nova beseda
iz Slovenije
Ivan Cankar: Marta, poved v sobesedilu:
Svež, mlad, poln je bil njen obraz; debele in široke, temnordeče so bile njene ustnice, kakor bi človek mislil, da jih ni mogoče ugledati v življenju in da je sanjal o njih samo Besnard. Oči so gledale motno in nemirno; tudi če so se v lica uprle, se je zdelo, da ne gledajo naravnost, da je globoko na dnù plahost in neodločnost; morda so bile zato tako zasenčene, tiho‐vlažne, ker so padali črni kodri na obeh straneh v bujnem loku preko senc globoko do obrvi, tako da se je svetil med njimi samo ozek trikot čistega belega čela. Alma je sedla in si je takoj sama natočila.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani