nova beseda iz Slovenije

košček (101-200)


posebna dobrota; tu ribice, tam v srebro zavit      košček      sira, klobasica, štručka rženega kruha, kos  A
Tem morava pridodati nekoliko zrn kafre in      košček      mire.To zdravilo je za prisad.   A
tedna vendarle primotovilil v kočo in užil prvič      košček      klobase. »Trden si,« ga je občudoval Hudournik  A
odrezal klobasi špilo in z njo - kajpak - dobršen      košček      mesnine, je vrgel grižljaj Lisku.Tedaj je šavsnil  A
si je mislil Hudournik in mu takoj odrezal      košček      pečenke. »Ne nori!« ga je srepo pogledala Fani  A
ga je oštela Fani, Hudournik pa mu je dal še      košček      pečenke - seveda skrivaj. Po obedu je Fani pomila  A
Vodila jih je stara kobila. Odlomil sem      košček      kruha iz torbe in ga odnesel žrebetku.Veselo  A
Dolfe, doma iz Kranja. Tudi on je odkrhnil      košček      pogače in jo ponudil letnici, dobro leto stari  A
razdelili in zasedli slednji . / . / stran 59 . /      košček      slovenske zemlje, je v našem narodu zavrela  A
Od dela omagani žebljarji so si sami oskrbeli      košček      pokojnine.Nakupili so si raznih vrst žebljev  A
emagovanja samega sebe. Namesto v usta sem mu položil      košček      kruha, tudi klobase na smrček in mu velel: Mirno  A
velel: Mirno! Ko sem mu rekel: Jej!, je vrgel      košček      kvišku in ga ob padcu ujel.To je bil že pasje  A
mu iztisne kaplje izpod klobuka. En korak, za      košček      sekunde prekasen, droben pok, če se ti utare  A
bajtarja, češ da mu hoče po krivici odvzeti      košček      njegove zemlje.Tevževi so se branili.  A
Ker po mapi ni bilo mogoče določiti tisti      košček      sveta, so poklicali najstarejše priče iz vasi  A
naredil tako, da je previdno pri koncu odluščil      košček      lupine ‒ navadno pri petni ‒ in izbezal beljak  A
nekaj vendarle zagrizni.« Franca je odlomila      košček      zase, ostalo je dala Janezu. »Kar čas bo,« je  A
se ji je zazdela pogača, ki si je je odrezala      košček      in jo pokušala, tako grenka, da je komaj zaužila  A
v domačih logih. Njegova roka je izpustila      košček      melone, ustnice so se razprle in trepetajoč  A
je omočila pecivo v sladko vino, odgriznila      košček      in se na glas zasmejala. »Ha-ha-ha!  A
vse statve naj se ustavijo in razdro. Vsak      košček      svile znosite na barko; izberi najboljše sužnje  A
boj, revolucija ‒ vseeno. Naglo je napisal      košček      pergamenta ter odposlal v vojašnico do magistra  A
dospel v taborišče. Desetkrat se je pogledal v      košček      brušenega jekla, preden si je upal v tabor.  A
Iztokovega pisma. Davno je bil že uničen ta mali      košček      pergamenta, davno ni prišel do Upravde noben  A
kakor jo imajo ljudje, ki se jim reže tenek      košček      kruha vse življenje.Nato se je pa lotila z mladostni  A
so se oči zabliskale ob imenu Minka. Zadnji      košček      večerje je pustil na krožniku, na katerega je  A
ljudeh ni in je ne bo.« »Torej včasih že okušate      košček      paradiža, kadar ste lepo v ljubezni med seboj  A
ljubeznivo, da se ji je vdal vsak. Če je zdrsnil      košček      kruha na tla, je bila Lucija, ki ga je spoštljivo  A
šopek na prtu mehke trave, ves sadovnjak je bil      košček      utišane dežele iz sanj. Nebo nad krošnjo  A
eno edino točko na stropu, kjer se je odluščil      košček      ometa.Čakam, da to mine.   A
se bom sploh slekla in umila, ko me boli vsak      košček      telesa posebej?’Ne bodi no takšna mevža, se  A
stvari ne beli glave.« Veronika je dolgo žvečila      košček      žemlje in nazadnje srknila malo vroče kave.  A
poslopjem, staro lipo na koncu odprtega prostora in      košček      žgočega platnenega neba nad temnim gozdom, ki  A
osuplemu dečku se je zdelo, da izginja z njo      košček      njegovega življenja, kajti dekla Franca je služila  A
vajinega pradeda je tako ohranila Gradnikom      košček      zemlje, po kateri Miklausin, hvala Bogu, ne  A
sovraštva je konec! Beli dvor je naposled samo      košček      zemlje, predrage preljube domače zemlje - toda  A
zopet spájali in kopičili. Časih je zasijal      košček      vedrega neba, a takoj je spet izginil, kakor  A
no, poljubljaj, ti ubogi, nemarni fant! Za      košček      kruha je še sočutja v mojem srcu ...Da bi poljubil  A
kruha, ki ga človek prejme; nadalje, da bo tisti      košček      kruha povrhu še zapisan v nebeške bukve ter  A
nazadnje, da je treba take ljudí, ki lahko ponudijo      košček      kruha in so vsled tega že v nebesih zapisani  A
satanovi, je ugledal na polici, na belem prtu      košček      zelenega papirja.Spoznal je koj, da je ta košček  A
zelenega papirja. Spoznal je koj, da je ta      košček      zelenega papirja velik denar.Stopil je tja,  A
mater doma, ubogo staro mater; kdor je vzel meni      košček      kruha, ga je nji siroti izpulil izpred lačnih  A
skozi visoka okna. Nikjer ni bilo lune, ali      košček      neba, ki se je svetlikal nad črnimi strehami  A
grofovska skopost... Lojzka, zakaj pa ji nisi dala      košček      kruha? -Náte, otroci!«   A
tudi Katica je potegnila kratkega ter je vrgla      košček      malomarno na tla. Ko je prišla do Minke  A
gledala je skozi okno. Tam gori se je svetil      košček      sinjega neba; zdelo se ji je, da je blizu, tako  A
oprezno, po prstih je šel k mizi, vzel je z mize      košček      belega papirja, ki se je svetil v temì, držal  A
na svetu... Skozi okno se je videl samo majhen      košček      jasnega neba; ena sama svetlazvezda je gorela  A
med stare, temne hruške in kazale le tupatam      košček      umazanobelega zidu. ”Kakšno gnezdo!“ je vzdihnil  A
pokrajino; kameniti lazi vsenaokoli, tupatam ograjen      košček      poljá,kamenje povsod, trnje, robidovje.Leglo  A
konca, kakor koló, bodo tekli dnevi: zjutraj      košček      kruha, opoldne močnik, zvečer košček kruha...  A
zjutraj košček kruha, opoldne močnik, zvečer      košček      kruha... da bi imel košček kruha in korec vodé  A
opoldne močnik, zvečer košček kruha... da bi imel      košček      kruha in korec vodé!... dá, zmerom, zmerom in  A
pomaranče, pa se še ne ozró, da bi jim vrgli      košček,      ubogim, lačnim; Bog ima vsega dovolj, on bi  A
soliden in sovražnik vsakih škandalov, vzel v roko      košček      papirja ter napisal s krepkimi, razločnimi potezami  A
si ustnice, pa še prigrizni!“ Marta je vzela      košček      belega kruha in je prigriznila. Malinovec si  A
zlovoljno napeta, oči so gledale srepo. Dala mu je      košček      sladkorja; ogledaval je tisti sladkor, stisnil  A
tako, da bi ne silil prav noben las na tisti      košček      jasnega neba, ki je izrezan iz temnih oblakov  A
Ni smelo biti drugače; če bi bila opazila      košček      resnice, je bila nevarnost, da bi ugledala celo  A
a premerila, pretehtala in precenila je vsak      košček      mesa, vsak liter moke, vsak polič mleka.Če je  A
velikim upanjem in se je izgubil v svetu, kakor      košček      papirja v vetru? Kje so vsi, ki so te ljubili  A
drug za drugim so odhajali; vsak si je odrezal      košček      njenega srca; in vračali so se bolni in ubogi  A
samujejo kotlinice - lazi. Na dnu teh kotlinic je      košček      obdelane zemlje, ki je po navadi ograjen z bodičevjem  A
listje; skozi vejevje se je svetil tu in tam      košček      jasnega neba ...Gozd ni utihnil niti za hip.  A
sijal je tam zadaj ter pošiljal svojo luč na ta      košček      nebá nad predmestjem.Par bledih zvezd je trepetalo  A
krepkih plečih, ali jaz nisem bil val v potoku.      Košček      lesa, trhla veja, ki se je bila odlomila tam  A
drugega kakor skorjo kruha, trdo kakor kamen, in      košček      papirja, na katerem je bilo napisano z velikimi  A
razmeknilo se je časih vejevje in zasvetil se je      košček      jasnega neba, z zvezdami posutega. Zaspal  A
mokro zagrinjalo pretrgalo in pokazal se je      košček      svetlega neba.Veter je pihal nalahko in drevje  A
visoka bela hiša, gostilnica. Pred njo je bil      košček      vrta, ob cesti tako visoko ograjen z živo mejo  A
da stojim poleg njih in prinesli so iz žepa      košček      kruha.To je bil tisti košček, ki je ostal zanje  A
prinesli so iz žepa košček kruha. To je bil tisti      košček,      ki je ostal zanje pri zajutreku. ”Ná, ubožec  A
gledal s trudnim, zaspanim očesom na tisti majhni      košček      jasnega nebá tam gori.Zvezda je stala pred dimnikom  A
zakrile očí, ali videl sem kljub temu tisti majhni      košček      jasnega nebá tam gori in videl sem tudi zvezdo  A
deklè! Nocoj ne bi bil greh, ne to noč ... tam je      košček      mesá, košček živega mesá ... brez krsta, brez  A
bi bil greh, ne to noč ... tam je košček mesá,      košček      živega mesá ... brez krsta, brez vere in duše  A
kruha nimaš nič?“ ”Čakaj, mislim, da ga imam      košček      tu v suknji ...Kje pa je tisti fižol, ki je ostal  A
vsaj tam kje ob spodnjem robu domovine manjkal      košček,      majhen košček, da mene ni bilo. Zdaj pa so vsi  A
spodnjem robu domovine manjkal košček, majhen      košček,      da mene ni bilo. Zdaj pa so vsi kar tako odvrnili  A
vsaj tam kje ob spodnjem robu domovine manjkal      košček,      da mene ni bilo ...Pa mi še sveče ne prižgó, še  A
bilo pol življenja, bil je samo začetek, trnjev      košček      dolge poti; in zdaj se cesta širi, širi se vsa  A
Ozrl se je na svoje življenje, na ”trnjev      košček      dolge poti“. Po očetovi smrti so ga dali  A
tako neodločen in plašen. Saj to je samo trnjev      košček      dolge poti.Kdo te je kaj ranil?  A
skrbjo. Življenje jih nosi, kakor nosi veter      košček      papirja, kakor nosi potok velo listje. Ženó  A
si potno čelo ter zahteva majhen, prav majhen      košček      kruha, ”ker človek se ne živi samo s taistim  A
eno imel, samo eno, ali vsaj pol, vsaj tisti      košček,      ki ga je bil v prahu izgubil otrok ... sladki  A
bil velik greh, posebno pa, če je morda le še      košček      duše v njem; zakaj človek je človek in oblastnije  A
hipoma so odbežali spomini, kakor se izgubi      košček      sinjega neba v vstajajoči umazani megli.   A
Luki pa se je zazdelo, da leži doli ob mizi      košček      zelenomodrega papirja, prav takšen, kakoršnih  A
Skoro stresel se je.      Košček      papirja je bil eden onih zmečkanih bankovcev  A
slišiš?« Tedaj je začutila, da drži v roki      košček      papirja. Z nekako brez miselnostjo je razgrnila  A
nočeš, ali ne moreš?« In Anica je čutila droben      košček      papirja na svojem srcu in gledala nepremično  A
si kar čez noč zrastel!« Prelomil sem svoj      košček      kruha na pol in dal polovico mami.Kadar praznujemo  A
bi živeli bolje, radi bi od življenja vzeli      košček      lepšega, radi bi segli čim više.Za nas je bila  A
češpljeve kaše, nato pa se je spravil na mali      košček      mesa, katero je bila Marička, obloženo z mogočnim  A
dolgimi, koščenimi prsti si je razrezal ponižni      košček      mesa, si odrezal nekaj kruha ter brzo vse pojedel  A
vedel, da je v omari v kuhinji. Prinesla mu je      košček      belega kruha in vprašala: »Kaj imate danes?  A
vsake klopi je imel vzorni dijak pred sabo bel      košček      papirja.Tudi ta ni trpel v svoji klopi najmanjšega  A
jo na suho. Desna roka je krčevito stiskala      košček      svilnate rute. 13. poglavje Mica Dagarinka,  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA