Te se vlečejo vse tja do podnožja temnega, skrivnostnega in nepremagljivega Otrobovca, ki leži kot trden vogelni kamen ob vznožju mogočnih snežniških gozdov. Tudi mene je prevzel Otrobovec s tisto otožnostjo, kakor mora prevzeti človeka domača gora, ki je že dalj časa ni videl, še manj pa po njej hodil. »Ah, no ja, pa smo zopet prišli v Otrobovec,« so govorili borci.