nova beseda iz Slovenije
ne žalosti ... Vsa groza je v skrivnosti, to si | globoko | premislil, dobro uganil... Trpljenje ni v udarcih | A |
blaznice!“ Edvard je gledal mirno s temnimi, | globoko | udrtimi očmi, kakor da bi videl zanimiv prizor | A |
To je bil moj brat Francelj. Z | globoko | udrtimi, temnimi očmi je gledal naravnost name | A |
noč bo zdaj ob žarnem poldnevu.“ Zasopel je | globoko. | Tam jo je videl, pred široko odprtimi, zameglelimi | A |
nizki, očrneli izbi je sedel na klopi starec, | globoko | sključen, molek v sklenjenih rokah.Obraz je | A |
roke je uprl ob kolena, glava mu je klonila | globoko | in mrzel pot mu je prilil na čelo.Lačen je bil | A |
na klop in zlezel počasi na peč; vzdihnil je | globoko | in se je pokrižal. ”Kaj že spiš?“ je vprašala | A |
Pojdi, Šimen!“ Hlapec je zavzdihnil | globoko | in se je vzdignil. ”Nočem, da bi si nakopal | A |
pa je bil že truden; hrbet se mu je krivil | globoko | in vroče mu je bilo.Snežinke so mu padale na | A |
hoje se je usula nanj pest snega in Šimen se je | globoko | oddahnil.Gozd se je vzdignil pred njim; začutil | A |
Reci mu; pa lahko noč!“ | Globoko | sključen, bolj truden nego spočit, se je vračal | A |
kaplja krvi v lica; ta lica, vsa splahnela, | globoko | upala, ki je teklo po njih toliko solza, so | A |
bil skrit do ust v rdečo ruto, klobuk je visel | globoko | na oči.Držal se je sključen, roke je tiščal | A |
truden je bil nego poprej. Hrbet mu je klonil | globoko | in mukoma je vzdigal noge.Težki spomini so legli | A |
so bile!“ je pomislil popotnik in je vzdihnil | globoko, | da bi odvalil strah od srca. ”Truden sem bil | A |
in je stopal kakor prej z drobnimi koraki in | globoko | upognjen. Gozd je bil zmerom enako daleč pred | A |
moja mati.“ . / . / stran 246 . / Popotnik je | globoko | vzdihnil. ”Sladko je počivati na pernicah | A |
napotil s težkim bremenom dalje, naporno sopeč in | globoko | sključen. ”Tja je treba, da ga ponesem, kamor | A |
vzbočene trepalnice, kakor dve veliki sivi krogli, | globoko | zakopani v izsesane jame.Prsti pa so se še vedno | A |
sta vlekla počasi in s težavo, kolesa so se | globoko | udirala v blato, voz se je zibal kakor jadrnica | A |
”Kdaj?“ Sklonil se je | globoko | k meni ter mi je s čudnim, grgrajočim glasom | A |
Potegnil je močno iz pipe, da so se mu lica | globoko | udrla; ali pipa je zamolklo zažužljala v cevi | A |
Žena je odšumela. On se je naslonil | globoko | v naslanjač in se je prijetno nasmehnil: | A |
telesa je ostal samó še okostnik, moje očí ležé | globoko | v temnih jamah, moja lica so ohlapna in upala | A |
ženska in dremala. Naočniki so ji zdrsnili | globoko | na nos in ruta ji je padla čez čelo.V roki je | A |
kožo na ostrih, izbočenih kosteh. Lica so bila | globoko | vdrta in ustna tenka in brezbarvna ... Zunaj | A |
... . / . / stran 196 . / Kakor sem rekel -- | globoko | sem užaljen, da nimam nikakega opravka z rubrikami | A |
Zaletelo se ji je in kapuca ji je zdrknila precej | globoko | na čelo. ”Uničimo jih, s kožo in kostmi! | A |
bratje moji, ne bili bi mi danes, kjer smo, tako | globoko | v luži.In Kajn bi ne bil ubijal in Sodoma bi | A |
tisočletje - večnost je bila! Trepetaje sem občutil | globoko | v duše dno, v radosti in grozi, da živim na | A |
pred seboj tisti rdeči zvezek, klonila je glavo | globoko, | tako da je bil obžarjen ves blagi obraz. Brala | A |
naslanjal na dežnik. Njegov obraz je izražal | globoko | žalost; brki so se mu ščetinili, stresel se | A |
vsa plaha, kakor da je bila ponevedoma izdala | globoko | skrivnost. ”Da je jokal?“ | A |
Prijela me je za roko in šel sem z njo v dolino. | Globoko | sem šel, prav v temni mrak vrtov in gajev.Tam | A |
hišo se je spustila od neba silna senca, noge | globoko | v cestnem prahu in mraku, temno glavo v ugašajoči | A |
toda bil je mrtev, mrtev; njene oči so gledale | globoko | in tiho, toda bile so mrtve, mrtve.In ko sem | A |
senca na sive, neprijazne predmestne hiše. | Globoko | je klonil Štefan glavo, klonil je suhi život | A |
je ostala resna in žalostna poslednja misel. | Globoko | vdrte so bile oči, na belih licih so ležale | A |
ali ne; ko vidi, da se je zatopil Vrtalka v | globoko | premišljevanje, prične davkar vnovič: ”Meni | A |
kegljišče; Korun vstane in odide, nakar se Mavricij | globoko | oddahne in prične s svojim enakomernim, mrtvaškim | A |
zida, so ga položili v rakev ter ga zagrebli | globoko | v zemljo.Ali mrtev ni, ta otrok, ki se je obesil | A |
zableščala reka med črnimi holmi, zasvetila se je | globoko | v dolini majhna vas v zaspani mesečni luči, | A |
melanholične ljubavne pesmi. Ovladalo me je | globoko | domotožje in sanjal sem vso noč o tihi, idilični | A |
saj je prazna!“ Ko je sedel za mizo, glavo | globoko | sklonjeno, ob dlani oprto, oči zamišljene, napol | A |
Milana. Zaljubljena pa je bila zmerom resnično, | globoko | in prisrčno, ali tako hitro po vrsti, da je | A |
njenih solznih očeh. Nenadoma je nagnila glavo | globoko | do mize in je skrila lica v dlani. ”Boli | A |
ustnice in so se smehljale. Slišal sem njeno | globoko, | težko dihanje in slišal bi bil, če bi šepetala | A |
skoraj olje v svetilki. On se vzdigne, pokloni se | globoko | in poljubi slonokoščeno ročico.Gre s tihimi | A |
bile tesno sklenjene, zatisnjene oči so ležale | globoko | v suhem obrazu.Okoli odra so stali ljudje, toda | A |
svitu; mokre oči so se razširile in gledale | globoko | in zamišljeno tja daleč ... daleč ... tja za onimi | A |
Kaj? Vi sami ste potisnili narod tako | globoko, | da je v mlaki že do vratu; sami ste se trudili | A |
nesnažnega, če ga je pogledal. Oči so ležale | globoko | v tolšči in so švigale neprestano na desno, | A |
tistih ljudi, ali časih so se mi zasmilili | globoko | v srce. Tisti adjunkt in notar, vsi, ki se niso | A |
udrte; roke gole do ramen, gol tudi dolgi vrat | globoko | do koščenih, napudranih prs; in obedve v zelo | A |
Saj je tukaj ... življenje!“ | Globoko | se je sklonil in mi je poljubljal roke in čutila | A |
stal adjunkt, nasmehnil se je čudno in se je | globoko | odkril.Ozrla sem se v stran, v lica pa mi je | A |
Molčala sva. Nato pa se je nenadoma sklonil | globoko, | prijel se je z obema rokama za lase, in je zajokal | A |
gozdom. . / . / stran 58 . / Oddehnila sem se | globoko, | ali tisto noč niso bile lepe moje sanje.Ne tisto | A |
je gledal v dolino. Sonce se je nagibalo že | globoko | na večer, toda vsa ravan je plamtela v živi | A |
O gospa, ali je še kje drugod tako prisrčno, | globoko | sovraštvo med umetniki in občinstvom?“ Ko | A |
kolena v blatni sneg. Tedaj mu prešine srce | globoko | domotožje. O, da bi bil že konec nemirnega romanja | A |
povzdigne in ga napravi plemenitega. Zdaj šele vem, | globoko | v srcu čutim, zakaj je posvečeno zakonsko življenje | A |
pozvonilo. Šla sem mu odpirat; poklonil se je | globoko, | dal mi je roko zelo dostojanstveno; dišal je | A |
spustile na kolena in glava se je naslonila | globoko | na zofo.Zaspal je s polodprtimi očmi in z odprtimi | A |
iz vodnjaka. Stopal je v kolobarju, glavo | globoko | povešeno, ozrl se ni nikamor, nikoli ni ustavil | A |
ali če je tá tvoj žlahtni delež sto klafter | globoko | pod zemljo, ga izkopljem s svojimi rokami, ga | A |
na srce kakor težka noč. Zato ker je gledala | globoko | s svojimi očmi, izkušenimi v ljubezni in trpljenju | A |
izpregledal. Mati je sedela na pragu pred durmi; | globoko | sključena je bila, roke so se oklepale kolen | A |
velik kamen. Zibka se je zamajala, topila se je | globoko | in zmerom globlje v brezna in mrakove. ”Prizanes | A |
v pamet. Ali videl je, kako se je bil Julče | globoko | nagnil izza mize ter se zagledal vanj z radovednim | A |
hodijo v gozd po drva; zakolobaril je, povesil se | globoko | do mize; to je bila senca županje same.Njena | A |
Možu tvojemu, ki je šel po svetu!“ Mati je | globoko | nagnila glavo in ni odgovorila besede. X | A |
greha, njegovo kesanje pa ni hotelo biti ne | globoko, | ne resnično; besede so bile na ustnicah, srce | A |
pred svojim stolom; svetilka na mizi je bila | globoko | privita, v izbi je bil zatohel polumrak.Gospodinja | A |
že s polnim požirkom užival. Glava je bila | globoko | sklonjena, lica so mu žarela, oči so bile zatisnjene | A |
preveč svetlo gleda; ali klone glavo preveč | globoko, | strmí pod ruše v take modrosti, ki niso zanj | A |
spustila v temno vežo, kakor da bi utonila v | globoko | brezno. Oblil ga je pot po licih in po životu | A |
ženska. Imela je gole, mesnate roke; gol vrat | globoko | do nesramnih prsi; rdeče, nabrekle ustnice so | A |
golimi očmi. Pomencàl je z rokami, priklonil se | globoko | ter pozdravil Lenarta za gospoda. ”Kaj ukažete | A |
Lenart je pokleknil k zidu, nagnil je glavo | globoko | in je poskusil, da bi zares molil, da bi zares | A |
dvorišče. Zlezel je na gnojni kup, nagnil se | globoko | in pogledal v sod.Zmerom bolj natanko je razločil | A |
naklonjenosti ...“ Župan se je oddahnil takó | globoko, | da sta ga gospod sodnik in gospod predsednik | A |
visoko čelo in iz tega vzroka potiska cilinder | globoko | na tilnik ...Kakor se spominjam, sem že prej mimogrede | A |
dvakrat, trikrat krog sebe, prijel se za čelo ter | globoko | vzdihnil. ”Kaj je bilo to? | A |
sem se tesno v svojo suknjo in potisnil klobuk | globoko | na oči. Zaželelo se mi je s čudovitim hrepenenje | A |
travo in sva gledala na mesto, ki je ležalo | globoko | spodaj v prahu in črni megli. ”Tukaj bi si | A |
se je vilo mlado belo telo. Sklonil se je | globoko | in je zgrabil s skrčenimi prsti, z obema rokama | A |
prsti, skrivljeni kakor kremplji, so se zasajali | globoko | v mehki beli klobčič. Postal je, sklonil | A |
mehki beli klobčič. Postal je, sklonil se je | globoko, | z obrazom čisto k drobni okrogli glavi in je | A |
ni genilo v vsej prostrani tišini, je začul | globoko, | zamolklo hropenje in je vztrepetal; spoznal | A |
bila že tudi zloba - odpirale so se durce tam - | globoko | v srcu in na pragu je čepela čudna žival in | A |
misli starca... . / . / stran 155 . / Stal je | globoko | pod klancem, legel bi in se sključil in zatisnil | A |
nima obleke,; stoji pred ognjiščem, naočnike | globoko | na nosu, v rokah molitvenik.In izza naočnikov | A |
morete misliti, da bi raztrgani čevlji tako | globoko | žalostili umetnika, da bi ne napisal tragedije | A |
strmel in molčal. Jernej je upognil hrbet | globoko, | nagubančil je čelo in je položil kazalec na | A |
širil polje, senožet in gozd visoko v hrib, | globoko | v dolino?On ali jaz? | A |
poskakovati, kozolcev preobračati!« In ko je stal | globoko | upognjen in je pobiral klobuk, se je nenadoma | A |
pred razpelo in se je pokrižal in se sklonil | globoko, | tako da je čelo naslonil na blazino. | A |
Jernej in je gledal na suhljatega služabnika | globoko | dol, dolg do stropa, kakor je bil. »Nikogar | A |
z njim: v zemljo je zakopano, pač za klaftro | globoko | - kako naj ga izkopljem? Kako naj ga povežem | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
◁ ◀ 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |