strop (201-300)

ležé je na temenu prekrižal roki, se zastrmel v	strop	in z nogami tolkel po koncu postelje, dokler	A
Glavo je zarila v blazino in se zastrmela v	strop.	»Tamle nekaj leze!« je iznenada zatarnala.	A
odvrnila Martina. »Tisto je temna črta, ker je	strop	tam počen.« »Vseeno se bojim.«	A
Veronika je ležala na postelji in gledala v	strop.	Nepremična, toga, v že znani brezčutni ohromelosti	A
»Ti je slabo?« V	strop	uprte oči so pogledale niže. »Ti je hudo?	A
nepremično upiral v začrneli, ponekod razpokani	strop.	»Mama, povejte mi, kje so ata!« je ponovi	A
izginila skozi vrata. Gradnica se je zastrmela v	strop	in mrmrala sama sebi: »Vse nas zapušča.	A
postajal vedno glasnejši in srditejši; skalni	strop	nad njihovimi glavami se je nalahno tresel in	A
boječim glasom. »Sam Bog pomagaj, da bi se	strop	ne sesul ...« »Prazen strah!	A
je opazil, da strmi s široko odprtimi očmi v	strop.	»Vse kaže, da bova morala k Lahom.	A
sta umolknila obadva in sta obadva gledala v	strop.	”Še nevernika samega, izkušnjavca, so obšle	A
in zajtrkoval, sedel je za mizo in gledal v	strop,	ali pa je čital knjige, kakor ”Führer durch	A
apatičnim izrazom na lepem, bledem obrazu gledala v	strop.	Kar se hipoma obrne k svoji boječi sosedi.	A
slabo razsvetljena in . / . / stran 243 . /	strop	je bil nizek; nobenega okna ni bilo in vzduh	A
sporočil.“ Umirajoče oči bolnice so strmele v	strop.	”On ve!	A
predsmrtni blodnji so se čudno odprle njene oči,	strop	se je vzdignil, izba se je razširila in je bila	A
Nenadoma, naslepo, kakor se obesi muha na	strop,	ga je prešinila čudna misel: ”Kako hinavski	A
sedita na divanu drug poleg drugega, gledata v	strop	in drsata z nogami.Na tihem se jezita in umirata	A
pred moja kolena in stene so se zamajale in	strop	se je rušil. -- -- -- -- -- -- -- -- -- --	A
mater ... tisti Damjan!“ Štefan se je ozrl v	strop	in je molčal; čutil je, kako mu je polagoma	A
miza, stoli, vlažne stene in sivi, razpokani	strop.	Pogledal je skozi okno; zunaj je snežilo, venomer	A
tenka, ostra bodalca sikajo skozi zid, skozi	strop,	skozi tisoč nevidnih luknjic ...Na divanu leži	A
prižgó blagoslovljeno svečo, ko mu slepo strmé v	strop	osteklenele oči; tedaj se sunkoma razmakne silni	A
neprijazna, stene so bile sive, gole, leseni	strop	je bil zakajen in črn.V kotu pod razpelom je	A
Ko je prišla do Minke, je gledala Minka v	strop,	nasmehnila se je, iztegnila je roko in je potegnila	A
približalo bliskoma; vztrepetal je, skočil je na	strop	svoje nizke kletke, držal se krčevito za mrzle	A
velik vihar in bilo je, kakor da se je zamajal	strop	in da se je zazibala vsa hiša.Oče je udaril	A
glavo na steno, gledal s polzatisnjenimi očmi v	strop	in se igral z dimom, puščaje ga v kratkih, enakomernih	A
Po steni so begale sence, švigale od okna čez	strop	ter se izgubljale.Svetloba je vztrepetala poslednjik	A
Zunaj so se zaloputnila vrata, da se je stresel	strop	in na stopnicah so odmevali trdi, hitri koraki	A
dišalo je po trohnobi in smrti. Nizek je bil	strop,	tiščal je k tlom glavo in srce; stene so bile	A
Kancelist Jareb je odprl oči ter pogledal v	strop.	Natanko nad njegovo glavo je lezla stenica; izgrešila	A
na zofo, držal suknjo v rokah in je gledal v	strop.	”Kar se še vidi iz te čudne megle, je edino	A
mizo, na polico, na oknico. ”Hudič, še na	strop	se zaleti!“ je kričal župnik.Begal je za njo	A
Morda pa bi celo zmajal z rameni, pogledal v	strop	ter zavzdihnil. In če bi te vprašali: Kaj?	A
blebetavo. Sedel je na mehkem stolu, gledal je v	strop	in premišljeval, na uho pa mu je pljuskalo pripovedovanje	A
poglavje smrti.“ Gospod Valentin je pogledal v	strop	in je zavzdihnil. ”Takrat bi bil moral umreti	A
ob vznožju; sedi, ne gane se, molči, gleda v	strop	-- in uvažuje praktične razmere ... Komaj jo	A
mastne karte, molčala sta in sta gledala v	strop	in sta -- uvaževala praktične razmere.	A
Novljan že ležal, roke pod glavo, oči strmeče v	strop;	ni se ganil in ni slišal duri.Kakor učaran je	A
Dolgo je še ležal Peter Novljan, strmel je v	strop	z velikimi očmi in je čakal.Vse njegove misli	A
iz velike dvorane dvoje ali morda troje sob.	Strop	je bil obokan; ob zidu so se dvigali gotiški	A
bilo do premišljevanja; gledal je po cele ure v	strop	ter se igral s palcema, in mirno so vstajala	A
pretesne samote, ki je tiščala name kakor težki	strop	ječe, sem se napotil v mraku v gozd.Moje žalostne	A
To je bil vojščak kralja Matjaža. Črni	strop	se je razmaknil, zasvetila so se nebesa, vzdignil	A
izba, in za prvo še druga, za drugo še tretja;	strop	je bil nizek in črn, rdeča svetilka je visela	A
trudnih, ožganih grl, da se je stresel črni	strop.	”Zagodi nam, Kurent, veselja nam daj!“	A
zanosljal je Skočir. Lavrín je pogledal v	strop	in dvignil rokó. ”To bi bilo življenje!	A
izbo. Nizka je bila izba, da bi z roko dosegel	strop,	toda prostrana je bila in vsa prazniška.Miza	A
na Vrtnika, ki je pel z resnim obrazom in v	strop	uprtimi očmi neskončno dolgo adventno pesem	A
sladkem snù počivajo.“ Kakor je gledal v	strop,	je čutil Vrtnik njen pogled in se je takoj vzdignil	A
obrobljenimi, široko odprtimi očmi je strmel v	strop	ter čakal jutra in popoldneva. V	A
Milan zjutraj vzbudil, je strmel dolgo časa v	strop,	na zabledele, od prahu in pajčevin zamazane	A
jih ne izbrisalo niti živo apno. V začrneli	strop	so strmele oči, ki so bile takrat še jasne in	A
kotu, drugega ni bilo; tla so bila ilovnata,	strop	je bil neprebeljen in zakajen.To je bil dom	A
izbo in je zaloputnil duri, da se je stresel	strop.	”Niste nama dali denarja, oče!“ je odgovorila	A
pobegnili, kakor bi se bali, da pade nanje nizki	strop,	da se jim uderó pod nogami razrita tla. Postajalo	A
je uprl trudno glavo ob dlan, pogledal je v	strop	in je zapel z visokim glasom: ”Lepa naša	A
ne moreš dati! Daj mi sonce, da ga obesim na	strop	svoje spalnice in da bo veselo svetilo, kadar	A
snežnobelem dvorcu... O sonce, da bi te obesil na	strop	svoje spalnice in da bi veselo svetílo, kadar	A
smradljiv vzduh je bil v temni izbi; stene, tla,	strop,	vse je bilo črno, polsegnila klop je ležala	A
mrzlih tleh, roke pod glavo, in je gledal v črni	strop?	Morda so še zapisane tam, na tistih stenah; tako	A
kdaj živeli tam, se mi je zdelo, da mi tiščí	strop	s silno težo na glavo, na rame, da se ne morem	A
da so debeli njeni zidovi, da je nizek njen	strop,	da so omrežena njena okna.Razprostira se v brezkončn	A
navzgor in v veliko izbo, kjer je bil skoro ves	strop	od stekla.Tam ji je dal na glavo širok bel slamnik	A
ker so se ji zibala tla pod nogami in se je	strop	majal in udiral ... VIII KLANEC	A
stran 300 . / Tla so bila prstena in neravna,	strop	je bil čudno obokan, morda so se vile stopnice	A
Okna so bila temno poslikana in umazana, tudi	strop	je bil teman, komaj se je razločeval rdeči plašč	A
sklenila pod glavo, široko odprte oči so strmele v	strop	... Šel je in je vzel s seboj še tisti mali	A
človek, ki bi ležal v izbi, strmel v začrneli	strop	in sanjal nerazločne, brezoblične sanje.	A
Ali je umetnik, ki leži na hrbtu, strmi v	strop	in sanja -- ali pa je prijatelj, ki stoji z	A
da svoj živ dan sedi na zapečku, gleda v črni	strop	in puši pipo ... ampak kadar je odrešen, se mu	A
češčeni! Mrmolja je zmajal z glavo ter pogledal v	strop.	”Ako se reč pretehta, -- kako vrednost ima	A
vzemite s seboj!“ Božič je pogledal parkrat v	strop,	ustavil se pred pisalno mizo in pobrskal med	A
popolnoma.“ In naslonil se je na mizo, gledal v	strop	in sanjal.Kaj je sanjal, kaj je mislil, tega	A
je legla, toda oči ni zatisnila, gledala je v	strop	z mirnim, lenim pogledom.Vzdignila je včasi	A
je pleča in upognil glavo, kakor da se niža	strop	nad njim in da se mu bližajo gole stene, zmerom	A
Sonce je sijalo z ozkim žarkom samo še na	strop,	čisto v kot ob oknu. Mračilo se je.	A
na postelji, roke pod glavo, oči uprte v sivi	strop;	mirno je bilo moje srce, mirno v topi žalosti	A
smrti. Saj bi bil samo trenotek: še gledam v	strop,	na tiste sive rože, še mislim, mislim karkoli	A
na postelji, roke pod glavo, oči uprte v sivi	strop,	in nič misliti.Zdaj ležiš, kamen na cesti, in	A
ne spravi človek iz nje; leži tam in gleda v	strop.	Še juhe ni marala, siliti smo jo morali ...“	A
naslonil po zapovedi; Polikarp je pogledal v	strop,	da bi za silo zbral in uredil poglavja svoje	A
švigali so nagnusni kar po tleh, po stenah in na	strop;	in od stropa so kapali črni na mizo.Če bi se	A
domov, zgrudil se je na posteljo in je gledal v	strop.	»Kaj se mi sanja?«	A
klopi, sklenil je roke pod glavo in je gledal v	strop	in je bil bogat. Na večer je prišel	A
nató se je naslonil ob zid ter se zagledal v	strop.	Iz njegovih oči je sijalo nekaj sanjavega, pol	A
kar bi še kdaj moglo biti. Glej široko v goli	strop,	ne treni; tišči sapo v prsih, ne dihni!Ali je	A
tisto, ne tisto!“ je hitel župan in je gledal v	strop.	Tako sta umolknila; tujec se je smehljal, da	A
niti povedati ni upal, kaj ga morí. Gledal je v	strop,	kadar je bil doma, a ko je legel, premetaval	A
in čas bo tekel dalje; soba bo temnela, in	strop	in stene, vse bo pokrito s pajčevinami.Vse bo	A
zdelo se mi je, kakor da se pogreza name nizki	strop,	kakor da se zgrinjajo krog mene te zaduhle stene	A
glavo, sicer se je človek v jednomer zadeval ob	strop	... To so bili žalostni dnevi, morda najžalostnejši	A
se mi časih, da mi leži na prsih ves ta črni	strop	in da se bližajo te črne stene in me dušé...Ti	A
zakašljala ter odprla oči; Pavle je pogledal v	strop,	zaokrožil ustnice, kot da bi se mu hotelo žvižgati	A
je položil roké pod glavo in je strmel v črni	strop.	In kakor da se je razmaknil črni strop - tam	A
črni strop. In kakor da se je razmaknil črni	strop	- tam gozdovi, v daljavi šumeči, sonce pozdravljajoči	A
okrajni sodnik Adamura. Župan je pogledal v	strop	in se je zamislil. ”Rad bi videl ljubljansko	A
izbo; z napol zatisnjenimi očmi je gledal v	strop,	miren in tih; komaj da je narahlo trenil, če	A
si je z dlanjo pogladil plešo ter je gledal v	strop.	”Petindvajset let!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani