oče (801-900)

»V norišnico. Kam pa drugam?« je mrko rekel	oče.	»Vidiš, možje so mu sicer dopovedovali, da se	A
času ugriznil v jezik, ker je vedel, da bi ga	oče	pošteno oštel zaradi teh besed.Sram ga je bilo	A
ki se mu stemni razum, se nam mora smiliti.	Oče	je stopil nekaj korakov molče, potem pa si je	A
zgodb o ljubezni nam ne manjka! ...« je govoril	oče.	»Koliko jih je! ...	A
. \/ . / že za njo! ... Tisti, ki je bil njen	oče,	se je ustrelil, nesrečna mati se je vrgla v	A
tehtanjem svojega srca. »S Kadetko!« je naglasil	oče.	»Ali ne poslušaš?«	A
Ravničarjih.« »O Ravničarjih?« je živo ponovil	oče.	Bil je očitno vesel, da pob še razmišlja o njegovem	A
je mrtvo zamrmral pob iz dna svojih misli.	Oče	se je od strani ozrl vanj in umolknil.	A
sveta in da je naposled tudi živeti lepo.	Oče	in sin sta molče šla po gladkem kolovozu, ki	A
se više in više, do vrha, do samega neba.	Oče	se je ustavil pri kapelici, ki je stala sredi	A
da je vzdrgetal. »Ali te zebe?« je vprašal	oče.	»Stresa me,« je priznal s težkim srcem	A
Kakor hočeš ...« »No, pa pojdiva,« je vzdihnil	oče	in vstal. Molče sta šla skozi Modrej	A
Sočo in visoko navpično steno. In tam se je	oče	spet obrnil k pobu, kakor bi bil pomislil, da	A
je samo z rameni zmignil in trznil z nosom.	Oče	se je spet pogladil po nosu, se spet odkrehnil	A
nato zmajal z glavo. »Nikoli?« je vztrajal	oče	s prikritim razočaranjem. »Nikoli,«	A
Nikoli,« je odkimal pob. »Hm ...« je zamrmral	oče.	Nato je tudi sam zmajal z glavo in rekel sam	A
in molčal. Bilo mu je neprijetno, kakor bi mu	oče	spet očital neko duševno pomanjkljivost. Z grenkobo	A
»O, jaz pa sem premišljal! ...« je vzdihnil	oče	in se ozrl v nebo. »In kaj naj bi bil	A
o sebi, ko sem bil v tvojih letih,« je rekel	oče.	Potegnil je iz žepa robec, ga razgrnil in zaplahutal	A
»Vidiš, jaz sem bil edini otrok.	Oče	bi me bil prav lahko dal v šole.Sam sem silil	A
»Poslušam,« je prikimal pob.	Oče	je stopil nekaj korakov molče.Gladil se je po	A
Tako je to! ...« Pob je čutil, da se je	oče	premislil in da ni povedal tistega, kar je nameraval	A
tistega, kar je nameraval. To je čutil tudi	oče,	zato se je takoj zagnal v pogovor:	A
Sam.	Oče	mi seveda ni hotel dati denarja, da bi si bil	A
dne pridem domov in najdem klavir pod tepko.	Oče	ga je bil pahnil iz hiše; še dobro, da ga ni	A
marsikaj pretrpela zaradi očetovih sanjarij.	Oče	pa o svojem življenju še ni bil govoril z njim	A
poslušal in hkrati premišljal, da vse to, kar je	oče	počenjal, nemara ni bilo preveč resno in pametno	A
vode in krenila po ravni cesti po Dobravah.	Oče	je korakal molče in zamišljeno.Pob je čutil	A
Pob je poskočil in zardel, kakor bi ga bil	oče	vprašal, če je zaljubljen. »Ne!	A
posmihajo.« »Posmihajo se mu,« je prikimal	oče.	»Toda kljub temu prav dobro vedo, da je Cene	A
Stopila sta nekaj korakov molče, nato se je	oče	spet oglasil: »Pesmi? ...	A
pesmi,« je rekel pob, da bi pač nekaj rekel.	Oče	se je zamislil.Molče sta prišla do razpotja	A
klancu spuščati proti Tolminki. Na mostu se je	oče	odkrehnil in se obrnil k pobu ter nato skoraj	A
TOLMIN 45 . / . \/ . / »Tako je,« je prikimal	oče.	»‘Ladja brez krmarja’ je bil naslov ...	A
ti povedal samo zato, da boš vedel,« je rekel	oče	in naglo stopil po mostu. Pobu je bilo	A
bilo neprijetno pri srcu, kakor da bi se bil	oče	izpovedal nečesa otročjega, nečesa, kar mu je	A
Bil je drugačen. Prej je bil	oče	samo oče, zdaj pa se je pob nenadoma zavedel	A
Bil je drugačen. Prej je bil oče samo	oče,	zdaj pa se je pob nenadoma zavedel, da ni samo	A
zdaj pa se je pob nenadoma zavedel, da ni samo	oče,	temveč da je človek s svojim življenjem.In kakšen	A
življenjem. In kakšen je ta človek, ki je njegov	oče?	Dober.	A
korakom je šel z njim do šole. In ko mu je	oče	na stopnišču še enkrat rekel, naj nikar ne bo	A
Naših ni več.	Oče	je še ostal.Drugi so se vsi razkropili.	A
Zanosila je z nekim obmejnim miličnikom. Ko je	oče	zvedel, je vpil nad njo.Dekle je reklo, da jo	A
Posilil! Kaj je moral	oče	to vedeti.Mladost je mladost in zraven spada	A
Kakopak. Naj gre k vragu, je dejal	oče	in šel pit. Ponoči je Mila zapustila hišo in	A
mislil. Nekaj pa vendar sme reči, saj je vendar	oče.	Kaj naj bi jo mar pohvalil	A
- 105 lir! In	oče	je zaloputnil vrata in šel. Saj ga vidim, kako	A
Mandi, vi manda al diavolo. Tako je dejal moj	oče.	Zvedel sem.	A
tolče?« se je spet blago oglasila mama, ker	oče	ni našel prave primere. »Ah, nič!« je	A
prave primere. »Ah, nič!« je sitno zanergal	oče.	»Zelo grdo tolče!«	A
govoriš!« je prizadeto in hkrati karajoče rekel	oče.	»Ne smeš tako! ...	A
Pa se ni oglasila mama. Oglasil se je	oče,	in oglasil se že skoraj z obupom: »Ne	A
no, no!« se je toplo in skoraj veselo oglasil	oče.	»In vse nič ne pomaga,« je vdano nadaljev	A
Ne, kar zdaj ga bom snel! Samo počakam, da	oče	in mama zaspita, potem pa se po prstih splazim	A
da bi laže prisluškoval, kdaj bosta mama in	oče	zaspala.Bil sem nemiren in sem še drhtel, a	A
spanju sem še naprej čakal, da bosta mama in	oče	zaspala.In v mojih sanjah sta res zaspala.	A
se prej zbudil. Sedel sem na robu postelje,	oče	me je stresal in mi ljubeznivo prigovarjal:	A
Ne!« je blago, toda odločno odkimala mama. »	Oče	ga bo snel.« In res je oče pristavil	A
»Oče ga bo snel.« In res je	oče	pristavil lestev, splezal na tepko in snel klopotec	A
se pravi, da niti vedeli niso, kdo je njegov	oče.	»Otrok božji« pa so rekli tistemu siromaku,	A
se z jokajočim glasom zagnala v molitev: »	Oče	naš, ki si ga v nebesih si ...« »Peljite	A
Pa je prišla vojna.	Oče	je prejel bel list.Mati je zajokala.	A
Mati je zajokala. Ko je	oče	odhajal, je stopila k njemu in sta se poljubila	A
To je gosposka stvar. In	oče	je odšel. Mati je ostala sama, sama	A
odprl in bral. Pisala mi je, da je težko, da je	oče	samo tih, da je ona bolna. Na koncu pisma pa	A
polnim knjig. Prvi dan, ko sem odhajal, me je	oče	prijel za roko in rekel: »Glej sin,	A
ljubezni potreben. Dva dni po izpitih me je	oče	poklical k njeni postelji.Bil sem bolan in sem	A
Mati je umirala.	Oče	je bil nagnjen nad njeno posteljo.V rokah je	A
»Reši svojo dušo!« Iz njega je	oče	bral molitve za umirajoče.V njegovih očeh so	A
sem ljudsko šolo. Bil sem star štirinajst let;	oče	se je spomnil, da »imam glavo«, in me je poslal	A
našim vaškim mogotcem ni bilo prav, da me je	oče	poslal v šole.Medtem mi je umrla mama - in ko	A
Bil je resen in mogočen kot sam gospod bog	oče	in je tudi zviška in srepo gledal po trgu.	A
Pri rajnki mački si spal!« »	Oče,	stran!« je dejal Nace in pahnil očeta proti	A
- Osemnajst bom imel v jeseni. -	Oče?	- France.	A
- Imam. - No, vidite, pa	oče	se vam ne smili.Da, da, tako je.	A
zlecnilo. »Ali te zebe?« jo je skrbno vprašal	oče,	toda odgovora ni čakal.Tako je Kuščar spraševal	A
je doletela, še preden je bil spočet. Njegov	oče,	starokopiten krojač, ki je ljubil pregovore	A
pač pa je premislil in spoznal, da ga je bog	oče	kaznoval, ker se je svojega naslednika preveč	A
Tako mu je bilo pač usojeno.« Tudi Venčkov	oče	je bil istega mnenja.Poleg tega pa je dobro	A
prihaja čas, ko se bo treba postaviti na noge.	Oče	ga je včasih vzel v naročje, ga poviškal, kadar	A
dve leti in se šele potem postavil na nóge.	Oče	mu je za to slovesno priliko sešil nov širok	A
je naravnost porazno vplival na njegovo kilo.	Oče	mu je še krepkeje zategnil pas, zalivali so	A
šola je položila nanj svojo roko.	Oče	mu je sešil torbo, segel za podobo sv. Andreja	A
pamet in se dela skoraj ni pritaknil. Ko mu je	oče	umrl, mu je v oporoki zapisal hrano in stanovanje	A
cilju. Ko se je zadnji dan vrnil iz šole, je	oče	vzel njegovo odpustnico, jo pazljivo pregledal	A
spravil rdeči robec v žep in sedel k veliki mizi.	Oče	mu je vrgel v naročje star suknjič in zamencal	A
To pa je šlo že teže.	Oče	se je večkrat nagnil nadenj in mu z velikim	A
prebledel, kajti s tako važnim in težkim delom ga	oče	še ni mučil.Sicer se je potrudil in nemara za	A
. / . \/ . / Venček je sedal k mizi, toda	oče	ga ni ogovarjal. »Zame te ni,« je rekel	A
izkazalo, da je vse prizadevanje zaman, ga je	oče	kmalu pustil pri miru.Saj zdaj je bil Fratnik	A
Pa tudi zrasel je. Kakor hitro je	oče	vzel svojo roko z njega, je kar švignil kvišku	A
sedem let vse prav pride, bi dejal tvoj rajni	oče.	In zdaj lezi!«	A
jeziku, je bil drugi sin premožnega kmeta.	Oče	je trdil, da ni za zemljo, zato mu je postavil	A
nogo in mu zmečkal palec. Kasneje, ko ga je	oče	učil šivanja, se je veliko preznojil ob njem	A
bolj upoštevati kakor nebeškega očeta: nebeški	oče	je bil oblastnik nebes in je samo grozil potom	A
zašel med te mlade ljudi, katerim bi bil lahko	oče,	toda polagoma se je umiril - na tihem ga je	A
Muuu! ...« Tinč pograbi kravo za povodec, toda	oče	mu odtegne povodec iz roke, okrene kravo in	A
stopili čezenj. Ded je hodil in pričakoval, naš	oče	je hodil in pričakoval, mi moramo hoditi in	A
kilometre, en gros. Dolgo je že na svetu,	oče.	In zmeraj so bile kakšne žice na mejah ali okrog	A
Tu, v Šumavi, nad mejami, se je rodil njegov	oče.	In jaz sem, reče, besedni tihotapec, jaz sem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani