nova beseda iz Slovenije
cunje, vse premočene, kakor da je bila prišla | naravnost | iz vode.Lasje so bili ovenčani z mokrimi potočnicami | A |
premislil, je udarila Liza pogumnega Hojziča | naravnost | na lice.Hojzič se je zasmejal krohotaje, tudi | A |
nadvse krivičnega, pa ni mogel pogledati krivici | naravnost | v obraz, da bi jo spoznal in ogovoril.Ni šel | A |
mirne oči pa so bile uprte proti durim tako | naravnost, | kakor so bile zdaj uprte nanj. ”Dolgo sem | A |
srce ...“ . / . / stran 297 . / Gledala mu je | naravnost | v obraz, njen glas je bil mehak in miren, Damjana | A |
daljavi teman večer, kakor brezno, in da mora | naravnost | tja, da nobene druge poti ni.Toda obšla ga je | A |
Zaspal je; sanjalo pa se mu je, da se je napotil | naravnost | do kralja Matjaža.Ni hodil dolgo, pa je že ugledal | A |
brnelo od nočevanja in pijače, ali nameril se je | naravnost | do Elije, srd hladit. Materi se je tresel | A |
jarku. Da bi se potolažil, se je nameril kmet | naravnost | do grabeža in pajka.Tam je v svojem napuhu snoval | A |
in je šel. . / . / stran 104 . / Šel pa je | naravnost | do bukovega gozda; in ko je bil tam, ni dolgo | A |
je spoznal grabeža pajka. Zato se je napotil | naravnost | do njega. ”Nikar nič ne zameri,“ je rekel | A |
izpregovoril ni in tudi ni ustavil koraka. Šel je | naravnost | v dolino, do Martinovih, ki so domovali kraj | A |
ko je hodil za procesijo, ki se je napotila | naravnost | do Elijeve krčme. ”Daleč sem prišel po svetu | A |
da se je lestev nagnila ter je treščil na tla | naravnost | na truplo, lice do lica.Planil je in je zakričal | A |
opotekel. Mačica je bušila kakor zalučen kamen | naravnost | v zastor in izginila skozi odprto okno na vrt | A |
kolobarju z obilo pestjo, tako da je udaril | naravnost | na mesnati nos Lukežev. Tedaj se je ogromno | A |
koncih in krajih. In Malar je bil padel sinoči | naravnost | v to splošno vznemirjenost - tisti hip, ko je | A |
/ Z mano, nevrednim človekom, govori tako | naravnost, | brez vsake ošabnosti, skoraj bi rekel prijateljski | A |
drugačne bi bile moje besede, nocoj govorjenim | naravnost | nasprotne.Ali tudi tiste besede bi prišle naravnost | A |
nasprotne. Ali tudi tiste besede bi prišle | naravnost | iz srca in bi segale v srce.Mirno živita druga | A |
poln tihih, težkih misli, so me vodili koraki | naravnost | do svetle izložbe, do samujočih brez. Nikogar | A |
uboštva svojega duha in svojih zmožnosti? Ne morem | naravnost | reči, da sem skromen človek, ampak tudi jaz | A |
Pa pravici so ga slavile. Toda prašam vas | naravnost: | čegave zasluge so večje, zasluge Anastasiusa | A |
in je pogledal v tla, toda hipoma je pogledal | naravnost | name z bleščečim pogledom in videl sem, da je | A |
rajši, narobe!“ Govoril je hitro; sédel mi ni | naravnost | nasproti, temveč bližje, tako da sem ga videl | A |
brezpomembnih, komaj razumljivih besed, in mi ni gledal | naravnost | v oči.Ko je šel, se je okrenil nenadoma in je | A |
bil je zelo teman in resen. Tudi on je gledal | naravnost | name in je pokimal narahlo z glavo, ko je srečal | A |
se je obrnil v stran. V drugem kotu, njemu | naravnost | nasproti, je sedela ženska, v dolgo črno ruto | A |
je oglasila mogočno, kakor da bi pljusknili | naravnost | z nebá silni valovi, pesem iz drugega svetá | A |
odprtimi očmi, žalostni misli v obraz. ”Pojdem ... | naravnost | po cesti pojdem in pridem tja ... Pozdravil me | A |
pesem je slišala in je umrla ... zato je šla | naravnost | v nebesa in pesem je šla z njo ...“ Misli so | A |
moji verzi?“ Gospod Valentin mu je pogledal | naravnost | v obraz in Štefan je zardel. ”O, gospod Valentin | A |
Tudi danes bi tega ne storil, če bi ne bil | naravnost | prisiljen.Štefan Poljanec stoji pred durmi in | A |
zasijala svetloba v lice, in je pogledal Poljancu | naravnost | v obraz. ”Vse je bila resnica, kar si govoril | A |
mučiš?“ . / . / stran 164 . / Pogledala mu je | naravnost | v oči in v tistem trenotku se je prikazal nelep | A |
neko noč, sam Bog ve zakaj, ter se napravil | naravnost | v gozd.Ceste so bile vse bele in svetle od mesečine | A |
Zbogom!“ Okrenila sta se | naravnost | proti gozdu in res jima je zahreščal moker pesek | A |
jaz in zató sem se bil napotil s svojo nevesto | naravnost | k vam.Kjer namreč sprejemajo popotnike, so postelje | A |
naslonil je komolca na mizo ter pogledal Mileni | naravnost | v lica. ”Jaz sem izpraznil nocoj dvanajst | A |
”Sitno je, res. Zdí se mi, da | naravnost | hrepené po moji vznemirjenosti.Sprva so bili | A |
da sem srečal! Njo samo, njo še najpoprej, | naravnost | na poti od čevljarja!Ne, ona ni videla; srečala | A |
sem krpa na čevlju. Iz šole sem se napotil | naravnost | domov; hodil sem ves čas ob desni strani ceste | A |
strašnem krču. Pograbil sem klobuk ter hitel | naravnost | v krčmo, trepetajoč, brez uma. Tam so sedeli | A |
obraz. Opazil sem takoj, da gleda neprestano in | naravnost | na moj desni čižem.In tista zoprna, sladka štrena | A |
s to žensko?“ je pomislil ter se je napotil | naravnost | po stopnicah.Potrkal je in ker ni bilo odgovora | A |
”Kam, Mate, po kakšnih opravkih?“ ” | Naravnost | k vam, gospod župnik, svetnika vam prinašam | A |
oživela globel. Zdaj je poznala cilj, tekla je | naravnost | po tisti poti, koder sta hodila nekoč o mraku | A |
toda moral je slišati, da ga kliče in da hiti | naravnost | k njemu. ”Mate! Mate!“ | A |
mimo gosposkih hiš; krenila sta na bližnjico, | naravnost | preko polja, mimo skednjev in kozolcev.Pot se | A |
ne slišal. Lahko bi vas poljubil ... o Hanca ... | naravnost | na ustnice!...“ | A |
Zaskelelo ga je v srcu, ni mogel odgovoriti | naravnost. | Položil bi ji roko okoli vratu, zaklical -- | A |
Hanca, lažeš!“ -- a ni si upal. Pogledal ji je | naravnost | v oči in jecal je z neodločnim glasom. ”Kolikokr | A |
nad poljem, zašumel zamolklo gozd iz daljave. | Naravnost | v njegove oči je upirala Hanca pogled, a njegove | A |
korakom po dvoje stopnic, šel je hitro mimo, | naravnost | po mostovžu do belo pogrnjenih miz.Pozdravili | A |
pogledal stran z vsem obrazom. Luč mu je sijala | naravnost | na lice, ustnice so se mu gibale in Hanci se | A |
neodločno so gledale oči, nikamor se niso ozrle | naravnost, | kakor prikrita bojazen je bila v njih. Tone | A |
in je sanjal s polodprtimi očmi. Mate je šel | naravnost | proti mizi, kjer sta sedela Hanca in amerikanec | A |
se je oklenila roke, tako tiho sta govorila, | naravnost | iz srca; mehke in čiste so bile besede, da bi | A |
bilo s tabo! ... Dobro si se popravil čez noč, | naravnost | zredil si se v obraz!“ Mate je bil še nekoliko | A |
do obzorja, kipé in segajo predrzne mladike | naravnost | proti soncu, da ga dosežejo, omrežijo, prižemo | A |
spotaknil zlati hrošč ter se zvrnil Marjeti | naravnost | v naročje.Zbegan je šepal preko trebuha, čez | A |
strme klance čeljusti in mimo globeli usten | naravnost | do nosú.Tam je pogledal v črno jamo in si ni | A |
čudno nasmehnil, kakor otrok, in mi je pogledal | naravnost | v obraz. ”Ampak, gospod, nekaj malega je | A |
jezik in govorila je mnogo ter namigavala takó | naravnost, | da se je celó pohotni stavec čudil; njen mož | A |
je pod mizo. Maren se je ozrl ter pogledal | naravnost | na frizérja in Pavlo in onadva sta mu gledala | A |
svetilke so gorele. Marko je hitel najprej | naravnost, | nato pa je zaokrenil v drugo stran; zakaj trušč | A |
Komaj je dospel do visoke cerkve je butnil | naravnost | v gručo ljudi, ki so hiteli kakor brez cilja | A |
oziral se nemirno, naskrivaj, rad bi se bil kam | naravnost | ozrl, rad se komu nasmehnil, pa ni vedel ne | A |
pogumno, . / . / stran 167 . / zvonko udarilo | naravnost | posredi v tišino ter jo z enim zamahom presekalo | A |
cvilečim glasom, kakor lačen pes na gmajni. | Naravnost | pod kozolec se je nameril, tam je sedel na mokra | A |
brez konca; srebrna megla je puhtela iz nje | naravnost | proti nebu, kakor sveta Abelnova daritev.Zemlja | A |
prišel do gosposke, visoke hiše in je stopil | naravnost | vanjo.Kdo bi popisal vso lepoto, ki so jo takrat | A |
nad čelom sklenjene; izpod dlani pa je strmela | naravnost | na Kurenta, z živimi, žalostnimi, hrepenečimi | A |
”Kaj sem došel procesijo, ki se je napotila | naravnost | na Golgato?“ Stopil je do starca, ki je težko | A |
prednjima nogama na prsi rekrutu, pogledala mu | naravnost | pod brke, da mu je ivje skopnelo v njeni vroči | A |
rjavih oči, ki so mirno izprašujoče strmele | naravnost | name; šape so slonele na mojih prsih, rosni | A |
se ne na desno, ne na levo, a tudi ne strmé | naravnost; | ... jaz sem uničen, obupan!A da bi videl povsod | A |
napeta, pod globoko izpodkopanim plotom je držala | naravnost | na vrt. ”Hej, lisjaček!“ | A |
prednjim delom života ter se zagnal v tenke duri, | naravnost | z gobcem; zagnal se je vdrugič, vtretjič.Vratca | A |
s ceste hripav glas, kakor da je bil prišel | naravnost | iz mrzle megle. Na kantonu ob cesti je sedela | A |
je zaklical vesel glas od okna. ”Na desno in | naravnost! | “ Komaj se je Marta ozrla, se je zaprlo okno | A |
so gorele, ko je dospela vsa zasopla. Šla je | naravnost | v svojo izbo, prižgala je svečo in jezačela | A |
te tvoje prijazne besede niso bile porojene | naravnost | iz srca, temveč samo ... temveč samo iz ... lepote | A |
Kako hrepenim po tebi! ... Rajša bi, da bi rekel | naravnost: | Rad te imam, Marta, bodi moja!-- | A |
stopnicah; ko je vzdignila glavo, je zasijala luč | naravnost | na njen obraz in takrat me je prešinilo, kakor | A |
se v lica uprle, se je zdelo, da ne gledajo | naravnost, | da je globoko na dnù plahost in neodločnost | A |
Alma, Konrad te ni žalil ... on govorí zmerom | naravnost, | ni mu treba zameriti!“ ”Kaj ti ne misliš | A |
steklenice, se je ozrla preko mize in je ugledala | naravnost | pred sabo Konradov obraz.Tudi Konrad ji je gledal | A |
takoj, da boš moja žena. Zato sem te vprašal | naravnost | -- brez prič in duhovnika ...Ampak če misliš, | A |
azločevati v dimu in luči. Nenadoma je planil v izbo, | naravnost | Konradu na prsa in ga je bìl z obema pestéma | A |
žaliti!“ Marta je molčala; njene oči so gledale | naravnost, | mirno in brez izraza. ”Sram me je bilo v | A |
pogrebu sem šel ...“ Marta je stopila v izbo, | naravnost | k možu.Ker so bile jasne njene oči, je videla | A |
plah, lačen pisar ... Saj mi je to že povedala, | naravnost | v lice, z resničnimi besedami ... Zakaj torej | A |
je gorela žareča svetilka in ji je gledala | naravnost | v obraz, kakor da bi strmelo vanjo veliko vroče | A |
vsi mu bomo lizali peté ...“ Marta je gledala | naravnost | na Stožera. ”Kako je mislil o tisti poti | A |
prekinil Vrtnik hitro in mu je pogledal tako | naravnost | v lica, da se je Košir najprej začudil, nato | A |
... Ali veste, odkod prihajava? | Naravnost | iz Benetk!... Pomislite, kaj se nama je pripetilo | A |
ženska!“ se je smehljala Melitta in mu je gledala | naravnost | v oči. ”In ljubezen!“ je rekla tišje. | A |
komedija, golo maščevanje, prešerno zaničevanje? | Naravnost | govôri!Saj nisem jokav otrok, da bi se zgrudil | A |
Če je zlohoten namen, brezčutna misel - povej | naravnost, | da bo kelih na dušek izpraznjen!- Prišel sem | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |