naglas (101-200)

tovarišu. Ko sva si segla v roko, sem se zasmejal	naglas.	”Pojedla in popila sva par uhanov, Štefkinih	A
meni Bog naklonil toliko milosti, bi vriskal	naglas.	”Kje stanujeta?“	A
zgenila ta debela spodnja usten ter izpregovorila	naglas.	Kajti očitno mi je bilo, da stoji prav tik za	A
slutnje; in vse je jasno; ustnice se odpró, da bi	naglas	povedale vsem živim ljudem, kar edino je vredno	A
razposajeno pri srcu, da bi se bila zasmejala	naglas.	”Seveda sem, oče!“	A
Ne stori mi žalega!“ sem izpregovorila skoro	naglas.	Tedaj se je sklonil še nižje in tako sladko mi	A
je mahala z robcem, študent pa se je zasmejal	naglas.	Gledala sem v tla, v srcu pa se mi je dramila	A
nič ne ženirate?‘ In tedaj se mi zasmeje celó	naglas.	‚Kóga bi se ženiral!	A
Velika bolest me je spreletela -- govorilo je	naglas	iz njegovih oči, iz tistega komaj vidnega nasmeška	A
govorila in od prešernosti bi se bila zasmejala	naglas.	Kod se je pač potepal njen mož?	A
Vrne se pač!“ sem si mislila in spet se mi je	naglas	zasmejalo v srcu. Šopek cvetic na mizi, v	A
zaradi premočene obleke, je v zakristiji zaklel	naglas:	”Kaj hudiča pa si mene klical; kaj ni še drugih	A
se!“ Oblečeni so prazniški, smejó se, govoré	naglas;	hiše so pobeljene, ceste gladke in pometene	A
tisto ... kje je še ... kje je še!“ Zajokal je	naglas.	VI	A
katerih je bila tista vesela dobrota, ki se smeje	naglas,	da bi se pred ljudmi zatajila.Izpil je na dušek	A
je res, mati, hudo sem pijan!“ se je zasmejal	naglas.	Ozrla se je na čižme, ki se jih je držalo	A
ljubil je vse enako; z veselimi se je smejal	naglas,	z žalostnimi je bil žalosten, z resnimi je modroval	A
samih rok. Te sence so živele, so govorile	naglas,	dajale si blagozvočna in spoštljiva imena.Tisti	A
šele prav po njih. ”Lenart, pritepenec, moli	naglas!	Prosi Bogá, da boš kdaj plačal, kar si dolžan	A
Lenart je visoko vzdignil glavo, je molil	naglas;	pregrešne misli so molile z njim. ”Saj to	A
molitev, vzdihujoča, trepetajoča, temveč bo	naglas	vriskajoča zahvalna molitev!“ Kar je mislil	A
nezaslišane sramote. Sredi ceste je Lenart zajokal	naglas,	da so tujci gledali za njim. XII	A
Ko je govoril dalje, se mi je zdelo, da bere	naglas	priučeno šolsko berilo. ”Pred skromnim, vegastim	A
drobni život -- skrila je obraz v travo in je	naglas	zaihtela. ”Tini!“	A
vilo par svetlopšeničnih kodrov, sinje oči so	naglas	prepevale, temnordeče ustnice so se krožile	A
luščili v kuhinji grah, se je veseli hlapec	naglas	zasmejal. ”Bog vedi, če je bila Gudula kdaj	A
gospod, pa nič nikar ne zamerite, če sem sanjal	naglas	...“ Stopil je k postrežniku, ki ga je osupel	A
jokavim glasom, kakor ženske, kadar v cerkvi	naglas	molijo rožni venec ... Tedaj pa se je tiho	A
»Na čigavo polje?« Jernej se zasmejal	naglas.	»Kaj se še nisi prespal?	A
usmilil!« Jernej pa je vzrojil in je govoril	naglas.	»Nič na vrata usmiljenja, na vrata pravice	A
»Glej, taka spetka!«	Naglas	pa je rekel Jernej: »Tudi nad teboj	A
naročju, opotekala se je kakor pijana in je jokala	naglas.	Tudi otrok je ječal in se je ovijal matere z	A
Objela je otroka s trepetajočo močjo, zajokala je	naglas	in je šla dalje. Jernej je povesil glavo	A
duri se bodo odprle!« Potepuh se ni več smejal	naglas,	samo v razrite brke se je smehljal, kakor se	A
več gledali začudeni, temveč zasmejali so se	naglas.	»Razloži, sosed, razloži svojo zgodbo	A
prestrašim in se vzbudim. Zasmejalo se je bilo tako	naglas,	s tistim majhnim zvončkom in zaklicalo je dvakrat	A
ni razložil. Povzdignil je oči, zavzdihnil	naglas	ter rekel, da je v teh hudih časih še najboljše	A
se razsrdil ter skočil médnje, ali če bi se	naglas	zasmejal.Na postelji je stal moj mali cmeravec	A
niso skrivali, da sem jih bil zmotil. Tudi	naglas	bi jih bil rad vprašal, vse po vrsti: ”Kdo je	A
tam kje ob odprtem oknu. Nekdó je zazehal tako	naglas,	da bi bil vzdramil človeka v deveti ulici.Koraki	A
mojem srcu; prešerno je bilo, da bi zavriskalo	naglas.	Zagozdila sva se v gnečo svatov, v pisano	A
komaj brke osmodil. ”Delaj!“ sem si ukazal	naglas,	da bi se slišal sam; slišal sem ta ukaz, ali	A
“ Na smeh je bilo Jakobu in zasmejal se je	naglas,	da so se ozrli gosposki obrazi. Pa je stopil	A
sem se čudoma čudil. Jernej se je zasmejal	naglas.	”Tudi jaz premišljujem že dolgo ... in če bi	A
...“ Vztrepetal ji je ves život, zaihtela je	naglas	in se mi je iztrgala iz roke. Z urnim korakom	A
solze po licih; ust pa ni odprl in ni jokal	naglas.	”Šibe je vajen, zato ne joka!“ je rekla ženska	A
”Ne morejo!“ je rekel iz veselega srca tako	naglas,	da je zganil z ustnicami in da so se mu lica	A
”Karo ... no ... Karo!“ Vzplahutal je	naglas	in široko, zasvetil se v večerni zarji ter poletel	A
tristo srebrnikov ...“ Tovariš se je zasmejal	naglas.	”Samo tristo torej?	A
”Tja je treba najpoprej!“ je izpregovoril	naglas.	”Za božjo voljo, kod sem hodil, kam sem mislil	A
plačal z močjo svojih rok ...“ Izpregovoril je	naglas.	”Gospod, ne zamerite mi nikar ... jaz sem Damjan	A
bi bil spal,“ je rekel Potnikov. Cigan se je	naglas	zasmejal. ”Lažeš, tako nisi mislil.	A
molite zame!“ . / . / stran 117 . / Družina je	naglas	zajokala, ko je slišala take besede.Še tisti	A
faranov, vsi so bili potrti in niso govorili	naglas,	skoraj da se niso odkrili. Tako so prišli	A
glavo in je stopil v senco. Ni jim odgovoril	naglas,	ali odgovoril jim je v svojem srcu: ”Za vsako	A
stopil pred hišo in tako hudo mu je bilo, da bi	naglas	zajokal. Zvezde so sijale, topla spomladanja	A
očitno in brez strahu. Rekel je staremu Potniku	naglas,	da ga je slišala vsa fara: ”Za hlapca sem	A
in če bi se bila oglasila, bi se ji zasmejal	naglas.	Ko je izpraznil drugi kozarec, je prepeval.	A
je začudil župnik. ”Kaj ... kako je bilo?“ je	naglas	pomislil kaplan. ”Saj je sulica vrhu križa	A
Maeterlinck, ampak tako mi je bilo, da bi se zasmejal	naglas.	Z lepim in koristnim naukom v srcu sem šel	A
/ stran 44 . / In nenadoma se je zasmejal	naglas,	tresla se mu je lepa brada in snel si je nanosnik	A
ljubijo. Skrivajo, kar bi morali oznanjati	naglas,	opravičujejo, kar bi morali opevati.Strah jih	A
se pač prikaže nad skalo njen zlobni obraz.	Naglas	mi je bilo srce od vzburjenosti; s par skoki	A
je bil bleščeči, drzni pogled, ki je govoril	naglas.	”Kdo ti je dal pravico, da me zalezuješ?	A
požene na cesto in sloni ob oknu in se smeje	naglas	... nato pojde v mesto in pripoveduje po večerji	A
nesramnim pogledom, in usta so se smejala, krohotala	naglas.	”Tepec!	A
je bilo takrat, lepše je bilo!“ je vzkliknil	naglas.	”Takrat, ko je bila še v meni lepota tega polja	A
plazijo v srce z meglami in mrakovi, govoré	naglas,	da prihodnosti ni, da je globoko tam za gorami	A
Kaj bi pač dejali, Hanca?“ Zasmejal se je	naglas,	toda smeh je bil prisiljen in obraz se je nenadoma	A
zaspano oko. ”Ne pride!“ je izpregovorila Hanca	naglas.	Napravila se je na pot, sključena v pasu	A
zavozlano pentljo!“ Učitelj se je zasmejal	naglas,	Mate je vstal in je odhajal. ”Nič ne zameri	A
učitelj je stal pred njo. Smejal se je zelo	naglas	in tudi na razžarjenih licih se mu je poznalo	A
bo nanjo z mehkim srcem ... Ej, zasmejal se je	naglas	siromašnemu daru. Prerezal je vrvice; odprl	A
slišala bolj natanko. Drugi so se razgovarjali	naglas.	Hanca pa je slišala samo tanki, brenčeči glas	A
žalostni glasovi. V ozadju so se razgovarjali	naglas,	spredaj se je nekdo okrenil in je siknil: ”Pst	A
poželenje, da bi koga na vso moč objel, da bi	naglas	zavriskal ... da bi vgriznil v samo nebeško sonce	A
zasopel sem, potno mi je čelo; toda zavriskal bi	naglas,	da bi se razleglo do onkraj morja. Vrhu grebena	A
beraških in bledikastih, vsi trije so jokali	naglas.	”Samo še štirinajst dni!	A
žalost kakor lačen otrok, ki je bil v poluspanju	naglas	zajokal ... Samo nekaj ni bilo v redu; Krepelke	A
ena sama težka misel. ”Ubijem ga!“ je rekel	naglas;	ampak glas je bil čisto miren, kakor da je bil	A
povaljana. Z obema rokama je mahal in je govoril	naglas.	”Pa kaj se jeziš, pa kaj da bi ne pil, kaj	A
strahopetni grozi čaka, da jo oznani sodnik	naglas.	Bal sem se in tresel, da se odpre ta špičasti	A
gledale. Zgodilo pa se je tudi, da je mahoma in	naglas	zajokala.Počasi je položila karte na mizo in	A
in nikar ne jokaj!“ Ivanka je zaihtela skoro	naglas.	”Ne jokaj naglas, Ivanka, drugače bodo zajokali	A
Ivanka je zaihtela skoro naglas. ”Ne jokaj	naglas,	Ivanka, drugače bodo zajokali vsi in tako pridem	A
”Ni več!“ Zajokala sta	naglas,	legla sta in sta se odela preko glave ... Marta	A
seboj. ”Dolgo sem čakal!“ je vzkliknil skoro	naglas.	Marta je položila prst na usta in je še bolj	A
široko je razprostrl roke nad glavo, zajokal je	naglas;	duri so bile zaprte, Hana s Klanca pa je začela	A
zbogom!“ Hana je strmela, nato se je zasmejala	naglas.	”Na možitev misliš, deklé, ko nosiš še kratko	A
“ Egon je stopil od okna in se je zasmejal	naglas.	”Ali si slišal starega?	A
je ukazal Konrad. Ozrl se je na Almo in se je	naglas	zasmejal. ”Nič ne zapiraj!“ je planil Egon	A
Sedli so, Hana je stopila v izbo in je molila	naglas.	Vsi so vstali, samo Stožer je sedel.	A
vami in so jéli in so pili ... Ko sem zajokala	naglas,	je prišel voz po cesti in je ustavil ... fant	A
Spi!“ je rekla Marta. Košir se je zasmejal	naglas	in po smehu ga je spoznala Alma. ”In tudi	A
vrnil humor in bilo mi je, da bi se zasmejal	naglas.	”Prijatelja sem ti pripeljal, glej!	A
je Jakob popolnoma streznil. Tovariši so se	naglas	zasmejali. ”Še ta te je ugenila, Jakob Jarebičar	A
niti svojih sester ne!“ Gospa se je zasmejala	naglas,	ali že ob prvem zvoku je prekinila smeh in njen	A
ni Jakob smejal, v tistem hipu se je zasmejal	naglas.	”Bog je ustvaril iz blata človeka grešnika	A
na neroden način z obema rokama ter je srebal	naglas;	redki svetli lasje so mu v dolgih kodrih viseli	A
pregrešno roko sam ustavil življenje, je vzkriknil	naglas,	opotekel se je preko sobe, nato pa je planil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani