oče (701-800)

se zmeraj dere: Če ne bi bilo tebe, se tvoj	oče	ne bi ustrelil in tvoja mama se ne bi vrgla	A
Bili so res hudi časi.	Oče	je bil že dve leti na ruskem bojišču.Doma sta	A
je že pritekla mama in planila k njemu: -	Oče,	prehladili se boste!Pustite, bom že jaz.	A
pod grmovjem, ji ne bi bilo nič u‐so‐je‐no! -	Oče!	... -je vzkliknila mama in se proseče ozrla vanj	A
nas, ko je po treh letih vojaške službe naš	oče	prišel prvič na dopust. Bil je že mrak	A
vzkliknila mama in se pritisnila k njemu. -	Oče!	Oče!	A
- Oče!	Oče!	Oče! ... -	A
Oče!	Oče!	... -sva se zagnala s starejšo sestro in planila	A
zagnala s starejšo sestro in planila iz zakota.	Oče	naju je dvignil k sebi in potresel, naju poščegetal	A
jima vsi presrečni razlagali, da je ta vojak	oče,	oče, oče. Sestrica se je kmalu sprijaznila s	A
vsi presrečni razlagali, da je ta vojak oče,	oče,	oče. Sestrica se je kmalu sprijaznila s tem	A
presrečni razlagali, da je ta vojak oče, oče,	oče.	Sestrica se je kmalu sprijaznila s tem in šla	A
ni bilo mogoče iztrgati iz maminega naročja.	Oče	je sedel nad drvalnik.Vsi smo se zbrali okrog	A
greli v njegovi bližini. - Saj res, kaj pa	oče?	-je nenadoma vprašal in vstal.	A
skrivna želja. - Samo za tri tedne, - je povedal	oče.	- Samo za tri tedne? ... -	A
je, da si prišel, ker zdaj bom jaz šel ... -	Oče,	kaj pa govorite! -je karajoče rekla mama.	A
Ali vas kaj boli? - je zaskrbljeno vprašal	oče.	- Nič, - je odkimal ded.	A
povedala očetu, da ded leži in pravi, »da bo šel «.	Oče	se je takoj dvignil.Skobacal sem se iz postelje	A
obstal na pragu. - Po zdravnika pošljem, - je	oče	govoril dedu.Že me je dvignilo na prste, da	A
je spravil plačilo v žep in šel. Mama in	oče	pa sta stopila k dedu in ga začela spraševati	A
z lastnimi močmi, a jih ni bilo več dovolj.	Oče	ga je moral podpreti in mu položiti blazino	A
Usihal je. Ko je pojedel in ga je	oče	spet polegel, je vprašal: - Katerega	A
- Oh, kaj le govorite! ... - je rekel	oče	in mu popravil odejo. - No, no ... sin	A
Še tisto popoldne je usahnil. Mama in	oče	sta začela pripravljati mrtvaški oder, jaz pa	A
Pokopali smo ga že naslednji dan, ker je moral	oče	še isto noč odpotovati nazaj k vojakom.Ko so	A
prijateljčka«, in temnopolti muzikant Madžar Hoesu.	Oče	je vsakemu nalil še en kozarček žganja.Zvrnili	A
za njo je šel še en vojak s kapo v roki - naš	oče.	Počasi se je sprevod pomikal po vrtu, izginil	A
VII . / Ostali smo sami in zapuščeni.	Oče	se je poslovil o mraku.Trikrat smo šli z njim	A
se spet vrnili ter obstali sredi veže, se je	oče	kar nenadoma obrnil, naglo stopil čez prag in	A
z očitkom v glasu: »Saj še veš, kako te je	oče	vsako jutro zbudil s požirkom prave kave? Vrele	A
vzkliknila mama in se naglo vrnila v hišo.	Oče	se je spustil v razgovor s Podzemljičem.Otroci	A
Tedaj sem hotel skočiti po medaljonček, toda	oče	me je poklical in me poslal po Žefa, da bi pomagali	A
zemlja ji smrdi, noče si mazati rok s plevelom,	oče	je bil nemara grof pa ji zato gnoj ne diši.	A
očetu in rekla, da ji v vasi ni več obstanka.	Oče	jo je seveda tolažil, naposled pa, ko se je	A
najmanj trije, če so mislili koga pobrati.	Oče	je stopil k njemu, obstala sta na tnalu ter	A
partigiani, anch'io sono con i partigiani!...	Oče	ga je začel miriti ter mu dopovedovati, da se	A
- Io non mi muovo piu di qui!	Oče	ga je pustil in je šel po svojih opravkih.Dan	A
tudi sam samo kos tnala. Ko se je znočilo, je	oče	spet stopil k njemu ter mu začel prigovarjati	A
opravila, kar je imela opraviti, je kar obsedela.	Oče	jo je nekajkrat ošinil izpod obrvi, nato pa	A
- Torej je zares? - je vprašal	oče.	Božena je počasi prikimala.	A
Tam spi mama. In tam bi nekoč spal tudi	oče,	če bi se vrnil iz Nemčije. V desnem kotu	A
Idrijco. Kurirji so ga takoj pobrali in odnesli,	oče	je vzel kramp in lopato ter šel za njimi. Jaz	A
rovnico razgrebla kos steze, da bi ne bilo sledu.	Oče	se je vrnil precej pozno. - Kje ste	A
- Kakšno naključje! Tam je ležal Boženin	oče.	- Saj res! -	A
- Saj res! - je obstal	oče	in žalostno zmajal z glavo.- Na to še pomislil	A
pomisli, kakšno naključje! Čeh in Italijan,	oče	in zet tako rekoč, pa ležeta v isti grob.Daleč	A
njegovem biču. »Oho, kaj pa bo to?« je vprašal	oče	graščak, ko ga je našel v sobi, ko je delal	A
odgovoril sin. »Tako je prav,« ga je pohvalil	oče	graščak. »Vsak naj ima bič po svoji meri.«	A
Pa se življenje tudi izteče.	Oče	graščak se je postaral in umrl.Sinko je zrasel	A
breskve, ki jih je kradel po grajskem vrtu.	Oče	ječar je imel svojega dečka rad, zato ga je	A
svojo rojstno vas, tam ga čaka mlin, ki mu ga je	oče	zapustil. Nemara je zdaj popolnoma zapuščen	A
položiti, če bi me doma ne čakal mlin, ki mi ga je	oče	zapustil.Kakor razbojnika me ženejo domov.	A
Zdaj se je spomnil, da so mu pisali, ko je	oče	umrl, toda takrat se ni mogel vrniti, ker ni	A
jez in postavil mlin na štiri kamne. Martinov	oče	se je takrat sicer tožil, da mu jemlje vodno	A
posebno ob večerih, ker je imela blizu. Njen	oče	je bil čevljar in je ponavadi hodil od kmetije	A
pritekla k njemu in mu s solzami povedala, da jo je	oče	nagnal iz hiše.Obrisala je solze in rekla:	A
tovariši, so njegovo faro postavili za zgled.	Oče	je bil nagel mož, in jo je prepal, mati je prosila	A
zakrknjenosti. Pogreznila se je v jeklen molk in ne	oče	ne mati nista spravila iz nje nobene besede	A
počasi naučila šivanja in ni se ji godilo slabo.	Oče	in mati sta ji umrla še pred vojno - in ko je	A
pa trobim, ni bila čisto navadna perica. Samo	oče	in mati sta jo tako gnala; zaradi vzgoje sta	A
zasmilila. Vedel sem sicer prav dobro, da ji	oče	ne bo dal dote, če se z mano poroči, pa sem	A
bil pri spovedi in za katerega se ve, da je	oče	tatu in izgubljene ženske.Ali ji nemara ni pripravil	A
»Ob vodi. Pa zdaj ne teče več, saj ga je že	oče	opustil.Streha pušča, treba bi bilo marsikaj	A
dve drobni postavici, dve črni piki. To sta	oče	in on.Pomikata se, a se nikamor ne pomakneta	A
tega vprašanja, je tako vzdrgetal, da se je	oče	obrnil in vprašal: »Ali te zebe?«	A
stopiva hitreje, da se pogrejeva,« je rekel	oče	in zdaljšal korak. In spet sta molčala	A
študenta. Šele ko sta bila pol ure iz vasi, se je	oče	zravnal, si z dlanjo poribal hrbet svojega nosu	A
Lepo ime, kaj, Samotežnik?« je navdušeno rekel	oče.	»Najbrž prihaja od tod, ker je hiša vrh klanca	A
»Kako? Da nisem?« se je začudil	oče	in ga nejeverno pogledal od strani.	A
»No, bom pa še enkrat povedal,« je rekel	oče.	»Razen seveda, če ti ne bi rad govoril o svojih	A
prav, bom pa povedal. In vse!« je prikimal	oče.	Počasi je potegnil iz žepa robec, ga	A
Pob ga je rad poslušal.	Oče	je daleč naokoli poznal vse hiše in vse družine	A
najraje samo vesele zgodbe in zaradi zgodbe same.	Oče	pa je pripovedoval o resnih, žalostnih, usodnih	A
In tako je rod izumrl. Ko je	oče	prišel s svojo povestjo do konca, to se pravi	A
razmišljal o življenjski modrosti, ki jo je bil	oče	potegnil iz usode Samotežnikovega rodu.Zgrabila	A
da je zagodrnjal. »Kaj pa je?« se je oglasil	oče.	»Nič!« je trznil pob.	A
»Saj! ... Nič! ...« je	oče	nejevoljno skomignil z rameni.»Rad bi vedel	A
zgodb...« »Seveda ne!« je zadovoljno prikimal	oče.	»Vsaka hiša ima svojo.	A
In to mu ni bilo všeč, ker se je bal, da bo	oče	zdaj začel vrtati vanj.Razmišljal je, kaj naj	A
spet spustil v daljše pripovedovanje. Pa ga je	oče	prehitel. Pri razvalinah Pustotarjevega mlina	A
ga je našel, se je onstran reke oglasil pes.	Oče	je takoj obstal in se radovedno vprašal:	A
strani je več psov.« »Kako?« se je začudil	oče.	»Po glasu vendar!	A
besede, saj je to bila njegova skrita bolečina.	Oče	in mama sta bila po vsej dolini znana pevca	A
nje človek nikakor ne more biti drugim enak.	Oče	je v svoji tenkočutnosti nemara začutil, da	A
takoj zavrnil pob. »No, pustiva zdaj to!« je	oče	zamahnil z roko. »In pustiva še to, da si tudi	A
da je čuden otrok. »Če še nisi, pa boš,« je	oče	odgovoril sam. »Prav gotovo boš, če ne najdeš	A
moram najprej povedati, da je bil tudi njegov	oče	čudak.Pa še kakšen!	A
kakšen namen jo plačam! ... Tako je to!« je pribil	oče	in se nato ozrl v poba in vprašal: »Ali poslušaš	A
»O, ne! Ni se udrl,« je odkimal	oče.	»Ravničar je v temi priletel samo za dve pedi	A
ljubeznijo?« »Vidiš, tako je bilo,« je povzel	oče.	»Ko je bil še mlad fant, nemara še dvajset let	A
21 . / . \/ . / Čudovito bitje!« je ponovil	oče	in začel prikimavati, kakor bi jo videl pred	A
že nekako preživela.« »Zakaj?« se je začudil	oče.	»Vidiš, to vprašanje mi še ni prišlo na um ...	A
prizadeto vprašal pob. »Ti bi rad vse rešil!« se je	oče	prijazno ozrl vanj.»To je lepo!« je prikimal	A
zamrmral pob. Bilo mu je nekoliko nerodno, ker	oče	ni še nikdar govoril z njim o podobnih stvareh	A
njim, pa so ga pustili pri miru,« je nadaljeval	oče.	»Zato pa zdaj uboge Zamorke niso več pustili	A
zlezi vsaj za hip v njegovo kožo!« je rekel	oče.	Nato si je z dlanjo potegnil po nosu in nadaljeval	A
prikimal pob. »Ne, res ni bilo lepo!« je potrdil	oče.	»To je bila velika ljubezen, o kakršnih beremo	A
in kje sva pustila Ravničarja?« je vprašal	oče.	»Na mostu.«	A
je razložil pob. »Aha, že vem!« je prikimal	oče.	»No, potem sva pa pri koncu.	A
»In kam so šli?« je vprašal pob. »Kam?« je	oče	zmignil z rameni.»Šli so na Vrata, potem pa	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani