nedolžen (101-200)

pusto; sivo zidovje. Čist maj je bil v srcih,	nedolžen,	brezskrben, poln veselja, blagosti in ljubezni	A
čist je bil in miren, kakor da bi se vračal	nedolžen	in blagoslovljen od obhajila.Z dolgimi koraki	A
je nenadoma na glas zasmejal. ”Saj si res	nedolžen!	Ubil bi človeka, pa bi ne čutil greha ... ihteč	A
pa ga pokaže vsemu Bregu: ”Tu, vidite, on je	nedolžen!	Vi, bebci, prosite ga odpuščanja, zakaj on je	A
Vi, bebci, prosite ga odpuščanja, zakaj on je	nedolžen!	“In odkrivali se mu bodo in v roko segali; in	A
tebi; saj lahko uganeš. Toda jaz vem, da si	nedolžen.	Vidiš, zame je zelo sitno, da te imajo ljudje	A
Pregrešen je svet in kdo bi sodil? ... Otrok je	nedolžen,	pa trpi že ob rojstvu.Še botra nima ...“	A
Bog ti dodeli večni pokoj, Ali paša; umrl si	nedolžen	in brez greha!« Nato pa se je spomnil	A
žalost, ki je sama ni razumela, zato ker je bila	nedolžen	otrok. Ne samo tisti večer - vselej sem jo	A
nasmehnila se je, pokimala je narahlo - kakor bratu v	nedolžen,	prijazen pozdrav.Tudi on se je ozrl, nasmehnil	A
je prekanjen in se pojavlja časih na čudovito	nedolžen	način. Mnogo pa jih je bilo in jih je nekaj	A
sonce na lica, razlit je bil po njih otroško	nedolžen,	hrepeneč in žalosten izraz.Sedel je po celo	A
razbojnik. Težko je trpeti sramoto, če je človek	nedolžen;	lehko je in prijetno, če krade. In res je	A
bil preselil smehljaj na njegove, prav tako	nedolžen	in vesel je bil. Nebesa so blagoslovila	A
kakor svetla tenčica je plaval na njem mehak,	nedolžen	izraz; tiho so gledale velike oči, samo rdeče	A
neumni od samega uboštva in hrepenenja ... In ona,	nedolžen,	neumen otrok: Bog vedi, kolikokrat je sanjala	A
obraz in ta obraz je bil tako vdan, zaupen in	nedolžen.	Stisnil jo je k sebi, varno kakor otroka in nikoli	A
sentimentalen: gledal je kakor zaljubljen študent, in	nedolžen	koder mu je visel na čelo. Ženska, ki se je	A
napravil v svojem srcu dovtip, ki nikakor ni bil	nedolžen	in se mu je smejal? Obstal je med vratmi	A
vzdignil, da bi videl njen obraz: ves miren in	nedolžen	je bil, v belino lic so bile sanje dahnile rahlo	A
vzkriknila je in zajokala. ”Zato ker je bil	nedolžen,	ker sva bila obadva nedolžna!“ Razumeli niso	A
posebno metodo. Dam ji govoriti, moj obraz je ves	nedolžen	in tako si upa zmerom dalje in dalje, laže kakor	A
stoji pred menoj? -- tudi tisti fant, idealen in	nedolžen,	kakor je, bo doživelvso gnusobo in vso bridkost	A
in mi jo je dal. ”Ná, kupi si štrukljev za	nedolžen	denar!“ Nasmehnil se je s tistim zamolklim	A
sem nameraval zvedeti natanko, kako propade	nedolžen	človek. Kadar sem se poslovil, me je spremil	A
Zapazili so pač bili nekaj na meni ... jaz sem	nedolžen	...“Vzdigale so se roke in so se spuščale in tako	A
dan pol sveta zamajalo! Če je grešnik še tako	nedolžen,	bodi vesel, da se potí pravica ob njegovem grehu	A
Herbart, ti si še ves otrok, prostosrčen in	nedolžen,	a tako plemenit!« Sveži zvoki godbe se razlijejo	A
sedem let. Pa se je izkazalo pozneje, da je bil	nedolžen.	Pa je prišel siv iz ječe.	A
žensko, in imel boš mir.« »Veruj mi, da sem	nedolžen,	« je vzkliknil Matko. »Nepreviden si in trmast	A
Foramiti. Štefanu je udarila rdečica v lice. »	Nedolžen	sem!« je zastokal v jezi in boli. »Pričo imam	A
župnik,« je skoraj prosil Vihtelič, »popolnoma	nedolžen	sem in strašno mi je hudo, ker sem neroden v	A
naročje stare koruzovine, zraven pa je stal	nedolžen	štor... Kljub temu je bilo Cirilovo pripovedo	A
»No, se ga kaj bojiš?!	Nedolžen	ravno ni!« »Kaj bi se ga bal!« sem zamahn	A
preceniti: če sem videl, da je človek v duši	nedolžen,	sem mu hitro dal odvezo, če pa sem sprevidel	A
kako mi je bilo tisto noč. Tak pogreb, in	nedolžen	otrok, ki nikomur nič hudega storil ni! »O Jezus	A
da je bila Eva Luiza še nedolžna, kakor je	nedolžen	angel pred božjim prestolom: pregrešna misel	A
Eno je, kar odgovarjam!	Nedolžen	sem, čist sem, neomadeževan sem! Zavrženi naj	A
lovil z roko ob steni, tako slabo mu je bilo. »	Nedolžen	sem!« »Gotovo!	A
»Plemeniti gospod - Jurij - Ljudevit!	Nedolžen	sem - menih me je zapeljal!«Tomaž Ručigaj je	A
mizo, kjer se ga je polastil vitez Janez. »	Nedolžen!	« zastokal je Tomaž Ručigaj še enkrat, potem	A
Ha!« »Janez Vajkard je	nedolžen!	In če molči, dokaz mi je to o tisti neskončni	A
grešnik sem jaz, Veličestvo, in Janez Vajkard je	nedolžen,	bolj nego prvi sneg v pozni jeseni!«	A
prepiral se ž njim. Ponosno je trdil, da je	nedolžen,	in s ponosom se je podal v ječo!« Po	A
kratkem premolku nadaljuje: »Bil je v istini	nedolžen,	kakor to pismo priča.V pozni noči in malo trenutkov	A
Kaj hočemo! Jaz sem	nedolžen	in tudi nimam še tiste oblasti, da bi s koreninami	A
l dejal je, mma jaz si umijem roke, jaz sem	nedolžen,	in, Conrade, vi ste mi priča, kako sem modro	A
redko kdo zboli, če pa že, stakne le kakšen	nedolžen	prehladek, ozeblinico ali vnetje grla, ki ga	A
grdobijo. Resnica se je izkazala, opat je bil čisto	nedolžen,	le opravljivci so jih dobili po nosu.«	A
skrbno glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš	nedolžen,	boš v svoji revščini zelo bogat.Bodi priden	A
pomagati.« Janez naravnost odgovori kakor prej	nedolžen	in nepokažen mladenič: »Gospod, če vam jaz ne	A
je rekel Svetinu: »Fant, ti si še morebiti	nedolžen;	vemo, da Bog nedolžne rajši usliši; moli, moli	A
zadnjega so odgovorili drug za drugim: »Jaz sem	nedolžen.	« Zdaj začno preiskovati, vsak je moral	A
besede: »Gospodje, sodite me, kakor hočete,	nedolžen	sem; cekine ste res v moji skrinji našli, kako	A
to vselej rekel: »Sodite me, kakor hočete,	nedolžen	sem.« Svetina so v ječi ostro držali, pa ni	A
hočem svojo muko pretrpeti. Ti sam veš, da sem	nedolžen	v tej reči, v kateri me sodijo.Daj mi milost	A
zadnje pozdrave in recite, naj verjame, da sem	nedolžen.	Ko bom že mrtev, naj povprašujejo, kako se je	A
skrivaj v Svetinovo skrinjo nesel. Svetin je	nedolžen.	«Žandarmi ga zvežejo in precej odvlečejo v ječo	A
glavo odsekali. In jaz sem tega kriv, on je	nedolžen;	to mi neusmiljeno trga srce.Tudi cekine vidim	A
zadnjič vpraša: »Je tvoj sovražnik Svetin	nedolžen?	«Bodin pravi:	A
Bodin pravi: »Popolnoma	nedolžen	je, veliko krivico sem mu storil, ker sem ga	A
On ga ni, on ga ni mogel! On je	nedolžen	pri tem!« Pokrila je z rokama obraz in bridko	A
dajte mi besedo izgovoriti! Žal mi je, da sem	nedolžen	vzrok vaši nesreči, ali preverjen sem, da vi	A
Kvas. »Ne, jaz vem, da je gospod Kvas tako	nedolžen	kakor jaz,« dejal je stric Dolef.»Samo recite	A
nekega Kvasa za učenika, kakor sem slišal. Ta je	nedolžen,	da je mojega sina poškodoval.To ni res.	A
In tudi ko bi bil ti res vzrok, vem, da si	nedolžen	in ne moreš ničesar predrugačiti.Pa prosim te	A
konzulat, naj se pošlje po Langmana, jaz sem	nedolžen,	dam kavcijo itd.Vsemu so se smejali, ostal sem	A
manj. Kako se morem kot uskok iz ječe, čeprav	nedolžen,	pa pol nag nanjo obrniti? Nikdar, zdaj vsaj	A
on bo moral umreti ‒ v cvetu svoje mladosti,	nedolžen,	pod maščevanjem surovih rok, zaradi svojega	A
Reza; »ko bi bil kdo lep ko sonce, dober ko	nedolžen	otrok in bogat tako, da bi deželo preplačal	A
deklice zdel se mu je tako zaupljiv, proseč,	nedolžen,	da je ni mogel tirati v zadrego. »Ne, ne, gospodična	A
tega nam ne bo odpustil. Jaz sem seveda ‒	nedolžen!	Pa najbolj neumno je to, da mi vi niste zaupali	A
pogledovanje čutila, a znala se je izvrstno skrivati za	nedolžen,	naiven izraz, katerega je nosilo njeno lice	A
Amelija! Jaz sem	nedolžen!	Jaz nisem kriv smrti in krvi tvojega brata, jaz	A
tvoje življenje. . / . / stran 156 . / Da,	nedolžen	si bil in pošten! In ona?	A
izpremenjenim glasom: . / . / stran 162 . / »Da,	nedolžen	je bil, nedolžen!In tako pošten!	A
/ . / stran 162 . / »Da, nedolžen je bil,	nedolžen!	In tako pošten!	A
meni je ušel človek ali duh, ki je morebiti	nedolžen;	učenim gospodom pa sta izpod rok izginila dva	A
To usmrtite! Moj mož je	nedolžen!	« Svaritelj za pečjo zahteva vedno glasneje:	A
Prijeten obrazek, tako mil, tako sladak, tako	nedolžen;	oj tako nedolžen!Človek bi ne mislil, da je	A
tako mil, tako sladak, tako nedolžen; oj tako	nedolžen!	Človek bi ne mislil, da je mogoče ‒ ‒ o vse je	A
gospe. Bukve govore, da mora biti odrešenik	nedolžen,	on pa je svojo nedolžnost zapravil na paši že	A
kakem prisojnem kraju. Če se je nameril nanje	nedolžen	otrok, je smel ugrabiti brez kazni, kolikor	A
pogreznili zopet v zemljo. Videl ju je tudi	nedolžen	otrok, ki se je peljal tod z očetom.O tem pogledu	A
in zgrabili grofa, ki se je zaman klel, da je	nedolžen.	Privezali so mu noge za pripognjena vrhova dveh	A
božjem svetu dobre volje, čil in lahek kakor kak	nedolžen	otrok.Razveseljeval sem ljudi s pesmimi in šalami	A
znamenje, razen enega. Ta zato ne, ker je bil	nedolžen	in se je priporočal vsak dan devici Mariji.	A
Samo toliko se je jasno razvidelo, da je Tomaž	nedolžen.	Ali vedno še dohajajo nove prijave in sumi.	A
V glavi nosijo zvonček. Tisti, ki je	nedolžen,	sliši zvončkljati in precej ve, da se mora varovati	A
sreča zate, da si pri Bogu v milosti, da si	nedolžen	in se ti lesketa bela oprava tvoje čistosti	A
tu kesamo in žalujemo, dokler pride k nam kak	nedolžen,	njemu posebno ugoden vnuk, da nas odreši.Ta	A
(Novo in staro vino.) ◆	Nedolžen	sem bil obešen, poteptan in zaprt; ko so me	A
preživeti pri vas zaradi tega, ker sem vam strgal	nedolžen	korenček. Če drugo ne, mi bo vsaj pečenka slajšala	A
lakote in žeje ... Usmilite se me, stric, ker sem	nedolžen.	Medveda zaprite tukaj!	A
je nemara, da me je zaprl po krivem, in sem	nedolžen.	« Koraki so postajali vedno glasnejši in so se	A
strah! Lepo vas prosim ‒ izpustite me, saj sem	nedolžen	in vam nisem storil nič žalega ...In lačen sem	A
. / . / stran 62 . / Ali slišite, da sem	nedolžen?	Zato mi pa odprite!	A
Pa saj mi nemara ne boste spet kaj storili?	Nedolžen	sem, stric ‒ zaradi vaše ovce sem res nedolžen	A
Nedolžen sem, stric ‒ zaradi vaše ovce sem res	nedolžen	...«	A
ne ljubim vojne. Če je Juri Devinski res tako	nedolžen,	kakor pravite, če se kesa svojega nastopa, potem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani