kolo (201-300)

Kogar more, ga piči.« Janez je sunil	kolo	na os, da se je parizar stresel.Potem je zavrtel	A
da se je parizar stresel. Potem je zavrtel	kolo	in nataknil osnik. »Zdaj grem, kajne?	A
kraljevskega pisarja. Peti ‒ najmlajši ‒ tu se je	kolo	kraljevske modrosti ustavilo.Kam bi z njim?	A
slamoreznico, Francka pa je vsa zardela sukala	kolo.	»Naj gre, kakršna hoče; samo da je šla, ta jezik	A
»Primi!« je velel spet Golob, zagrabil za	kolo,	mišice so se mu napele in s treskom je stal	A
kot bi zaječala piškava tepka, če bi jo strlo	kolo.	« »Tako daleč smo v teh stiskah,« je povzel tovariš	A
drugi so rotili satana in belcebuba, naj stare	kolo	višnjevemu. Konji so stali pod katismo.	A
carskih gajev zeleno cesto, po kateri ne ropoče	kolo	in ne udarja podkev, da bi zbudila nepotrebne	A
spremenil v moten kolobar. In sredi tega nejasnega	kolo	barja je stala stara vdova Strniška in se mu	A
sva ga potrebna, pismonoša in jaz.« »Kakor	kolo	mazila,« se je veselo zasmejal pismonoša in	A
v njih salamensko lepo postavo, sedla sem na	kolo,	ki mi ga je oče spomladi podaril za štirico	A
vagonu in mi migal, naj břz prevzamem svoje	kolo.	Pohitela sva tja, še trenutek, vlak je odhrumel	A
nasprotno od vasi na hribčku, sem sédel na	kolo,	zvestega družinskega konjička, ki je z leti	A
dvignil, da sem lahko pogledal okrog sebe.	Kolo	je ležalo za menoj, sam sem bil na vseh štirih	A
njegova silna šapa sta se mi bližala kakor mlinsko	kolo.	Zavpila sem in odskočila.	A
katerega spenjena voda takoj goni veliko mlinsko	kolo.	Na južnovzhodni strani se Gradišče izteguje	A
mikalo, da bi še pred večerom obiskal Gradišče.	Kolo	ga je z naglico neslo po prašni cesti in že	A
voda zaplenkala v brenti. Učitelj je zaklenil	kolo	in spremljal sopihajočega nosača na vrt, kjer	A
velika skrinja, zadaj sediš in goniš, kakor	kolo;	hitro teče in ni predrag. Vprašanje je le, če	A
vsa oprašena in razpala; zavrtila sem nekoč	kolo	in zaškripalo je tako bolestno, kakor človek	A
‘ Jaz pa sem se prestrašil, takoj sem zavrl	kolo	svojega pohlevnega vozička, obrnil sem previdno	A
je ropotala in se je zibala... In ko je zadelo	kolo	ob velik kamen in se je voz zelo zazibal, takrat	A
”Morda bo v vozu boljše ... vsaj kadar se bo	kolo	ob kamen zadelo; se bo zganil zrak!“ Stopil	A
kaj pojde stroj brez jermena in koles? Tudi	kolo	se je ustavilo in jermen z njim; tvornice so	A
skakala tudi sama preko vrvi, bíla žogo, gonila	kolo	po gladkem pesku. Spreletela jo je misel in	A
naročju. Kuštrav, zlatokodrast fant je prignal	kolo	mimo in se je nenadoma ustavil pred Mařenko	A
glas je zahreščal hripavo, kakor nenamazano	kolo	...In moja vloga, ki sem jo negoval in hranil	A
ostane kamen in vseeno je, kjer leži, dokler ga	kolo	ne zmelje ...Nisem mogel več iz noči, ne med ljudí	A
razcapan človek, poskočil je, kadar je zadelo	kolo	ob kamen.Kljusasta konja sta stopala dremaje	A
neznanega svetnika in razločno se je še videlo črno	kolo	svete Katarine.Pred panjem je stala preperela	A
kaj je nekdanjost v dolini šentflorjanski?	Kolo	se vrti in je zmerom enako ... Težka skrb je	A
jarka. Že se je približal voz, zavrtilo se je	kolo	in je švignilo preko rože, preko velike bele	A
roža, lističi, ki se jih ni bilo še dotaknilo	kolo,	so se zvijali, zvijali so se od bolečine.In	A
je ves prestrašil. ”Nocoj bo ustavljeno to	kolo,	še dolgočasna luna časih mrkne!“ Tisto jutro	A
ugledal ter se zaljubil vanjo. Kaj bi rekel:	kolo	je bilo zavrto za zmerom in se ni genilo več	A
ponevedoma okusil sladki sad mladosti. Zavrto	kolo	se je bilo razmajalo in zavrtilo, pognalo se	A
koncih in krajih; če si lačen, podstavi nogo pod	kolo,	pa boš imel najmanj štirinajst dni kosilo in	A
Apnasti človek spodaj pa je zapazil, da je bilo	kolo	nekje obtičalo in ozrl se je precej na Petra	A
kaznovanih občin, da pretehtamo, kako bi zavrli	kolo	tem nadlogam.“ Tako lepo je govoril prisojniški	A
Še, še! V	kolo,	v kolo, ej, tudi Herbarta v kolo in gospo baronico	A
Še, še! V kolo, v	kolo,	ej, tudi Herbarta v kolo in gospo baronico!	A
Še, še! V kolo, v kolo, ej, tudi Herbarta v	kolo	in gospo baronico! Herbart oživi.	A
zvestobo kranjsko. Hej, Tirolka s Kranjcem, v	kolo,	v kolo!V francoski takt, hej, po španskem valu	A
kranjsko. Hej, Tirolka s Kranjcem, v kolo, v	kolo!	V francoski takt, hej, po španskem valu, hej	A
mesar in pri tem neusmiljeno zadel z nogo v	kolo	izpod lope gledajočega voza, in potem, tipajoč	A
cesar, a delo naj izda in naj bo trdno in ne	kolo	kakor z nitjo povezano.Kovač se je lotil dela	A
kovač Šavli. Povedal je Skoračnikarju, da je	kolo	popravil.Ti groše je računal.	A
dobiti letalo in kdo od starejših bi bil za to... »	Kolo!	Najboljše bo kolo.	A
»Kolo! Najboljše bo	kolo.	Z njim se spustiva po hribu navzdol, da dobiva	A
najti pravi način za vzlet. Vzela sva atovo	kolo	in s krili vred odšla na rob Križa.Od tam se	A
tedaj pod sprednjim kolesom znašel debel kamen.	Kolo	je zasukalo na stran in oba sva zgrmela v obcestni	A
polovico, nekaj perja se je odlepilo, sprednje	kolo	se je zvilo v osmico, midva pa sva imela občutek	A
dejal Rajmund, ležeč na meni, na obeh pa zvito	kolo.	Kar ležala sva in ležala kakor kup nesreče	A
noč novi obleki, skupaj pa si bova kupila eno	kolo...	«Z Rajmundom sva bila namreč tako prijatelja	A
po tisoč žegnov... Obleki si bova že kupila, za	kolo	pa bo dobro tudi kakšno tako z odpada...«	A
prodajanju pomagala naša mama. Naložila je na	kolo	po deset, petnajst žegnov in hajdi z njimi v	A
jih naredila pet ali šest, sva brž skočila na	kolo	in jih šla prodat.Tako ni ostal v kleti niti	A
vtaknili v poboljševalnico. Novak je ustavil	kolo,	ga prislonil k drevesu in stopil k nam.Strokovnjaško	A
Ko sem imel šest let, sem se naučil voziti	kolo,	in prva daljša pot me je vodila z mlekom na	A
zavist goni jezik, kakor goni voda málinsko	kolo!	« »In te nosijo tezalnico?«	A
dregnil na noht, pravi se takoj: hajd, pojdi na	kolo,	pojdi na vešala!To ni nikaka pravica, ljubi	A
zelene moje vrhe in raztezala je blesteče svoje	kolo,	ki se žari živeje od jutranje zore!In vsako	A
ta prekleti jastreb, katerega bi morali na	kolo	nategniti, da bi mu vse pregrešne kosti popokale	A
vejo, ali me pa še celó nategnejo na hudobno	kolo,	d bodo zapokale kosti po meni, da bo joj in	A
zvedelo, da je sam knez Janez Evangelist vpisal v	kolo	delničarjev, ni se mogla ustaviti več reka razljučenega	A
kolesu, da nekega lepega jutra odpade in da	kolo	več za porabo ni!« »Čemu mi pripoveduješ	A
obupaval pod njo, kakor da je zagazil pod mlinsko	kolo,	ki ga je globoko v vodi trlo in stiskalo, da	A
kje je tisti prostor ‒ boste gledale, kako bo	kolo	trlo Mrakove može iz Zale!l mNi ne tako hudo	A
bil mlad, danes pa sem star in obrabljen kakor	kolo,	ki se je deset let drgnilo po hribovskih naših	A
kupil čokolado, slikanico o Ježku Mežku, morda	kolo!	Zapel Pesem o Lepi Vidi, Babici Žabici, ali pa	A
Podočnjak in Ledvica, zvesti Wartburg pa Guma,	Kolo,	Iskra od svečke in Živahno platišče. Tako razdeljen	A
prijeli za roko in so zaplesali stari ljudski ples	kolo.	Tudi ples je imel dosti občudovavcev, ki so	A
še pokarati ni mogla prejezičnega otroka.	Kolo	se je nerado in zamudno odvezevalo, mehovi vipavca	A
leze proti Sveti Ani, se je nekemu vozu natrlo	kolo.	To jih je zamudilo, da so že v trdnem mraku prišli	A
preveč v jarek, kočija se zvrne in desno zadnje	kolo	se razdrobi; kočijaž je bil po nogah zelo ranjen	A
bi mi pomagali privleči kočijo do vasi, da se	kolo	naredi, drugače ne morem naprej.«Pavle reče	A
Njegovo lego oznanjuje že staroslovensko ime, ker »	kolo«	pomeni prvotno nekaj globokega, »kolija« je	A
vzame še kolesce! ‒ pa zdaj ne morem, jutri pač.	Kolo	se mi je strlo od voziča in ravno otódi ga je	A
možjé v Obrščakovi krčmi, da je knjiga najbrž »	kolo	man« ali tisto pisanje, ki se uči, kako se hudič	A
pravi: »Gospod grajski, ko bi kaj smolnjaka za	kolo	potrebovali, zdaj imam prav dobrega.Tak je ko	A
svoje čebelarstvo: »Če bi jih prodal - za eno	kolo	k parizarju bi mi vrgle.Pa jih ne bom - ne bom	A
med seboj in, če pač morajo vzeti koga v svoje	kolo,	sprejmo najrajši takega ‒ kakor je Meden.Ta	A
pomagal, bo vendar tudi vam!« Vtem je sukala	kolo	še hitreje, da je ropotalo in cvililo na glas	A
oživlja se in polni. Od zadaj se približajo,	kolo	plešoč, bele in črne mladenke izborne lepote	A
venci od cvetic in blestečih dragih kamnov.	Kolo	teh krasotic se bliža Samoradu, pojoč pesmi	A
leskečejo v vseh barvah, krasi ji ponosno glavo.	Kolo	najlepših devic jo obkroži, zapoje veličasten	A
dalo potisniti nazaj, ter ustavljala neustavno	kolo	človeškega napredovanja. Naposled se je vendar	A
osemnajstletnih, lepoličnih mladenčic, ki so pojoč plesale	kolo	v senci velike lipe. Plahtalič ga potrkne na	A
mlade in krasne kakor tiste, ki ste jih gledali,	kolo	plešoče. Tudi vi se postarate; oslabi vam vid	A
prav me razumite. Zdaj spustimo vodo na drugo	kolo.	Rekel sem vam poprej, gospod Grm, da so moralne	A
ga napadli roparji, ga privezali na mlinsko	kolo	in mu zagrozili, da bodo takoj pognali kolo	A
kolo in mu zagrozili, da bodo takoj pognali	kolo,	če jim ne pove, kje ima zaklade.Kaj mu je kazalo	A
Zdaj še to!« je zakašljal žagar in zakoličil	kolo,	da se je mahoma ustavilo; iz korita je še zmerom	A
Izgubljen pes, iztrgan pes iz množice ...	Kolo	vrti smehljaje ‒ zasuk in strah, lahkotnost	A
svojem gornjem toku vrti tu pa tam kako mlinsko	kolo,	potem pa se vije umirjen in učiščen po ravnini	A
zakrivljene, pa ne tako, da bi mu bil lahko	kolo	med nogami zatočil, kakor se je govorilo.Hrbet	A
postavil, drugi je kozolce prevračal in tretji je	kolo	zatočil od konca do konca po trati, menda iz	A
steni ne ustavi takoj, če se ji je potrlo glavno	kolo,	katero jo goni.Nekoliko časa še maha sem ter	A
na ves glas. . / . / stran 8 . / ‒ »Kaj,	kolo	plešete, pa niti godbe nimate?Saj pravim ‒ ali	A
kolesu predrla guma; skočil sem na cesto, vrgel	kolo	v travo in stekel proti gozdu.Tudi Špelčinemu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani