lepota (101-200)

brez srca in se vam ne smili delo in uspeh in	lepota,	ko vse to mendrate in pokončavate brez potrebe	A
pa ne zraste od slaščic in potic. Vsaka taka	lepota	(vi seveda porečete grdoba) se naredi od dela	A
Kakor svetla svetilnica na svetem svečniku je	lepota	njenega obraza v njenih trdnih letih.« Tudi	A
Epafrodit in Iztok sta odšla iz sobe. »Nebeška je	lepota	tvoje Irene, Iztok!Umetniki z Akrokorinta bi	A
ceremonij! Ali ne bi bila z njimi ubita vsa tiha	lepota	najinega prijateljstva?Ali nisi samostojna ti	A
lahko bilo samo slutnja ali igra domišljije:	lepota,	ki sem jo malo prej tako občudovala na Tinkinem	A
razločneje videla, kar sem prej samo doumevala: vsa	lepota	mladega in zmagoslavnega Tinkinega bitja se	A
oskruniti ne pozna ura ne dotik nesnažnih rok; njena	lepota	je prevzela vsakogar, kdor se je z očmi pomudil	A
finem krojaču. Nihče ji ni nikdar povedal, da je	lepota,	ki jo Lina zdaj izžareva še bolj od znotraj	A
poglabljal v skrivnostno stvarstvo, katerega	lepota	se je kazala v tisočerih odtenkih, v velikem	A
samo Lovrek pozna imena. Nam zadošča njihova	lepota!	Nimamo časa, da bi še dlje govorili o tem vrtu	A
medtem zdanilo, vendar pa dnevna vedrina in	lepota	nista mogli prepoditi gostih oblakov črnega	A
suklja nad prežarjenimi srci in njihova nadzemska	lepota	izvablja iz Lovrekovih oči solze veselja in	A
mladosti se dvigajo, moč in zdravje, mladost in	lepota	- vse se vrača, čeprav le v prividu.	A
ni očem hudo prijetna, ampak kaj je posvetna	lepota?	Nič me ne boš imel za norca, nič me ne boš dražil	A
Obrazi, ki je bila na njih vsa rosna, ljubezniva	lepota	njegove mladosti... zelene pokrajine, zlata polja	A
toplega; . / . / stran 109 . / zatrepetala je	lepota	ki je bila v njegovem srcu in ki si ni upal	A
boj sam, vsakega udarca temperament, kretnje	lepota	in moč. S svojo tenko, belo roko (le plemeniti	A
samo ženska, vse mi je bila: dobrota, resnica,	lepota.	Toliko je bilo v meni čiste vere in ljubezni	A
Mimoza in Rinaldo Rinaldini! Dobrota, resnica,	lepota,	popolnost sama -- in Rinaldo Rinaldini!... Kam	A
božanje in za ljubezen. Oj, Žaba, kje je tvoja	lepota,	kaj ti je dala?Kakor vešča je bila tvoja mladost	A
... Zapisal sem nekoč: Mladine največja	lepota	je ta: ponižnost, nedolžnost pa žlahtnost	A
Dolgočasna je bila vožnja po tujini; njena	lepota	ni bila ustvarjena zame, ni vzplamenela pod	A
plaha! Pravkar se je bila prikazala nebeška	lepota	tvojim očem - kam je izginila? Na razvoženi	A
Kako pa delajo današnje dni!	Lepota:	- neznana, predpotopna stvar!Visoki ideali:	A
Z njimi se izgovarjajo ničvredni fabrikanti.	Lepota	in umetnost sta stvari, ki ne moreta imeti nikake	A
vrnil se je ves tisti večer, vrnila se je vsa	lepota	in vsa groza tistega večera, ki je bil že skoro	A
Pavlihe med semanjimi komedijanti. Vsa poezija in	lepota	stvarstva, popolnost oblike in besede, visokost	A
pozdravil s svojimi očmi in vsa njena čista	lepota	se je izlila v njegovo srce. Zakaj tako ga	A
Majerjeva štacuna - kamor je človek pogledal, sama	lepota	in radost. Trg pa je bil tih in prazen, kakor	A
in bi se ne upehal! Kam je izginila vsa ta	lepota?	Kam se je vzdignila, ali kam utopila?	A
samote in bridkosti, ljubezni so bile željne,	lepota	jih je prepletala in napajala, kakor prepleta	A
ni bilo takrat drugega nič v mojem srcu, nego	lepota	in koprnenje, nezavedno koprnenje -- kdo mi	A
- Kaj je umetnik tisti, ki ne vé, da je vsa	lepota	kritika in obtožba, že zato, ker je lepota?	A
vsa lepota kritika in obtožba, že zato, ker je	lepota?	Da je že sámo koprnenje po lepoti obsodba življenja	A
očesom glej na življenje; tedaj bo vzklila v srcu	lepota,	v lepoti kritika in satira!Dovolj si trpèl,	A
Ženska mora biti lepa ... dolgočasna je tista vaša	lepota,	banalna brez mere, vsak tepec je spozna in časti	A
mračnim očesom in takrat je dihnila v njegovo srce	lepota	večera in prostranega polja. ”Lepše je bilo	A
vzkliknil naglas. ”Takrat, ko je bila še v meni	lepota	tega polja in tega večera, ki jo vidim zdaj	A
obsojen, da jim tešeš križ na grob! Mladost,	lepota,	dobrotnost, moč, razum - lesen križ na grobu	A
po mestu in iz njegovih oči je odsevala vsa	lepota,	ki so jo gledale.Belo jesensko sonce je sijalo	A
bi nje ne bilo, odkod hrepenenje, ljubezen in	lepota?	Če bi uboštva ne bilo, kako bi oko spoznalo bogastvo	A
v obraz, mimogredé, ob železniški progi, ni	lepota,	temveč senzacija ...“ Stožer se je čudom ozrl	A
skrivnost njenega življenja, nato šele njena	lepota,	prosojna belota njenih lic in temna luč njenih	A
ni omamila ne skrivnost njenega življenja, ne	lepota	njena.Ni je ljubil, kakor so jo ljubili drugi	A
pogled moje duše v dno oči, da spoznam, kako je	lepota	tvoje duše ustvarila lepoto tvojega telesa!	A
glava in tvoja podoba, ena sama nerazdružljiva	lepota	...V tisti spaki je bilo oboje, spaka je bila	A
čednost je bila tista tiha, smehljajoča, ponižna	lepota,	ki jo ljubijo neznatni ljudje.Tudi ona ga je	A
poslednji pajčolan s teh čudovitih slik in vsa	lepota	sveta je plavala pred njo, vse bogastvo sveta	A
mej je oboje in oboje brez mej neusmiljeno,	lepota	in nezvestoba!Dal sem ti bil svoje srce, to	A
početje svetá in početje moje in umetnost in	lepota	in znanost in vse koprnenje do onkraj vesoljnosti	A
Bil je zares nenavadno lep fant. Tista	lepota,	na katero časih pomisli šivilja, kadar počiva	A
priskutno, polžje življenje ... tja, kjer je sama	lepota,	iz ljubezni porojena in od ljubezni obžarjena	A
nespametno vsako upanje ... ali zdaj mi je vsa to	lepota	tako blizu, kakor to vaša bela roka na mizi	A
vem, kaj je prava umetnost, kaj je resnična	lepota,	toda vam, bebcem, ne kažem tega bogastva, ki	A
sonce, sta ugledala jezero pod seboj. ”Kolika	lepota	... mili Bog!“ je vzkliknila Fanny z bleščečimi	A
nad jezerom, je vzkliknila vdrugič ”Kolika	lepota!	“ Jošt se je zlovoljen okrenil ter je šel	A
tega nizkega, gnusnega življenja -- kje je še	lepota	in upanje?Začutil je v srcu silno hrepenenje	A
Morda še ni vse izgubljeno, morda je še kje	lepota	in upanje ...“ Sonce je bilo topleje in je	A
rostrano. . / . / stran 172 . / ”Morda je še kje	lepota	...“ Iz gozda je prišlo dekle, še otrok.	A
pogledal v obraz in vztrepetal. Tam je bila	lepota.	”Dobro jutro, gospod Edvard!“	A
Toda iz udrtih oči je sijajno odsevala bleščeča	lepota	pomladanskega sonca, razpokane ustnice, kruha	A
si nisem upal reči: glej, to je umetnost, je	lepota!	Kaj veš, cestninar, kaj je lepota!	A
umetnost, je lepota! Kaj veš, cestninar, kaj je	lepota!	Poklekni in moli!	A
mojim nevrednim očem, da bi gledale, kakor se	lepota	spodobi gledati?...“	A
”Breze v mraku“ in je težko sopel. ”Kolika	lepota,	kolika lepota!“ ”Čedna stvar!“	A
in je težko sopel. ”Kolika lepota, kolika	lepota!	“ ”Čedna stvar!“	A
Kaj je veliko, mogočno, nadzemsko? Umetnost,	lepota,	dobrota, nebesa - malenkost!... Ali veš, prijatelj	A
kako bi poplačal ... vidno znamenje ... nebeška	lepota	... skrivnostni vrt ... paradiž ... kajbica ... domače	A
da je tam največa moč, največa slava, največa	lepota;	okrog in okrog je vse gosto svetlih obrazov	A
tisoč jih je bilo, vrsta za vrsto, sijaj in	lepota	in milost brez kraja. Globoko pod njimi so	A
beli noči kakor od srebra. Tako me je premagala	lepota	večera, tiha svetloba zvezd in ne v poslednji	A
razprostirajo mlake in žabe sedé naokoli. Vsa	lepota	stvarstva je tudi moja.Pravico imam, kakor drugi	A
ziblje poletni veter svetlo pšenično valovje. Vsa	lepota	stvarstva je tudi moja, zrak in voda, petje	A
drugi grenko vodó. Kjer je bila domá sladkost in	lepota,	povsod so se jim odpirala vrata na stežaj, če	A
vino v njih; povsod, kjer je bila sladkost in	lepota,	so se mi odpirala vrata na stežaj, če sem se	A
duša, vesela in sanjava, neizmerno čustvena:	lepota	in radost življenja, pomladi, mladosti je zvenela	A
v lasé, se smeje roža ter se mi roga... Njena	lepota	ni moja; daje mi jo le pokušati kakor drugim	A
ostudnost sveta natanko, do nohta tako velika kakor	lepota	paradiža; kolikor bolj je sijalo sonce, toliko	A
nižalo, srce se je širilo in se je dvigalo in vsa	lepota	neba se je izlila vanj - da, vsa lepota neba	A
vsa lepota neba se je izlila vanj - da, vsa	lepota	neba je bila v njem in vse skrivnostno polnočno	A
je komaj, koga je klicala. Legla je noč in	lepota	prejšnjih večerov je ugašala, svetlikala se	A
tisti papir. V mojem srcu je materina podoba -	lepota	in blagost, kakor je nikoli in nikjer nisem	A
jaz govorim, kakor govoré vsi drugi ... Njena	lepota!	Naravnost nečuveno!	A
živela devojka, lepša od samega sonca. Njena	lepota	pa je bila nerodovitna, nikomur na veselje,	A
človeka! Ko sem naletel nate, je bila sama	lepota	v mojem srcu -- ne boš je zasenčil!Tako ti gredo	A
tista mehka, mesečine polna . / . / stran 71 . /	lepota,	ki si lasti ime lepote po krivici in po nepotrebnem	A
ne prihodnosti. Vse je sama poezija in sama	lepota,	s hladno resnico nimamo opravka; takrat ne maramo	A
bilo vse, kar je premeril z zastrtimi očmi.	Lepota,	ki je nikoli še zdaleč ni videl, nikar da bi	A
nedosegljivo. Od ure do ure je bila svetlejša	lepota	v daljavi, od ure do ure grenkejša, neizprosnejša	A
je moja ljubezen tako močna, da plane tvoja	lepota	iz vseh črnih senc, ki sem jih nametal na tvojo	A
umreti, preden je živela! Kaj ne priča tvoja	lepota,	tvoja nedolžnost in blagost, da te je bil Bog	A
midva edina, vse življenje moje in vsa tvoja	lepota	... in vriskala bova po lepi beli cesti, ko bo	A
nedoločno sinjíno južne straní. Kosirniku je legla	lepota	istrskega večera težko na srce in njegove misli	A
svoje duše. Ampak še večja nego njena telesna	lepota	je bila lepota in dobrota njenega srca.Kakor	A
Ampak še večja nego njena telesna lepota je bila	lepota	in dobrota njenega srca.Kakor sveta Genovefa	A
opotekel se je in je omahnil; omamila ga je čista	lepota	neveste in vino mu je nenadoma zašumelo v glavi	A
tisto jutro. Hrana mu je bila ljubezen, njena	lepota	močna in sladka pijača. Pa je izpregovoril	A
je neumrljivo moje srce in ker je neumrljiva	lepota	tvojih oči.« Tisto noč je zagodel godec	A
gorami je dežela, kjer je mladost in zdravje,	lepota,	resnica, ljubezen, umetnost, vse, česar je z	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani