Začel je mehko in proseče: »Iztok, moj sin, ti veš, da te ljubim, kakor te more ljubiti edino še tvoj oče Svarun. Zato slušaj prošnjo sivega starca, ki ti želi dobro: Poskusil si vojno življenje, kakor blisk sučeš meč ‒ tamle izza palme sem te opazoval ‒ pišeš kakor učenjak, daj, vrniva se preko Donave. Poguba preti Slovenom doma brez tebe in tebi poguba tukaj brez doma.