mir (601-700)

sedaj ne sluti nihče o najini skrivni zvezi.	Mir	Gospodov bodi s teboj! Irena.« »Angel sredi	A
je preplašena zrla v neznanega prišleca. »	Mir	z vami, prejasna dvorjanica!Hvala Kristu, da	A
premagal Ireno spanec in Epafrodit je ukazal	mir	krog in krog po vili.Sam je hodil po peristilu	A
Abiatar se je začudil. »	Mir	s teboj, Epafrodit!« »In mir Kristov tebi, Abiatar	A
»Mir s teboj, Epafrodit!« »In	mir	Kristov tebi, Abiatar!« »Opolnoči me kličeš	A
ga obesijo za pete na hrast in tako povrnejo	mir	bratom.Vidiš, zato sem prišel in on mora z menoj	A
S trgov so odšli zadnji igralci. Hladen	mir	povsod.Le iz tabern ob Zlatem rogu blizu Kampa	A
sam do Volka in Viljenca ter ju pregovori za	mir	in edinost.Premišljeval je, kako jim naslika	A
dvignil roko in prosil: . / . / stran 93 . / »	Mir,	možje častiti!Govoril sem jaz, govorite vi!	A
zrli na temni obraz Volkov. Nastal je molk in	mir.	Iztok je bral odgovor z Volkovega lica.	A
svetilo sonce. . / . / stran 123 . / Na licu	mir,	kakor gladina tihe Propontide. Odmaknil je roko	A
Varhune. Razplete se boj v Meziji in v Trakiji bo	mir.	Klali bodo drug drugega in nihčè ne prestopi	A
šotora. Vse neznano, vse tuje in krog in krog	mir	in tihota.Iz zaves, kjer je žarelo zlato, je	A
Ko se je izsolzila, se ji je polagoma vračal	mir	in pogum. Trudna omotica se ji je obesila na	A
glas, doklèr ni izbruhnil: »Oj, Numida!« *	Mir,	mir! DEVETNAJSTO POGLAVJE Gosposki trgovec s	A
doklèr ni izbruhnil: »Oj, Numida!« * Mir,	mir!	DEVETNAJSTO POGLAVJE Gosposki trgovec s temnopoltim	A
svojega obličja na popotnika, ki ti prinaša	mir	in nosi v srcu svete skrivnosti.Naj tvoja brezmejna	A
s pogledom v drobne, sive oči Radovanove. »	Mir	s teboj, očka Radovane!Jaz sem Numida!	A
Ne blazni!	Mir	pogum!Zaupaj!	A
najstarejša borca, zamahnil z roko proti ozidju: »	Mir,	mir bratom!« in zajezdil z njima skozi porušena	A
najstarejša borca, zamahnil z roko proti ozidju: »Mir,	mir	bratom!« in zajezdil z njima skozi porušena	A
ponosen sem, ker sem zmagal kačo vaše prelesti.	Mir	prinašam bratom, pogibel vam, sovragom!« »Kačo	A
« so kričali velmožje in tipali po mečih. »	Mir,	bratje!« je ukazal Iztok in vstal. »Torej v	A
tej sveti luči, da bo gorela jasno do smrti.	Mir,	mir na veke. Amen.« Irena se je v solzah dvignila	A
sveti luči, da bo gorela jasno do smrti. Mir,	mir	na veke. Amen.« Irena se je v solzah dvignila	A
moja pokojnina, pa sem je vesel, da je vsaj	mir.	Če bi mene takole očitno trgali, zbolim, veruj	A
Zato pravim in rečem:	Mir	in konec pravde in očitkov in vzdihov, potrebnih	A
lestvo, po kateri se vzpne kvišku, potem je hitro	mir	in konec delovanja.« »So taki, žal,	A
z nogo ob trdo cesto. »In če zapraviš svoj	mir?	« »Mir?	A
»In če zapraviš svoj mir?« »	Mir?	Torej tudi ti sodiš tako, tudi ti misliš, da	A
Takole se kličeva! V podstrešni sobici je, da ima	mir.	« Takrat se je oglasila Alena izza vrat	A
potepanja po svetu. V hiralnico pojdeš, da bo	mir	pred teboj!’Gospod, pomislite to grozno besedo	A
Zato pa je bil Mihor kakor očetova roka. Čuden	mir	mu je gledal z obraza in v tem miru so se ustnice	A
so vedno popackane z madeži od sadja ... Daj	mir,	Nejc, saj še ne moreš biti lačen!" "Ne rečem	A
tenko odejo naglo odgrnila do polovice. "Daj mi	mir	s pižamo, ja vidiš, da je še zdaj vroče kot	A
zanj, in se takoj spet zapre za njim. Njegov	mir	... Ta umirjenost me je odnašala k njemu	A
Poslušam pazljivo, da bom potem, ko bo spet	mir,	v sebi lahko razčistila vse to in morda še pretresla	A
zvečer, ko je vse potihnilo in je tudi mene objel	mir,	ki je vladal naokoli, sčasoma mislila samo nanj	A
potegniti za svojo trdnost, za svoj zunanji	mir	in za svoje notranje ravnotežje. Zato	A
od rešitve tega vprašanja odvisen njen srčni	mir.	Njen srčni mir pa je bil nekaj, kar je bilo zanjo	A
vprašanja odvisen njen srčni mir. Njen srčni	mir	pa je bil nekaj, kar je bilo zanjo tako važno	A
morda kljub vsemu bdi nad njo, poprosila za	mir,	sprostitev, počitek.Jutri pa naprej, si je rekla	A
eno plat, ki se boji samo za svoj nedotakljivi	mir!	‘Nehaj, ker tega ne prenesem več!’ -	A
se bom bolj pozno popoldne, tako da boš imela	mir.	« »Prav, Veronika,« je rekla Martina.	A
grmičja med pločnikom in pobočjem ob reki.	Mir,	ki je vel z vode in zelenja, jo je sproščal	A
»Kaj pa?« »	Mir!	Samo mir mi daj!	A
»Mir! Samo	mir	mi daj!Pojdi kam, da bom sama!	A
je v Veroniko prelivala vso svojo moč in ves	mir.	»Ampak to se dogaja marsikomu in ni nič posebno	A
bo vsak hip porušil svet! Takoj pod odejo in	mir!	« »Surovina!«	A
cilj misliš?« »Tvoje zdravje in tvoj duševni	mir.	« »Kaj pa ljubezen?« je rekla Veronika.	A
so bila priprta. Skoznja je na oder prifrlel	mir,	bil je bel in je imel neskončne peruti.Razgledal	A
»Mama! Daj nam	mir!	Poglej skozi okno, pa boš videla, da z Andrejem	A
Nima smisla. Daj mi zdaj	mir,	leže bi še malo v glavi premetal svoje načrte	A
se mora preseliti v njegovo, če hoče, da bo	mir	pri hiši.Kakor je bila ona obupana, ko je iznenada	A
In življenja, je pomislil Tine, in blagodejen	mir	se je razlil v njem. Gôri na koncu verande	A
mirno popil tisti svoj brizganec! Usedi se, pa	mir!	’ Ko je Tine po juhi odrinil krožnik	A
Vse je prispevalo k temu, da se je utrjeval	mir,	ki ga je bil navsezgodaj začutil v sebi.Vse	A
zmagoslavno končala. Tudi Lovrekov navidezni	mir	se jim je zdel junaško dejanje, kajti za dolinske	A
delo vsaj nasititi, ali ne? Povrnjeni duševni	mir,	ali morda bolje, preusmerjeni, s postavljenim	A
zimskih mesecev, je vznemiril mlačnolenobni	mir	Hojanovine glas o velikih lovih, ki jih nameravajo	A
udobnejšega sedenja, in z vladarsko kretnjo zaukazal	mir.	»Saj to si ti, Gradnikov Lovrek!« je	A
še straši tod ... Rajni oče, Bog jim daj večni	mir,	so mi pripovedovali, kako grdo so gospodarili	A
žrtev - toda saj bo za Ulrika in ... morda tudi za	mir	dolgih noči ...	A
odločitvi se je v Lovrekovem srcu naselil sladki	mir,	počutil se je zaščitenega z mogočno roko, ki	A
izgubi, ali razumeš? Samo pridobi, moj in svoj	mir.	Ti, Lovrek, velikodušno pozabljaš...	A
treba samemu kakorkoli posegati v ta sladki	mir,	da mora govoriti in na kak način ”nastopati	A
besede, je razumel glas ... Dolina je spala,	mir	je bil pod nebom in na zemlji. Ko je Aleš	A
svetilo. Ko sta prišla v senco in je bil božji	mir	vsenaokoli, je prijel študent Hanco za roko	A
on se je bal vsakega vznemirjenja; ljubil je	mir	in enakomernost.To se je poznalo na njegovi	A
dni, ko silijo kolena k tlom, ko sili srce v	mir	in glava v sanje?“ Z naglimi koraki je prišel	A
imela na glavi, obraz je zakrival pajčolan. ”	Mir	... mir ... mir! ...“ je šepetal. ”Mir!“ je govorila	A
na glavi, obraz je zakrival pajčolan. ”Mir ...	mir	... mir! ...“ je šepetal. ”Mir!“ je govorila	A
glavi, obraz je zakrival pajčolan. ”Mir ... mir ...	mir!	...“ je šepetal. ”Mir!“ je govorila ona.	A
”Mir ... mir ... mir! ...“ je šepetal. ”	Mir!	“ je govorila ona.”Še veter ti ne bo dihnil v	A
nekega slovenskega literata. Bog mu daj večni	mir	in pokoj!Ocvrli so jih še več, pa kakor se je	A
vrv: prerežem jo, kjer in kadar se mi zdi, pa	mir!	“ Tedaj sem spoznal, da je v svojem srcu čistejša	A
kako bi odgovarjal. ‚Prodal si se, za kruh in	mir	si se prodal!‘ tako pravijo dandanašnji.Ali	A
dandanašnji. Ali naj porečem: ‚Resnično, za kruh in	mir	sem se prodal - toda razložite mi, odkod ste	A
toda razložite mi, odkod ste vi prejeli kruh in	mir,	da hodite še med nami živimi?Družba je ena sama	A
njegovi norosti je gorkota, v nas pa je hlad in	mir	...“ ”Njegov delež je kakor moj in tvoj in	A
berači, stare ženice in raztrgani otroci. ”	Mir,	mir, gospod Škilec ima besedo!“ Gospod Škilec	A
berači, stare ženice in raztrgani otroci. ”Mir,	mir,	gospod Škilec ima besedo!“ Gospod Škilec	A
nagega ljudstva.“ Tu se čuje od vseh strani: ”	Mir,	mir ... potepini!...	A
ljudstva.“ Tu se čuje od vseh strani: ”Mir,	mir	... potepini!...	A
je ves nasičen žlahtnih dišav, ki jim pravimo	mir,	zadovoljnost, ljubezen!“ ”Res!“ je zavzdihnil	A
presekalo in na obe strani prevrnilo ta čudni	mir	in to po loju dišečo tišino in kedaj da se bo	A
tišina in ta zlovoljni, trepetajoči, nemirni	mir.	Nekoč so raznesli po našem kraju, da je umrl	A
vse izpitih, je ležal ponosen, brezstrasten	mir,	kakor sem ga videl samo na podobah iz davnih	A
reteklost, oživelo v novi lepoti. Globok, prijeten	mir	je napolnil moje srce.Tako sem gledala davno	A
Ker tako je, da najhujša bolečina podelí duši	mir,	jo napravi močno, blago in vsegavedno. Mnogo	A
zunaj mesta je bila topla tišina; tam je bil	mir,	ki ne pozná zablode, ne kesanja, se ne meni	A
moja kri je vroča, - in zato tudi ne pustim.“	Mir	mu je stud in gnusoba.On ljubi trušč in hrup	A
kakor trenotna senca je izginil iz obrazov resni	mir	brezsledu, ustnice so se smejale prešerno, oči	A
Nočilo se je zgodaj; sence so prišle in prišel je	mir.	Topla in prijazna je bila svetloba, ki se je	A
vzdignilo v mojem srcu, ali ukazal sem natihem: ”	Mir	tam notri!“ - pa je bilo koj dobro. V tistih	A
obraz. Ne vem, kako dolgo sva molila; sladek	mir	mi je legel v srce in zaspal sem z imenom božjim	A
si me blagoslovila, ti si mi poslala v srce	mir	in zaupanje.Ves čas si hodila z menoj, s svojim	A
spovednika, svetega možá, da zadobi moja duša	mir!	“ Druge sence se vzdignejo izza grmovja, se	A
”Spovednika mi dajte, da zadobi moja duša	mir!	“-	A
Kaj ni potrpljenje najina moč podnevi in najin	mir	ponoči?Kdor je izkusil jezo samega obličja božjega	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani