molek (101-200)

li povedal, kje je denar?« zarohnel je znova	Molek	ter prijel sina za vrat, koščen in trden je	A
kadar jo oteplješ. »Kje je denar?« zatulil je	Molek	še en pot in postavil sina na tla. »Jaz ga nimam	A
Luka je hitel zopet po vodo.	Molek	pa ni čakal novega krsta, nego moker ko miš	A
obleko po skrinji ‒ a denarja ni bilo in stari	Molek	ni odjenjal, da mu ga je sin ukradel.Uvidevši	A
ko bi jaz vedel, bi ne hodil sem!« zavrnil je	Molek.	S tem bi se bil kmalu slabo obnesel.	A
od kod jo bomo mi dobili?« Na to je zinil	Molek	‒ seveda malo težavno: »Jaz mislim, da je ‒	A
Domačini so ponovili, kar je bil povedal že	Molek	sam, Luka je bil hud in je zagovarjal sebe in	A
dne ‒ bilo je takoj po binkoštih ‒ pa je stari	Molek	sam snel kljukasto palico z žeblja v kamri,	A
bil dejal skrivnostno: . / . / stran 16 . / »	Molek	‒ tatu še nimaš!Pa pojdi tja dol na Štajersko	A
moža zmenila. Precej po binkoštih pa se je	Molek	odpravil od doma, kakor smo že povedali.Na koncu	A
tako godi. Skoro poldrugi dan je popotoval	Molek	in našel res skrito gorjansko vas tam daleč	A
Njegova hiša je stala bolj na samoti, in ko se je	Molek	skoro bojazljivo približal, ni videl niti žive	A
kodrast pes je divje lajal priklenjen pred hlevom.	Molek	trka in trka; naposled se odpro vrata in kakih	A
hitreje, da je ropotalo in cvililo na glas,	Molek	pa je nekako boječe zrl na vrata, kdaj se bodo	A
delila prvo sobo, v kateri sta bila in govorila	Molek	in žena, sedel starikav obilen mož in pazno	A
pristopal počasi v sobo, kjer sta bila žena in	Molek.	»Ali si že okopal krompir?« vprašala je ona	A
oči, kakor bi se mu bleščalo; ‒ »ah, vi ste	Molek	iz Straže.« »I ‒ seveda!« zajecal je oni strmeč	A
oblastno. »I, pa ‒ tat, kdo je tat?« kriknil je	Molek	in planil s stola. »Tudi tega poznam in, da	A
Vsega bi bilo konec!«	Molek	je ubogal in tiščal glavo v okno.Čul je, kako	A
‒ boste vendar tudi to znali,« ugovarjal je	Molek	nestrpno. »Kar se je zgodilo, to mi je znano	A
če je le na srebru, jaz ga imam,« zavrnil je	Molek.	Segel je pod telovnik in izvlekel širok pas,	A
odšel iz sobe: »Bom poskusil!« Dolgo je čakal	Molek;	vesel je bil, da že davno ne tako ‒ odkar mu	A
Povedal vam bom, kaj kolomon govori.« Ko je	Molek	začul besedo »kolomon«, spreletela ga je kar	A
potakal oni kos stopljenega svinca, o katerem je	Molek	menil, da je iz njegovih križevcev nastal, ter	A
polju, košnja in žetev, vse to je storilo, da	Molek	ni imel prilike govoriti več toliko o svojem	A
posojila dveh sto goldinarjev, dal mu jih je	Molek	brez ugovora.Vzel je novce iz hranilnice; domači	A
mu ne bil nihče mogel odvzeti, če bi jo bil	Molek	tudi razodel komu.Pa tega ni storil.	A
Roka dan.	Molek	je bil že davno iztaknil, kje je ono mu velevano	A
Na sv. Roka zvečer se je	Molek	odpravil tja.Storil je, kakor mu je bil Ostriženec	A
Tako je poteklo pol ure in še ena četrtinka.	Molek	je stal v risu, kamnu podoben. Zdajci čuje po	A
očeta, kateremu se je očito pamet zmešala.	Molek	pa je zopet stopil v ris.»Luka ni tat,« dejal	A
pred risom. »Kje imaš moj denar?« zatulil je	Molek.	Oni je spustil lonca na tla, da so črepinje	A
kamenju, ter odskočil v robidovje nad cesto. A	Molek	je bil takoj pri njem in v tem trenutku sta	A
Bil je Goropečnik. »Ali noriš ‒ ka-li,	Molek?	Piskre mi boš plačal!« vpil je sedaj napadeni	A
kakor prej Luka pobral navzdol proti Straži, češ	Molek	je ob pamet. A ta še ni bil zadovoljen.	A
kolikor hoče, jaz planem vanje ‒ mislil si je	Molek	in tako tudi storil. »Kje imaš moj denar?« zakričal	A
besede. »Kje imaš moj denar?« tulil je vnovič	Molek	in sedaj še bolj hripavo in besno, ko je spoznal	A
zasmejal se je naglas. A v tem trenutku ga je	Molek	že držal za vrat. »Na, sedaj te pa jaz imam	A
Zato se ga je otepal in branil na vso moč; a	Molek	je v svoji sveti jezi zmagoval; uprl se je še	A
ganiti se ni mogel. »Pa met, pamet, ljubi moj	Molek,	vse bom povedal,« tolažil je starega.A ta ga	A
spoznal Miško. Ta je klel in pridušal se, da je	Molek	blazen, da mu je vola splašil, da ga je hotel	A
mu je vola splašil, da ga je hotel umoriti ‒	Molek	pa je venomer vpil vmes: »Tat, tat, kje imaš	A
in Miške krepko zvezala kakor pravega norca.	Molek	je strmel: »I, kaj pa hočete, tolovaji?« zavpil	A
tožil Molka zaradi razžaljenja na časti in, ker	Molek	ni hotel odpuščanja prositi ali sploh preklicati	A
jela je pihati ostra burja, tako da je tudi	Molek	doma ostal in pri peči sede izbiral nekaj turščičnih	A
vražam in še bolj njenim čudnim zdravilom.	Molek	jo je poznal, a nikdar je ni posebno maral in	A
je pri tem nekaj čudnega, nerazumljivega ‒ in	Molek,	ki je privzdignil glavo, je začuden zrl ta prizor	A
praprotjo po njegovi rami in pri tem je čul	Molek	čudne besede: Gad in gadica, modras, modrasica	A
tu je burja zatulila z vso silo okrog ogla in	Molek	se domisli, da je opravljen s prelahko suknjo	A
bil dobro zadel. »I kaj pa še?« rogal se je	Molek.	»Vsi pojte rakom žvižgat s svojim babjeverstvom	A
res. O sv. Martinu je bil semenj v Moravčah in	Molek	je gnal zopet dva junca na prodaj in bil je	A
/ . / stran 51 . / »OTROŠKI DOHTAR« Stari	Molek	je bil varuh mladoletne Zlatarjeve Mane. Opravljal	A
posestvo pa je šlo na dolge obroke v zakup.	Molek	ni imel svojih otrok; zato sta on in žena njegova	A
vedel je to vsakdo. Tako so potekala leta in	Molek	se je neko nedeljo popol dne kar čudom začudil	A
Popoldanski nauk v cerkvi je bil že minil, ko je	Molek	končavši svoj razhod, stal nekoliko nad cesto	A
prišli sta počasi mimo. »Ti pa doma stražiš,	Molek!	« dejala je stara. »Stražim, stražim!« mrmral	A
se je poslovil ter krenil na drugo stran.	Molek	ga ni mogel spoznati in je imel vrhu svoje nejevolje	A
je tudi brezpogojno klanjal njen varuh, stari	Molek!	Do sedaj ji nikdar niti na misel ni prišlo,	A
videla, tega otroškega dohtarja, in dasi je	Molek	nekolikokrat pripovedoval, da je stari umrl	A
tudi tedaj, . / . / stran 56 . / ko je stopil	Molek	praznično opravljen in s klobukom na glavi iz	A
se!« a prirojena trmoglavost ji je branila.	Molek	se je vrnil pozno na večer in jako dobre volje	A
pri Molkovih in sta slovesno snubila Mano.	Molek	je sprva gledal srdito kakor maček, ki se je	A
Otroški dohtar je visel nad vsemi. Izkušeni	Molek	se je sicer na tihem hudobno muzal, a drugim	A
dopoldne so stali vsi štirje, ženin in nevesta,	Molek	in Pečan pred mladim, bledoličnim sodnikom,	A
tedni nastopil svoje mesto in službo svojo.	Molek	je prvi zastavil govor: »Tale bi se rada možila	A
»Nisem li pravil!« pritrdil je zadovoljno	Molek.	»Pa jaz sem kovač; s tem dovolj zaslužim,« oporeka	A
Molčali so vsi; tesno jim je bilo pri srcu, edini	Molek	se je veselil na skrivnem. »Tako je, tako, gospod	A
Šli so sicer vsi skupaj v krčmo in tam je	Molek	dajal za vino; pa pili so spočetka prisiljeno	A
toda ne dolgo. Počasi se je vsem omajal jezik:	Molek	se je bahal dobrovoljno, da je vse to prej znal	A
zadovoljni domov. Okoli božiča pa je hodil	Molek	silno potrt krog svojih poslopij. Pred malo	A
izvirnosti, nam ni znano, a še istega večera je	Molek	silo razjarjen zavpil na ženo svojo: »Zlomek	A
pa imaš, sedaj se pač bosta morala vzeti.«	Molek	je malodušno povesil glavo. »Kaj ‒ jaz sem kriv	A
To je bilo pa odveč.	Molek	je pobral kožuh, ki je ležal na klopi poleg	A
možitve.« »Saj jaz tudi tako pravim,« trdil je	Molek,	»pa ta sramota?« »A, kaj to!	A
imamo, da ni treba beračev tožiti!« godrnjal je	Molek.	»Kakor hočete!	A
res priden fant!« Drugega dopoldne je stal	Molek	zopet pred otroškim dohtarjem. »Zdaj ste pa	A
ako ji ne pomagamo. To je tretje!« govoril je	Molek	jako odločno. »Ha, ha!	A
govorila!« »Ne, jaz hočem dovoljenja!« kričal je	Molek	in potem popolnoma pozabil, da ni doma med svojimi	A
se vračali od pogreba, postala sta stara dva,	Molek	in žena njegova, nekoliko pred hišo.Notri v	A
po velem licu pa so ji tekle bridke solze.	Molek	je stal sprva nem poleg nje; a pri tem šepetu	A
solzne, se zatopila spet v molitev in zadremala.	Molek	ji je zdrknil iz rok, zarožljal na trhlih tleh	A
stala mlada, cvetoča dekleta s povešenimi očmi,	molek	ali podobo sv. Petra v rokah držeč.	A
dolgim črnim molkom v roki. Hlipala je in vrtela	molek:	»Ojej, antikristi so prišli v hišo.Sem rekla	A
črn svetal in ozek predpasnik, vzame v roke	molek,	gre iz sobe in zaklene. Marijana stanuje daleč	A
ki slone okoli nje. Za vrati visi ogromen črn	molek	z jagodami kakor kroglami in s težkim železnim	A
v desni hlačni žep poseže, privleče iz njega	molek	z debelimi črnimi jagodami, na kanton sede,	A
razklenila roke in premaknila molitvenik ali	molek:	»Ali ni svoj čas zahajala k vam Krakarjeva Milena	A
potiplje ob petelinovem klicu na steno, vzemši	molek	v roke in začne prebirati jagode na njem. Ko	B
od bolezni, in nad njegovo posteljo je visel	molek;	spokoril se je Murn in ob svoji zadnji uri je	B
učitelj, palico, palico, palico!“ Dà, palico in	molek!	V otroku je hudič, otrok je k slabemu nagnjen	B
- in nad Kettejevo posteljo je menda visel	molek	...Priznavaš, da je Aškerčev vvod ponesrečen,	B
Ameriki je leta 1941 pripravil pisatelj Ivan	Molek.	Z naslovom Slovenski časniki in revije v Ameriki	C
šestnajst let po Zaitzevi. Zbrano gradivo je	Molek	zemljepisno razdelil na Severno in Južno Ameriko	C
Kres. Ljubljana, 1982, str. 518-522.	Molek	Ivan, "Slovenski časniki in revije v Ameriki	C
Trije sodelavci pri Startu - Dejan Kršić, Ivan	Molek	in že uveljavljeno ime v književnosti, Dubravka	D
obstajati, časopis pa je nehal izhajati. Ivan	Molek,	Dejan Kršić in Dubravka Ugrešić (ki je medtem	D
mimoidočih kupil kakšen uhan, budistično figurico ali	molek,	razstavljene na tkanini, razprostrti po pločniku	D
2. Diamond (Ja. Sagaj) 1:20,6, 3. Labiska (	Molek,	vsi Ljut) 1:20,8, 4. Ekspres Blazer (Ž. Debelak	D
da so Gašper Prevc (Krokar Železniki), Jože	Molek	(DJP Cumulus), Aljaž Valič (Kovk) in Primož	D
Jugoslavije. Dubravka Ugrešić, Dejan Kršić in Ivan	Molek	so že davnega leta 1989 poklicali k sodelovanju	D

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani