sanja (201-300)

danes, bogato žetev in košnjo!“ ”Kaj se ti	sanja,	Aleš?“ se je zasmejal Stržinar, krčmar, in je	A
silnim črnim obokom, v tistem tihem mraku, ki	sanja	o večnosti, je napolnila njeno dušo zaupanja	A
meglo se širijo travniki, pod svetlim nebom	sanja	polje, veter ga boža z rahlo dlanjó.Tiho, kakor	A
tako svetim in globokim hrepenenjem, kakor ne	sanja	narod o izveličarju kralju Matjažu.Jaz sem dosanjal	A
Povedali so mi, da je ta človek simbolist in da	sanja	o eterični filozofiji Maeterlinckovi. ”Narod	A
stvari počasi in nekako nejevoljno, češ, ženi se	sanja.	Toda vedno hlastneje premetuje vso prodajalno	A
na komolcih. V veliki sobi, krog zelene mize,	sanja	na komolcih častita družba častitih ljudi, sanja	A
sanja na komolcih častita družba častitih ljudi,	sanja	pod predsedstvom ministra Koerberja.To je ministrski	A
Še veliko drugega, o! Umetnikom se niti ne	sanja,	kako imenitne so njih dolžnosti in kako velika	A
čudnih grehih, ki se nam in našemu narodu še ne	sanja	ne o njih!Ven s kanaljami, ven iz hrama slovenske	A
ženska je sanjala o daljni lepi prihodnosti in	sanja	še danes, ko se je vse njeno hrepenenje že davno	A
Tako zaspi otrok z lepimi igračami v rokah in	sanja	grde sanje; ko se vzdrami, zagleda igrače, vidi	A
brati in sestrami, pogovarja se z njimi v vetru,	sanja	lepe vroče sanje pod poletnim soncem.Nekoč je	A
jedil je takih in toliko, da se človeku ne	sanja;	nasitil bi se, če bi polizal, kar ostane po	A
zasuknila v soncu svoja svetla bajoneta. ”Ta rod	sanja,	sem dognal; sanje pa so izvirek vsakega greha	A
bilo, pa sem se napotil; dolgo je že, tudi ne	sanja	se mi nikoli več, ne o materi ne o bratih; in	A
rekel Jernej. »Zadremlji, pa naj se ti nikar ne	sanja	o krivici!Lepo se pripravi, da me v svatovskem	A
ki jih je polno podnevno življenje. Takó se	sanja	človeku na predvečer pomembnihdoživljajev, zakaj	A
da jih vidi človek samó enkrat v življenju in	sanja	o njih, kadar se vrača v jasnem večeru iz kavarne	A
Lejla, gleda z polzatisnjenimi očmí na cesto in	sanja.	Zakaj Lejla je zaljubljena ...	A
tak obraz ima otrok, ki pije vodeno kavo in	sanja	o kruhu in o potici. ”Seveda so ga imenovali	A
gore do Kórena ... III Kam lete misli, kam	sanja	spomin? Dva človeka, oba mlada, oba lepa	A
... Kam teko misli, kam	sanja	spomin? Zatisni oči, preteklost; iz sence	A
dramil romantika, ki spi pod istrskimi holmi in	sanja	lepe, dolge sanje; ni treba, da bi budil trudnega	A
Verzov že dolgo ne dela več, tragedije pa	sanja	samo še v pijanosti.To je edina izprememba,	A
sencami in izgine s sončnimi žarki, a čez dan	sanja	tiho na dnu tvojega srca? Jaz sem vedel o	A
polumrak, ko leži človek najrajši na divanu in	sanja	in kadi cigarete, če nima na srcu pretežkih	A
topo predse; oči so mu bile rdeče in zatekle. ”	Sanja	se ti, ker imaš težko srce ...Jaz vem, zakaj ima	A
”Poženi vendar! Kaj se ti	sanja?	“ Sonce je zatonilo, hiše na fari so obledele	A
tistih rjavih očeh je bilo hrepenenje, ki tiho	sanja,	kadar se ustna smejejo in posluša uho veselo	A
da so vse moje sanje pač le sanje slepca, ki	sanja	o soncu, hromca, ki sanja o plesu ... da je vse	A
le sanje slepca, ki sanja o soncu, hromca, ki	sanja	o plesu ... da je vse moje upanje samo tolažba	A
vznemirjeni, in govorila je zmedeno in hitro, kakor da	sanja	v vročici.Ne mogla bi si razlagati svojega strahú	A
veselo mladino, preklinja v srcu svojo nemoč in	sanja	o silni moči, kakor lačen otrok o maslenem kruhu	A
svoj cilj. Podoben sem bil beraču, ki se mu	sanja,	da je bogat; zadovoljen je s svojimi sanjami	A
začetka sem vedela, da si kakor slaboten otrok, ki	sanja,	kako bi morje preskočil, pa se zvrne v jarek	A
kadar počiva ob zlomljeni šivanki; in o kateri	sanja	mlada žena, kadar debelušni mož smrči.Visok	A
niso več čutile trdih tal. Človeku se časih	sanja,	da plava svobodno nad tiho šumečim žitnim poljem	A
nečimrnost!“ se je zasmejala Fanny. ”Suženj	sanja	o cekinu in tisti cekin mu je več nego tebi	A
nego med tisočerimi tisti godrnjavi pustež, ki	sanja	o zvezdah, zato ker gazi globlje po mlakah nego	A
Zbogom, ti lepa, daljna, nedosegljiva! Zbogom, ti	sanja	neutelešena!Ti moje zgodnje hrepenenje, zbogom	A
nanje, ne bo jih več. Tako storim, kadar se mi	sanja,	da sem lačen in da mi je hudo: zaspim in se	A
Retovje skoraj prazno in ko mila zelena Ljubija	sanja	svoje tihe sanje globoko pod vrbami, upade Ljubljanica	A
pogovarjanje v mraku. Tako je bilo zmerom, da	sanja	človek toliko sijajnejšo luč, kolikor temnejša	A
Berač, ki nima, da bi si kupil kos črnega kruha,	sanja	o silnem, nedosegljivem bogastvu; ali tisto	A
ki gazi mrzlo žlomarico po cesarski cesti,	sanja	o prijaznem domu, o zakurjeni peči, o večerji	A
zakurjeni peči, o večerji na beli mizi; oj ne, on	sanja	o pasji kolibi, o trdi slami, o skorji kruha	A
zopernaturna spaka. Kdor je bil kdaj okusil ječo,	sanja	še v poznih letih vzdihovaje o zaklenjenih durih	A
durih, o trdi postelji, o samotnih nočeh; človek	sanja	o zdavnaj preboleli bolezni; najhujše pa so	A
več; in tvoje srce zaspí in ne živí več in ne	sanja	...Nasloni se ob mojo ramo; saj je še daleč do	A
prašno dvorišče in ostane v celici, zato ker	sanja	o poljanah, svetlih kakor paradiž. Ob zidu	A
. / stran 175 . / zahoda: srce je v ječi in	sanja	o svobodnem soncu.Prvi gost, ki je spal pod	A
okostnikih, o žabah in ščurkih! Ali se tebi kaj	sanja?	“ ” Veliko!“	A
umetnik, ki leži na hrbtu, strmi v strop in	sanja	-- ali pa je prijatelj, ki stoji z nožem prijatelju	A
pa še nikoli nisem videl podob njegovih in ne	sanja	se mi, kakšne so.Počemú?	A
kdo je za tem pajčolanom? Ali je otrok, ki	sanja	v zvezde, ali je starec, ki je prebrodil že	A
da se lažje ogiba napornega, resnega dela in	sanja	z nekakšno pravico. Prišli so trenutki, da	A
vzdignila trepalnice. ”Beži, beži, kaj se ti	sanja?	Tako je bolno kakor lani, ko je zakašljalo -	A
tisto neštevilno množico, ki stoji ob strani in	sanja,	ker ne more delati. Veselo čustvo je spreletelo	A
licih pod ogromnim izbočenim čelom. ”Zdaj se mu	sanja!	“ je pomislil Pavliček.”O žogi se mu sanja in	A
sanja!“ je pomislil Pavliček. ”O žogi se mu	sanja	in o potici ...On vé v svojem srcu, da bo dobil	A
kdo je stal pravkar na pragu?« »Kaj se ti	sanja,	Marko?« se je začudil krčmar. »Nikogar ni bilo	A
posteljo in je gledal v strop. »Kaj se mi	sanja?	« Nič se mu ni sanjalo.	A
nikdar ne, kakor sem že prej povedal. Kdor	sanja	z odprtimi očmi, ne bo se nikoli mogel povspeti	A
nikoli mogel povspeti takó visoko, kakor če	sanja	ponoči, v spanju, z zaprtimi očmi. Ako bediš	A
nekoliko višje, kakor duh druzih ljudij; on	sanja	in premišljuje dan in noč; in zdaj, če bi ga	A
tedaj se je zgodilo to na tak način, kakor	sanja	človek časih, kako prijetno bi bilo, če bi se	A
sredi cvetočih jablan ... vso to tiho srečo, ki	sanja	sama zase. ”Bog jima je dodelil dom, kakor	A
zdela pot tako lahka, kakor človeku, ki se mu	sanja,	da plava svobodno nad žitnim poljem. Ko je	A
In je mislil trudoma: ”Saj vem, da se mi	sanja.	Ali vendar je vse mogoče, da res ne more spati	A
Koristilo pa ji je vsaj toliko - da zdaj ne	sanja	več ...“ Bukovec se je prisiljeno nasmehnil	A
ljubezniv, oblagodarjen z vsemi čednostmi, ki si jih	sanja	srce.Objemal je s trepetajočimi rokami, poljubljal	A
zdrav in mlad človek nikoli ne imel! Starec	sanja	o mladosti, otrok nikoli o starosti in smrti	A
Sanjala sva o stvareh, o katerih človek ne	sanja	ob glasnem dnevu; kdor jih opomni v pametni	A
da pokleknem v ta cestni prah ...“ ”Kaj se ti	sanja?	“ se je smejal Severin.”Prav nič me nisi žalil	A
je zlovoljna in nesrečna, ker ji ne piše. Da	sanja	o njem neštevilnokrat (”Laže!“ si je mislil	A
široko odprte in gledajo pazljivo, toda on spi in	sanja	o sinu, ki mu je umrl pred tremi leti pri vojakih	A
moje, napol oslepelo od bridkosti, ali se ti	sanja?	Roka božja, na vekomaj usmiljena, je odprla	A
razbolelo, napol oslepelo od bridkosti, ali se ti	sanja?	-	A
”Obadva sta bila otroka! Le otrok	sanja	o zlatih jabolkih in medenih potokih, le otrok	A
tako balo, ki bo za naju zadosti. Veliko se mi	sanja	o tebi, ali tako se mi sanja, da me je strah	A
Veliko se mi sanja o tebi, ali tako se mi	sanja,	da me je strah.Rada bi že bila doma, tam pod	A
mlada je še bila, človek bi si mislil, da ne	sanja	o drugem, nego o čokoladi, toda že je ljubila	A
videl sem jo; kje je? -- tisti gospodični, ki	sanja	s trudnimi očmi v samoto in brezupje, tudi njej	A
tega ne storil? Ampak o takih rečeh človek le	sanja,	zato da mu je milo pri srcu in da si prežene	A
žgal, ker sanje berem brez luči. Nikoli pa ne	sanja	popotnik slajše, nego tedaj, ko je zunaj tisti	A
kakor skozi platno so gledale oči. - ”Ali se ti	sanja?	“ - ”Primi!“	A
čedno reč!“ je pomislil. ”Ljudje pa spe in	sanja	se jim o nebesih, kakor da smo spravili najobilnejšo	A
odmoliti in je vprašala kakor sama zase: »Ali se ji	sanja?	Kaj je rekla?«	A
potem se ti bo pa sanjalo o smrti!« »Meni se	sanja	samo o smrti in trpljenju.Samo včasih se mi	A
samo o smrti in trpljenju. Samo včasih se mi	sanja,	da bom velika grešnica in se šele po dolgih	A
si v mislih, kriva si pred možem, ki trpi in	sanja,	da se vrača in te vidi ko nevesto drugega.In	A
polmraku je opazil klečočo in meneč, da se mu	sanja,	iztegnil roko in otipal vlažno ženino lice.	A
Marjanici je upadlo srce. »Nič ne ve, še	sanja	se ji ne, siroti, kako so jo ociganili,« je	A
smeh kroži porodnici na ustnicah; kdo ve, kaj	sanja	Anica, kaj čuti: morda nebesa, morda smrt, morda	A
slovo od nje, ki je bila prelepa in zadnja, ko	sanja	o davni, davni mladosti. Na vasi je	A
Anže in položil prst na usta ter zašepetal: »	Sanja,	da je v nebesih!« Za Luko je stopila	A
pojema v gorečnost sunkov in dremlje plaha; ne	sanja	v višine; telo je mrtvo, leno, želi iz nadležnega	A
amen na molitev: thabiti kumi... Duhovni spi in	sanja:	Stopil je v mračno izbo.	A
a že ni bival več v prostoru in času. Lepa	sanja	se mu je budila.Bilo mu je, kakor da sliši vriskanje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani