skrb (201-300)

Antom opustošeno zemljo tostran Donave in moja	skrb	bo, da jih naščuvam zoper Varhune.Razplete se	A
ginilo omotično koprnenje po Ljubinici, zmogla je	skrb	in teža naloge ter izpodrinila, sanjarjenje	A
da Tunjuša ni doma. Ali radost mu je kalila	skrb,	da Ljubinice bržčas ni v taborišču, da jo je	A
zvenel tuje, zadirčno. Radovana je popadla	skrb.	Če se je zmotil!	A
sladkost použila v grenkobi, je bila velika	skrb,	kaj je z vojsko Slovenov.Če so tolpo napadli	A
za temnim čelom vojvode, ki mu je ždela huda	skrb	na obrvih.Jarožir je videl, da čaka Iztok trenutka	A
začul ime Azbadovo, ga je hipoma pretreslo kakor	skrb.	Prepričan je bil, da magister equitum ne jezdi	A
obličje. Velmože je oblil ta plamen z veseljem,	skrb	je ginila, z lica vojvode je sevala nada.Nihčè	A
slavljen od vseh bojevnikov, ga je obšla tesna	skrb.	Pognal je v skok in se ločil od vojske.	A
Bučanje rogov ga ni predramilo.	Skrb	in žalost sta ga upognili in mu izpili kri,	A
jasno Smrekarjeve trde besede: »Jok, tvoja	skrb	je, da ne dobi Strniška dva dni tistega pisma	A
dolžnost, nič drugega, samo Viktorček bo moja	skrb,	samo on in ne Smrekar in njegove kupčije, ne	A
se je ozrla vanjo. V besedi je bila resnična	skrb,	toda Alena ni mogla verjeti, ker ni hotela,	A
mu pogledala v oči. Vprašanje, želja, tiha	skrb	- vse je bilo v pogledu. Brest je položil	A
in dan, ven in ven: - delo - delo - in zopet	skrb	in delo!Ko bi jaz samo kmetoval, bi živeli,	A
kratkih in okornih stavkov gledala nanjo tesna	skrb	materina.Kakor bi izza peči zrle očetove oči	A
Pred teboj!« »A, reci ji, lepa hvala za tako	skrb!	Kaj se meni ta eksaltirana, napol prismojena	A
pokopan mešetar in z njim edina, sicer nepotrebna	skrb,	ki te je mučila.« »Siromak ubogi!	A
Veš kaj, Gašper le ni slabo izbral.« »Sama	skrb	in strežba je je.« »Da bi le taka ostala	A
toda zdravje je nad vse. Nisi sama na sebi in	skrb	ti je za dva.« Božnarica je bila skoraj	A
hrane in večkrat trudno odprl drobni očesci.	Skrb	je ginila, celo Gašper si je upal od hiše, da	A
oče s senožeti, mu je bila kakor vselej prva	skrb,	da zve, kako je z Lucijo in Gašperčkom.Zaplaznica	A
oče - je stal ter gledal skozi okno. Tesna	skrb	je razganjala vsem prsi.Pridrževali so sapo	A
prevladovalo vse naokoli - zaslutil je, da je	skrb,	ki ta trenutek muči njega, nekaj vse večjega	A
okupatorju, ne da bi bil kdo to vedel. Njegova prva	skrb	je zdaj, da sebe opere slehernega suma v zvezi	A
niti malo ne tiče. Čaka, kakor čakajo drugi, in	skrb	za vse tisto, kar bi bilo treba ukreniti, prepušča	A
moram pomisliti na tisto, kar je tebi druga	skrb.	Tako sem ustvarjena, in če se kdaj delam, kakor	A
gre! Zame je bila s tem povezana tudi huda	skrb.	Imela sem samo ene čevlje, ki naj bi mi služili	A
na boben. Našega očeta je trla še dodatna	skrb	- kako postaviti nov kozolec, brez katerega	A
spomina na vročo slast in brez želje po ljubezni.	Skrb	in odgovornost, trud, premalo počitka, nič razvedrila	A
v božji dan. Imajo ti šoferji sploh kakšno	skrb	na svetu?Pa se kar naprej pritožujejo.	A
srečnejšem in bogatejšem Belem dvoru. »Njegova	skrb,	« je nazadnje nekam s težavo zarobantil stari	A
upirala prihajajočemu zlu, toda trud, neprestana	skrb	in žalost so naposled docela razrvali njeno	A
temu je stara teta dobro razumela njeno edino	skrb,	prošnjo in željo.Sklonila se je prav do njene	A
Polonica je imela eno varovanko več. Učiteljeva	skrb	za osirotela Gradnikova otroka tržanom ni ostala	A
je vstala v njegovi duši moreča in neprijetna	skrb:	Gradnikova otroka.	A
Gradnikova otroka. To	skrb	je še povečala skrbnost učitelja Urbančiča za	A
pogled. Že ves čas ga je zasledovala kot dozdevna	skrb	za dečkov pravilni razvoj, v resnici pa se je	A
se je bogatega in hkrati pomirjenega. Prva	skrb	mu je bila, da varno spravi svoj zaklad v nedavno	A
Stokrat vam hvala za vaše dobre besede! Za vašo	skrb	zame in za nas vse pa se vam sploh ne morem	A
srečni obraz, ki je pričal, kako po volji mu je	skrb	njegovega zaščitnika. »O, saj ni nič	A
zdaj moraš predvsem ozdraveti! To bodi tvoja	skrb,	vse drugo se izpolni ob svojem času. Kadar koli	A
suhotnem in bledikastem obrazu je bila naslikala	skrb	svojo temno podobo. ”Mladosti ni užil, tudi	A
dodobrega! Samo tega ne vem, zakaj si je dal tako	skrb	...“ Hana je bila tako začudena in preplašena	A
človeku. Vsi krepki ljudje v obnošenih oblekah;	skrb	leži na osornih obrazih, nemirno in zlovoljno	A
fantovskega potrpljenja, ne tihe moške vdanosti;	skrb	je grizla z rumenimi zobmi, brez nehanja in	A
njim in zato odvrne neprijazno: ”To je moja	skrb!	Če izgubim, saj ne bote vi trpeli!“	A
Rajnik zmaje z rameni. ”Vaša	skrb,	gospod Majar, vaša skrb.Jaz se ne maram vtikati	A
zmaje z rameni. ”Vaša skrb, gospod Majar, vaša	skrb.	Jaz se ne maram vtikati v vaše rodbinske prepire	A
zadnji seji, da hoče prej ko slej posvečevati vso	skrb	in pazljivost svojo razmišljanju in premotrivanju	A
spremenilo, ni bilo vse nič drugače nego prej: mati	Skrb	je kakor v pravljici sedela za pečjo in predla	A
razpela v kotu. Kaj da bodo jedli, jih nikoli ni	skrb;	miza je pogrnjena in obložena, kadar zvoni poldne	A
komaj da se je časih v plahem pogledu razodela	skrb	težkega delavnika, da se je nenadoma v trepetajočem	A
ni čisto omrenila pogleda teh rjavih oči topa	skrb	in da smehljajočih ustnic ni oskrunil greh.	A
kmečki ljudje, moški in ženske; in vsi so imeli	skrb	na obrazu in vsem se je mudilo; kakor semenj	A
sedela pred svetilko, globoko sklonjena, in	skrb	je rezala v obraz.Nerazumno je bilo tisto upanje	A
- Ne sram, ne strah, ne	skrb	me ni bilo, ko sem se vračal domov.Bilo je,	A
daj srečo vašemu!“ Mati me je pogledala in	skrb	je bila v njenih očeh. ”Moliti sem ga učila	A
blizu je obljubljena dežela, daleč za gorami vsa	skrb	in bridkost!...	A
tako neusmiljeno planila name grenka krušna	skrb.	Izmučeno srce ne vidi nikjer prijaznih obrazov	A
neveselo. Vsa izba, kakor je bila, je razodevala	skrb	in siromaštvo.Tudi na obrazih očeta, sester	A
Tudi na obrazih očeta, sester in bratov je bila	skrb;	ustnice odprte, kakor v jok nabrane, čelo potno	A
Toliko časa sem mislil in mislil, pa zmerom tista	skrb,	zmerom tista žalost kakor noč in noč brez konca	A
sester in bratov bi bil desetkratno nosil tisto	skrb	in bridkost, ki me je v tujini premagovala.	A
belimi očmi buljila penastousta, neumrljiva	skrb;	in vendar je nad vso neizmerno bridkostjo mirno	A
upognjen, drobni obraz je razodeval plahost in	skrb.	”Kaj že spet tisto?“ je zakričal Jernej.	A
zaihtel ... . / . / stran 122 . / V srcu žalost in	skrb,	večno noč, je sanjal človek o luči ... ker je	A
pritajena bridkost je bila zapisana na zidu in	skrb	je sedela za pečjo.Tako se je ozrl Damjan in	A
sem jo občutil nocoj: iz ljubezni je porojena	skrb	in bridkost!“ In ko je to razločil, je bil	A
žalosten še bolj in je globoko povesil glavo.	Skrb	pa je rodovitna njiva; čez noč rodi spoznanje	A
tako ni več na svetu! Eden in še eden -- je	skrb;	tako je na svetu! Preudarimo, kar postavimo	A
vas še nisem poznal! ... Zase skrbeti -- lahka	skrb!	Skrbeti za druge -- sladka skrb!	A
skrbeti -- lahka skrb! Skrbeti za druge -- sladka	skrb!	Kaj pravite, -- v teh rokah da ni več moči, da	A
vozovih, sam sem jih videl, in ničesar jih ni	skrb.	Smejo se in nič ne mislijo.	A
trpljenju komaj napol razumelo -- zdaj očitna težka	skrb.	Črn in strašen je bil hrib od daleč -- od blizu	A
On pa je odgovoril: ”Kaj me je	skrb	in mar, odkod da je prišla toča -- gorjé, da	A
obrnemo na desno ali na levo, povsod je nadloga in	skrb.	Naši dedje so hudo trpeli, naši očetje še hujše	A
nenadoma vzdramile in so ugledale temno in trdo	skrb.	”Čegava bo nekoč ta dolina, ta lepa zibka	A
Pri teti! Čemú torej vsa ta moja strašna	skrb!	- ”A kakó za božjo voljo si prišla tja?“	A
kdaj poprej se me je oklenila moja muza, grenka	skrb;	mislil sem že po pravici, da se ji ne izvijem	A
stvari. Pač pa vas prašam: ali veste, kaj je	skrb?	Tista skrb, ki ne bije v glavi, temveč ki grize	A
vas prašam: ali veste, kaj je skrb? Tista	skrb,	ki ne bije v glavi, temveč ki grize v srcu,	A
Sam! Kje je zdaj	skrb?	Kje žalost, srd, kje sram in kes?	A
O, trenotek otroka, trenotek brez skrbi!	Skrb	-- to je vse trpljenje življenja.Vesoljen pojem	A
Milanova duša je bila mirna in lahka, najmanjša	skrb	ni ležala na nji.Pogledal je na nebó, - nebó	A
trudni izraz na obrazih, na drugih vedno ista	skrb	za vsakdanji kruh ...To me iznenadi neprijetno	A
Oči so gledale napeto in skrbno; vsakdanja	skrb,	tiha in komaj zavedna, porojena ob tistem dnevu	A
živel -- Bog vedi, kako sem živel; ni me bilo	skrb	ne za kruh, ne za posteljo.Zdaj pa me je obšel	A
Laže je prenašati veliko bolečino in veliko	skrb	... laže si useka človek veliko rano, nego da	A
meni glad, pa kaj bi meni mraz, kaj trud in	skrb	- do vrha pridem, veselo prepevaje!“ Le iz	A
in ljubice: ”Kam strmiš, Kurent, kam v to	skrb?	Pogrnjeno ti je!“	A
bled je in lačen, tvoj pogled je svetal, ali	skrb	vzdihuje globoko pod njim!V zvezde gledaš, zato	A
božja roka tako razločno na čelo, kakor delo in	skrb;	zabriše se radost, še bridkost izgine, skrb	A
skrb; zabriše se radost, še bridkost izgine,	skrb	udari pečat, ki ostane do konca.Poleg ženske	A
jerbas; njeno telo je bilo drobno, preslabotno za	skrb	na čelu in za žulje na rokah. ”Dajte meni	A
slabotno, obraz pa je bil krepak in pogumen,	skrb	je bilana njem, bridkosti nič.In oči, temnorjave	A
nalože takoj po dvoje. Ni se treba ponujati;	skrb	pride sama, še prehitro pride!Ampak kadar pride	A
“ Ni bil več smehljaj, že je bila resnična	skrb.	Zakaj Marta, ki je poznala svojo dušo in svoje	A
besedami zahvalil za vse dobrote in prijaznosti, za	skrb	in ljubezen; nadalje pa je govoril zelo nadolgo	A
uživanje, ki ga ne moti spomin na preteklost, ne	skrb	za sedanjost, ne misel na prihodnost.S svobodnim	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani