»Sedaj boš pa spet varuh temu ‒ malemu,« šepnila je starka in nekaj kakor tiho, vendar ostro očitanje je zvenelo v njenih besedah, po velem licu pa so ji tekle bridke solze. Molek je stal sprva nem poleg nje; a pri tem šepetu je dvignil krčevito svoji koščeni pesti v zrak in zamahnil tja proti sinjemu, belemu gradiču ter dejal hripavo: »To je otroški dohtar! Oj, ti ‒ prekleta pravica ‒ ki te nosi svet!« ‒