polagoma (301-400)

rože, ki so bile nekdaj rdeče. Lica so se mu	polagoma	širila na smeh, ki je bil skoraj joku podoben	A
Vsi so molčali. Takrat je trudna, prav	polagoma,	prav počasi vzdignila glavo ter je videla vse	A
si se zdaj nasmehnil!“ Čutil je, kako mu je	polagoma	legal hlad na lica.Fanny se je igrala z drobtinami	A
bronu, zmerom tišji, neskončno oddaljeni, so	polagoma	izzveneli; pelo je natihoma še v sanjah -- nerazločen	A
kadar je sam. Moja izba je del mene samega;	polagoma,	da se nisem zavedel, se je spojila z mano in	A
nevesta tuja; oddaljevala sta se drug od drugega	polagoma,	toda neprestano, in Kačurja je bilo strah.	A
v tem zraku, med temi ljudmi. Zgodilo se je	polagoma;	napol sem stopil mednje prisiljen, napol radovoljen	A
jetnik in sam se je komaj zavedal, kako se je	polagoma	privadil ječi, kako mu je bilo uboštvo in trpljenje	A
samim mahom, kar izza hrbta, temveč previdno,	polagoma,	korak za korakom.Res je morda zvitorepec; ali	A
nosa ter kapala od tenke brade na telovnik.	Polagoma	in počasi je vzdignil trepalnice, pogledal me	A
”Odprite!“	Polagoma,	obotavljaje se je vrtil ključ v ključavnici	A
MRTVI NOČEJO	Polagoma	so odšli vsi, drug za drugim, in ostavili so	A
pod gladino. Ko je vzdignil roko, se je muha	polagoma	in navpik, kakor na nitki, vrnila na površino	A
svetlobe so mi trepalnice težke in zmerom težje,	polagoma	se je spuščala rdeča zavesa na oči.Tedaj so	A
bi se smejale nad menoj - dokler bi se nekoč	polagoma,	prav polagoma ne pričela dvigati ta moja postelja	A
nad menoj - dokler bi se nekoč polagoma, prav	polagoma	ne pričela dvigati ta moja postelja, svetla	A
bilo v njegovih pogledih; bilo je in je leglo	polagoma	tudi v njegove besede, nekaka lahka, komaj čutna	A
niti zavedel nisem, kaj sem bil napravil, ali	polagoma	se mi je danilo.Kadar je človek najbolj pijan	A
sam. Videla je pač, kako se vije moja roka	polagoma	iz njene, kako se poslavljam neprijazno, in	A
je tedaj razveselila srce, se je izpremenila	polagoma	v neprijeten občutek.Tako mi je bilo, kakor	A
trgovini, neumen in prazen, da se mi je smilil, je	polagoma	rastel, rastel zmerom višje, z objestnim nasmehom	A
ljubezen v mojem srcu. Kakor v omotici sem drsal	polagoma	po strmem klancu navzdol in ni ga bilo naposled	A
Kadar se naseli greh v srce človeško, razjé	polagoma	vse bitje, človek se odvrača zmerom bolj od	A
To je trajalo do poznega popoldne. Ali	polagoma	so obrazi vzplamtévali; glasovi so postajali	A
bila oddaljena tri korake ... Bližalo se mu je	polagoma	in previdno; četudi ni slišal najtišje stopinje	A
hoji in obrazu in tudi moje misli so krenile	polagoma	na tisto prostorno pot, kjer ni treba ne peroti	A
vzduh je ležal na mojih prsih. Tedaj se je	polagoma,	komaj da sem opazil, premeknila kljuka in narahlo	A
krajina. To je čudovita tišina, ki objemlje dušo	polagoma	in nečutno, kakor lega na zemljo večerni mrak	A
že skoro, ali zgodilo se ji je, kakor da bi	polagoma	drsala navzdol, kakor da bi se skrinja nagibala	A
Domislila se je tistega dne in že se je bolečina	polagoma	dvigala iz prsi in glas, pol dolg zdih in pol	A
gorela in dihala je hitro. Tudi Nežka se je	polagoma	vzdignila v postelji; sedela je v sami srajci	A
Kako ti teče!“ Konja sta stopala	polagoma,	voznik se je malo okrenil in je gledal nazaj	A
dvigali glasovi prav gor do sonca in je potem	polagoma	ugašala, tako da je bila podobna samo še trepetajočemu	A
Francka je stala sredi cerkve, ob klopeh.	Polagoma	se je spustila na kolena, sklonila je glavo	A
zavezala jih je v robec. Pred cerkvijo se je	polagoma	praznilo, ljudje so bili odšli v gostilnico	A
sama. In ko je gledala natanko, je razločila	polagoma	bleščeče stolpe, bela poslopja, ki so pač velika	A
hribu, je zrasla čez noč in sloko telo se je	polagoma	izlivalo v nežne ženske oblike.Obraz je bil	A
na pesku koraki, ki so prihajali bliže in so	polagoma	utihnili v daljavi ... Slika je ostala nedovršena	A
bolj, oblaki so prepregli že vse nebo in so se	polagoma	umirili - plavali so počasi, premikal se je	A
železen pas. Spodaj je bila ozka dolina, ki se je	polagoma	širila; goli, dolgočasni holmi so se dvigali	A
obraz se mu je širil in polnil, debelel je	polagoma	in nosil je troje prstanov; za zabavljanje se	A
in je malo odgrnil zagrinjalo. Cesta se je	polagoma	praznila; prišla je bila gospoda in veselica	A
ustih!“ Smejali so se hrupno in neusmiljeno, ali	polagoma	so se razsrdili, ker je Mihov še zmerom stal	A
čutil, kako je šlo navzdol, kako se je vršilo	polagoma	nekaj strašnega, in mrtve bele oči so se časih	A
kaj se je godilo okoli njega; kadar so se mu	polagoma	oči odpirale in so sanje bežale, se je prestrašil	A
zmerom niže. Ali dolgo ni mislil - misli so se	polagoma	izpreminjalev sanje, obraz je bil še zmerom	A
nadaljeval svojo pot. Ko se je utrudil, se mu je srd	polagoma	izpremenil v otroško in jokavo žalost.Zdihoval	A
postal je in je premišljeval in že je stopalo	polagoma	življenje iz mrtvih črk, svetlikalo se je iz	A
Ko je začutil gorkoto v životu, ga je obšlo	polagoma	mirno, sladko čustvo; lepo in prijetno je doma	A
zmerom bolj so bile hudobne in zmerom bolj grde.	Polagoma	so se tudi tovariši navadili misliti, da je	A
srce kakor udarec s pestjo, se je izpreminjala	polagoma	v neodkritosrčnost; beraštvo, ki ga je bilo	A
so mu ga očitali neprestano, se mu je izlilo	polagoma	v naturo in, kadar je govoril s tovarišem, ki	A
še zmerom vzdigali nizki holmi, ki so stopali	polagoma	zmerom bolj v stran ter se izgubljali v daljavo	A
mu je usula s klobuka voda na kolena. Šlo je	polagoma	proti trgu in ko se je ustavil voz pred štacuno	A
malo težko in slabo mu je bilo, potem pa se je	polagoma	iztreznil in zaželel si je veselega razgovora	A
Bogom, Guljanka!“ Zadnje nizke koče so izginile	polagoma	v megli in pred njo se je razgrnilo široko polje	A
zanimali bi nikogar in celo meni se izgubljajo	polagoma	iz spomina.Le en prizor, - en sam kratek prizor	A
bo ležal mirno, zvezan na rokah in nogah ...	Polagoma,	trudoma se je izvila prošnja iz srca, trudoma	A
črni molitvenik ...“ Sedela je na skrinji in	polagoma	ji je klonila glava, naslonila se je ob zid	A
meni, Metka, ker je tako žalostno tvoje srce!“	Polagoma	in trudoma se je vzdignila Metka, čudno okorne	A
Kliče te že, Metka, žuri se! Odpirala je duri	polagoma,	ali ni se še genila s praga.Srce ji je bilo	A
Nenavadno dolga, koščena, nerodna postava se je	polagoma	izgubila v ohlapno obleko, na vseh mogočih mestih	A
brisal čelo z velikim zelenim robcem. Smeh je	polagoma	ponehaval, samó tu pa tam se je še dvignil osamljen	A
slučajnem in bedastem ponižanju, pa da ne vidi, kako	polagoma	trohni in gnije in odpada kos za kosom njegove	A
zla misel v njem, le v njem samem, ne v srcu ...	Polagoma	so se oči odpirale, ne v strahu, temveč v otroškem	A
Dolgo mu je gledala v obraz, nato je mehko,	polagoma,	počasi izpustila njegove roke. ”Pojdi!“	A
sladke jutranje polusanje prikrale so se tiho in	polagoma	različne neprijetne slike.Človek pozna veliko	A
sedel na pragu svoje koče. Nebó se je jasnilo	polagoma	in ozki svetli trakovi so se pričeli prikazovati	A
čebelnjak. Spomnil se je velikrat, kako se	polagoma	pomika njegovo življenje na večer, in mislil	A
so dremale tihe in temne. Steza se je vila	polagoma	navkreber.Na obeh straneh se je dvigalo visoko	A
se je očitno osmešil. . / . / stran 117 . /	Polagoma	so se mu vračali v spomin dogodki minule noči	A
cigareto in nekaj trenotkov sta molčala obá. A	polagoma	je vstajalo sočutje v Sempronijevem srcu; pričel	A
Tiho hahljanje Pompilijevo se je izpreminjalo	polagoma	v glasnejši smeh.Telo se mu je stresalo v enakomerne	A
zaškripala postelja, zašumelo je, duri so se	polagoma	odprle in mati je prišla v kuhinjo v dolgi srajci	A
stran 223 . / nekdo prijel za rameni ter jo	polagoma	okrenil, je postala ter se vračala počasi in	A
obrazom. Koraki se glase zmerom bolj razločno, a	polagoma	se oddaljujejo, dokler jih naposled popolnoma	A
mislil; gledal je čez vodo v trg, kjer so luči	polagoma	ugasovale.Časih je še kdo hitel po cesti, Bog	A
zapuščen je bil, kakor hiša ob Ljubiji, ki	polagoma	razpada.Pravijo, da jo hoče letos bogati Lukec	A
mesto ter se napravil na izprehod. Vročina je	polagoma	pojenjavala, od juga je prihajal hladen veter	A
obzorje oži in da se niža nebo, ki je postajalo	polagoma	zmirom temneje.Tisti ozki oblaki na zahodu so	A
njegovo fenomenalno nadarjenost, kako so začeli	polagoma	dvomiti o njegovi bleščeči prihodnosti.Prej	A
da tipa kdo zunaj v noči na struno violine, -	polagoma,	z bojaznijo. ”Zakaj se ne odpravite spat	A
zmerom bolj počasi in z muko, in trepalnice so se	polagoma	strnile.Smehljaj je stal na licih in ustna so	A
so se odpirale in zapirale, gledališče se je	polagoma	polnilo.Gledal je na levo, v ložo prvega reda	A
očesom; toda kakor je gledal naravnost, se je	polagoma	začela premikati vsa svetla cesta: sukala se	A
namreč ne maram, da bi tista ostudna žival trgala	polagoma	s svojim tolstim rilcem list za listom od te	A
hudomušno prešernostjo . / . / stran 152 . /	polagoma	boči in boči, dokler naposled z nedosežno predrznostjo	A
Vedel je, kakó se je veseli in krepki narod	polagoma	pomehkužil in pohujšal pod vplivom krščanstva	A
je bilo treba tistega strupa, ki se mu je bil	polagoma	zalezel v dušo ter ga je naposled takó vsega	A
je nagibal na večer. Cesta, ki se je dvigala	polagoma	iz mesta navzgor, je bila za ped visoko pokrita	A
tembolj je bledelo mokro zlató ter prehajalo	polagoma	v sanjavo lilasto svetlobo, ki se je spajala	A
In vrhu tega je čisto navaden anarhist.	Polagoma	se človek ”zaveda“, polagoma kloni tilnik ter	A
navaden anarhist. Polagoma se človek ”zaveda“,	polagoma	kloni tilnik ter spoznava ”resnobo življenja	A
kalno vodo in valovi bi se širili, spajali se	polagoma	z enako neznatnimi krogi ter se naposled čez	A
odgovoril, še z roko ni zamahnil. Zibal se je	polagoma	ob svetlem zidu, njegova dolga senca je vstala	A
kje je umiral truden popotnik. Župnik se je	polagoma	napravljal, premišljeval je in molil. Nenadoma	A
velik, raztrgan čevelj; župnik se je približal	polagoma	in je pobezal z nogo. ”Kaj je človek, ali	A
razločen je bil in zmerom bolj prešeren. Oči so se	polagoma	odpirale, punčice so se obračale na desno stran	A
nobenih licih, v nobenem vzdihu; senca, ki je	polagoma	zagrinjala pokopališče, ni bila bridkost; bojazen	A
vedel, odkod se bliža zlo in v kakšni podobi.	Polagoma	se je nagibalo sonce, že se je skrivalo za goro	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani