek ... | A |
votlinami, kaj z zlatimi in srebrnimi zakladi ...? | Učitelj | je po Lovrekovem odhodu zlovoljno preudarjal | A |
podložni tudi najboljši ljudje. Vendar se je | učitelj | trudil biti do svojega varovanca čim pravičnejši | A |
zaenkrat dušila samo neka čakajoča odrevenelost. | Učitelj | Urbančič, ki je poln očitkov do samega sebe | A |
s suhim, zlozvočnim glasom: »Hvala, gospod | učitelj, | za vaš trud!Saj tako nič ne pomaga ... | A |
seboj in nestrpno čakali na Lovreka, ki ga je | učitelj | nekoliko pridržal, da si s poslednjim naskokom | A |
postrgal prazno posodo. Lakota je okruten, a dober | učitelj. | Lovreka je naučila marsičesa: ne samo spoznanja | A |
nejasnih razpoloženj. Takšnega ga je našel | učitelj | Urbančič, ki se je bil nekega poletnega dne | A |
tebi se pač ne godi slabo,« se je nasmejal | učitelj | v pozdrav, vendar se je takoj zresnil, ko je | A |
potreben kakor žejna žival osvežujoče vode. | Učitelj | ni prišel slučajno na Stropnico, marveč z dobro | A |
skopost?« Lovrek je z upornimi očmi odkimal, a | učitelj | se ni zmenil za njegovo hudovanje, marveč je | A |
samemu sebi.« Lovrek je skomizgnil z rameni in | učitelj | se je samo dobrovoljno nasmehnil. »Vem | A |
Ljudje me rajši obkladajo s psovkami ...« | Učitelj | je molče izvlekel iz svojega nahrbtnika večji | A |
in ga ponudil Lovreku. »Tu notri je tvoj | učitelj! | « »Knjige!« se je razveselil Lovrek, | A |
prijateljice. »O, kako sem hvaležen, gospod | učitelj! | Saj res ne vem, kaj bi počel ves božji dan. | A |
Tudi knjige spravim tja.« | Učitelj | se je zadovoljno nasmehljal, nato pa se je nenadoma | A |
verjel in se kakor divji zaprašil po pobočju. | Učitelj | Urbančič je že od daleč vihtel v roki bel papir | A |
si mene bolj natančno ogledal ...« »Vi, gospod | učitelj! | « se je vzradostil fant. »Tako je. | A |
srečen.« »Kar pospravi svoje stvari!« je ukazal | učitelj, | »jaz pa stopim med tem k Hojanu, da mu predam | A |
so vsi domači obračali redi pokošene trave. | Učitelj, | ki ga je sprejel nezaupljiv starčev pogled, | A |
prilagajoč se zakonom rasti in vplivom podnebja. | Učitelj | Urbančič mu tega ni mogel nuditi, ker se je | A |
mnenje. Popoldne se jima je pridružil tudi | učitelj | Urbančič, ki je bil zdaj še pogosteje na Gradišču | A |
nimamo denarja zanj.« »Prav imaš,« je pritegnil | učitelj, | »vsaj za tako dolgo progo ne.Močnejši vrelci | A |
ograji, oddeljujoči vodo od ostale votline, je | učitelj | razburjeno zgrabil Lovreka za komolec: »Glej | A |
ki se nikakor niso dala odpreti, čeprav se je | učitelj | z vsem telesom zaganjal vanja.Ker le ni šlo | A |
na neki skali nejasne sledi apna in malte. | Učitelj | je za poskušnjo dvakrat ali trikrat zagnal cepin | A |
Teta ga je ošinila s karajočim pogledom, | učitelj | pa jo je vprašal: »Ali niste nikoli slišali | A |
vedoč, ali jo deček draži ali govori resnico. | Učitelj | je resno pokimal. »Tako je, teta!« | A |
raziskovanje končalo in do danes počivalo. In | učitelj | je dodal: »Zares, Lovrekova bistra glava - ga | A |
razrešil njeno skrivnost.« Tako je modroval | učitelj, | teta pa se je zatopila v globoko zamišljenost | A |
Posebna odprava - katere člani so bili grof sam, | učitelj | Urbančič, oba dečka in - na Lovrekov predlog | A |
grofa kot častnega gosta. Poleg njega je sedel | učitelj | Urbančič, na drugi strani pa sivolasi domači | A |
potrdili sloves tetine kuharske umetnosti. | Učitelj | Urbančič je s svojo pripombo, češ da bi povsod | A |
vloge vam tako rekoč lahko jamčim.« Župnik in | učitelj | sta vneto pritrjevala in silila v teto, ki je | A |
prijazne pomoči, gospod grof,« se je oglasil | učitelj | in se skrivnostno namuznil. »Poprej pa se pogovorimo | A |
Razborju, morda bi celo kazalo voziti v mesto ...« | Učitelj | se je razvnel in zadovoljno opazoval navdušeno | A |
Vi pa res nič ne verjamete,« se je razhudil | učitelj. | V odgovor je privlekel rdečo hranilno knjižico | A |
ustavile na končni vsoti, znašajoči 2863 kron. | Učitelj | se je naslajal ob presenečenih, pol verujočih | A |
Njegovega bivališča vam ne smem izdati,« je poudaril | učitelj, | sluteč neizgovorjene želje, »sicer pa trenutno | A |
svojem zadnjem pismu.« »Vrl mož ste, gospod | učitelj! | « je dejal grof. »Kaka sreča, da se je obrnil | A |
poljubil. »Beži, beži, Lovrek!« se je branil | učitelj, | a obraz mu je žarel od sreče. »Tvojemu očku | A |
starka. »Naj bo tako, kakor ste rekli, gospod | učitelj! | Vem, da ste vse dobro premislili. | A |
kakor mi je svetoval gospod Urbančič, moj dobri | učitelj. | « »O, to mi morate pokazati! | A |
močno spominja na slavne Slovenske gorice. Vrli | učitelj | in duhovniki so v nekaj zadnjih desetletjih | A |
je radovedno vprašala lekarnarka. »Eh, naš | učitelj | na nemški šoli, prevzeten fante. Ne maram ga | A |
njihove vrste in - hvala Bogu - tudi ni bila. » | Učitelj | konec koncev le spada k inteligenci ...« je nadaljevala | A |
samo neumestnemu podcenjevanju. En sam dober | učitelj | - a izkušnja pravi, da je mnogo več dobrih kot | A |
mnogo več dobrih kot slabih -, en sam dober | učitelj | stori za svoj narod v enem tednu več kakor marsikateri | A |
pozabljate, s kom imate opravka. Jaz nisem ubog | učitelj, | čigar navdušenje izrabljate, čeprav ga pozneje | A |
možnost goljufije ...« »Ej, dobro!« ga je zavrnil | učitelj. | »Prepustimo izvršitev poskusa sodnemu slugi | A |
mračno izpod čela. Po njihovem umiku se nemški | učitelj | nameri naravnost k Lovreku. »Gospod | A |
Kako si drznete?« zavpije togotno. »Vi, nemški | učitelj | in nemški človek, se družite z veleizdajalcem | A |
si, ker sem pristen nemški človek!« mu odvrne | učitelj | prezirljivo in še enkrat pozdravi Lovreka ter | A |
nesreča?“ ”To je bilo takrat, ko je bil moj mož | učitelj | na Belem ... Ah, da bi vi vedeli, kako so ga imeli | A |
bela izba je bila šola in Tičkov Grega je bil | učitelj. | Kadar ni bilo vreme preveč lepo, pa tudi | A |
plavati ne znam ...“ Nato je rekel Marko Barjanec, | učitelj: | ”Jaz sem mislil, da znam plavati ... | A |
bil dodeljen še najlepši delež!“ je vzdihnil | učitelj. | ”Ostale so mu sanje, nam je življenje še sanje | A |
nakupil blaga za obleko, ki jo je naročil pri njem | učitelj | Grbec.Zamišljen v razne račune hoče hitro mimo | A |
bil rojen Klopstock. Nič nisem vedel, kateri | učitelj | je bil in kaj je govoril; ves čas je bila ena | A |
prišlo na misel, da bi mi vsaj roko stisnil ... | Učitelj | je bil tam, ki so ga imeli zelo radi, zato ker | A |
očmi in si trebi zobe, dasi še ni bil večerjal. | Učitelj | strmí na dvoje parov iksastih nog in stisne | A |
glava zelo prevelika. Kadar ni bil v šoli -- | učitelj | je bil moj oče -- je sedel pred klavirjem.Na | A |
pozdravi in molči dolgo. Nato pa nenadoma: ‚Gospod | učitelj, | glejte, star sem že in dolgčas mi je samemu | A |
In jaz s francoščino, pred klavirjem! | Učitelj, | kakor mu ni enakega!... | A |
je prijel trdno za obedve roki. ”O, gospod | učitelj! | Poglejte me ... poglejte srečnega človeka!“ | A |
gospoda Julčeta; zakaj Julče je bil gospod. | Učitelj | ga je poklical in mu je oznanil: ”Vsaki četrtek | A |
je mirno. Na stopnicah mu je prišel naproti | učitelj, | s katerim sta se imela rada; star človek je | A |
poslušali so in so gledali. - Prišel je po cesti | učitelj, | napotil se je bil morda v krčmo.Tone ga je spoznal | A |
od daleč in je vztrepetal; spoznal ga je tudi | učitelj. | »He, kaj pa ti tako pozno? | A |
Kod si hodil?« Jasno je bilo Tonetu, da ve | učitelj | natanko, kaj se je zgodilo. »Zvonil | A |
Idi spat!« | Učitelj | je šel in se ni več ozrl, Tone pa je gledal | A |
odpade in iz bube se izvije metulj. * | Učitelj | Šviligoj je nastopil svojo tajniško službo. | A |
domovine.“ Zložil je napis v trudapolni noči | učitelj | Šviligoj...Udeležil se je slavnosti tudi sorodnik | A |
dan je bil, da se je Gričar Franc, gimnazijski | učitelj, | popolnoma izpremenil.Kakor da bi jo bil odpihnil | A |
besede, je bil ogorčen in je zmajal z glavo, | učitelj | Šviligoj pa je rekel: ”Mnogo nas še čaka narodnega | A |
prosečim glasom, da se je vzdramil onkraj potoka | učitelj | Šviligoj, stopil k oknu ter zmajal z glavo. | A |
lahkomiselni Jerina in tam starikavi davkar, rodoljubni | učitelj | Šviligoj, plešasti sodni adjunkt, ki je veliko | A |
dolino šentflorjansko, so umrle nenadoma. Celo | učitelj | Šviligoj je zažvižgal nekoč na cesti in nič | A |
blagoslovljenim bombažem. Predzadnji je šel | učitelj | Šviligoj, zadnji je bil bledi škric.Lepo se | A |
bledi škric. Lepo se je poklonil rodoljubni | učitelj | Šviligoj, lepo se je nasmehnil, tudi roko je | A |
ste jo zdaj pokazali, velespoštovani gospod | učitelj | Šviligoj, je vam samim tako resnično zaslužena | A |
/ Vseh pripovedovalcev veliki mojster in | učitelj, | don Miguel Cervantes, je imel navado, da je | A |
moj Bog, tak apetit! Čudno je, da ima vsak | učitelj | tak čeznaturen apetit vse do tistega dne, ko | A |
-- . / . / stran 248 . / Jaz nisem bil več | učitelj | Mrva, ta lepi fant -- bil sem krpa na čevlju | A |
Pred oknom se je zazibal gosposki klobuk, | učitelj | je pogledal v izbo. ”Ali ste že kaj napravili | A |
ozrl nanjo iznad rame. . / . / stran 114 . / | Učitelj | je položil klobuk na mizo in je sedel Hanci | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |