dolg (301-400)

stanovala skupaj, mu je bilo nekako petnajst let.	Dolg	je bil do stropa, nosil pa je zmerom prekratke	A
prikazal človek neznanec; nisem ga natanko videl --	dolg	človek je bil in je šel hitro mimo. Tedaj je	A
mimogredé. Največ in najglasneje je govoril	dolg,	suh človek s koščenimi rokami, bledim obrazom	A
bratje!“ . / . / stran 202 . / Govor je bil jako	dolg	in neroden.Glas zaspan, obrabljen.	A
glavo sklonjeno, oči uprte name. Vavra je bil	dolg,	bledikast fant, temnolas, malobeseden, vase	A
drugače ga obide besnost!“ Prišel nama je naproti	dolg	človek, ves v črno oblečen; počasi je stopal	A
tovariš in je strmel osupel za Štefanom, ki je	dolg	in suh zavil v drugo ulico. Štefan pa je	A
bi prepisali vi svojo hišo in svoj laz na ta	dolg.	Jaz sem sicer prepričan, da bi mi vi tudi tako	A
vi, kaj stori Veján? Laz in hišo prepiše na	dolg	... Uh, vi človek, ali niste znali brž vse stvari	A
prestopili so prag. Posebno me je razljutil nekov,	dolg	človek s tanko, redko brado in visoko povzdignjenim	A
dvajsetletnim duhom ... ”Gospod davkar ... prosim --“	Dolg	adjunkt s filistrskim, nagubanim nosom je stal	A
kuhinje je prišla stara hišna, ki jo je poznal.	Dolg	bel predpasnik je imela in v laseh belo pentljo	A
Kako bi, ko nimam nog?““ Kazalec je raven in	dolg	in trd, kakor učiteljevo ravnilo, zamahnil je	A
od strani, kakor vselej; zakaj imela je zelo	dolg	obraz, zmerom na jok pripravljen, in zelo mile	A
malimi, brezbarvnimi očmi, prav blizu las; nos	dolg;	- usta navzdol zategnjena, - skratka, ves obraz	A
k nji. Prišel sem v kabinet, ki je bil zelo	dolg,	toda tako ozek, da bi ne bilo mogoče razprostreti	A
nedolžno in pametno kakor nekoč; obraz je bil	dolg	in ozek; kazilo ga je, da ni imel spodaj niti	A
zamišljeni, ženske objokane; hlapec Jernej,	dolg,	star in siv, kakor je bil, je sedel na klop	A
odkril se je in je držal klobuk z obema rokama.	Dolg	in upognjen je bil, ko je stal za mizo; kakor	A
gledal na suhljatega služabnika globoko dol,	dolg	do stropa, kakor je bil. »Nikogar ne mislim	A
in gledal, so se odprle duri na stežaj. Zelo	dolg	in zelo suh človek, črno oblečen, kozjebrad	A
dovolj prostora! Tudi streha je visoka; kakor si	dolg,	se ti ni treba priklanjati!In vse to prostrano	A
ki je govoril Jernejevo govorico. Suhoten,	dolg	človek je bil, imel je tenko črno brado in naočnike	A
trepetala, mraz ji je bilo; hodnik je bil neizmerno	dolg,	temán in samoten.Vodil je Bog vedi kam, v novo	A
in vsa je bila trudna; dan je bil nemiren in	dolg,	kakor takrat, ko se je vozila po železnici od	A
rožljale, stoli so ropotali. Koridor je bil	dolg;	Lojzka je sopla na glas in je gorela v lica	A
Sestra Cecilija je odprla duri in prišle so na	dolg	teman kor; nobene luči ni bilo ob zidu, komaj	A
Olge. In so šli s svečami po mostovžu, kakor je	dolg,	in dol po stopnicah in v kapelico.V kapelici	A
vedelo kam. Tesen ji je bil dom:. dva metra	dolg,	meter širok, tesen kakor rakev.Nikoli se ni	A
žeblji podkovane čevlje. Ni ga imela rada;	dolg	je bil in suh, tudi obraz mu je bil dolg in	A
rada; dolg je bil in suh, tudi obraz mu je bil	dolg	in suh in nos je štrlel kakor kljun. »Ne jokajte	A
vzdignil, zleknil se ob zidu kolikor sem bil	dolg.	Zamahnil sem široko z obema rokama, lopnil najprej	A
zelo nizko na vzhodnem obzorju, se je prikazal	dolg,	ozek oblak, rdeče obrobljen.Voznik je pokazal	A
Glava mu je segla do stropa in izpregovoril je	dolg	stavek, poln širokih samoglasnikov in donečih	A
in bližal se je mrak in oba sta bila trudna.	Dolg	je bil izprehod; sedela sta pred belo gostilnico	A
pesnika, ki mu ne vem več imena, sem govoril	dolg	in lep govor; prvoboritelj mi je stisnil roko	A
prosim...“ Iz ozadja je pridremal zaspan glas in	dolg	človek z rdečim fesom na glavi in čibukom v	A
predalce v svoji miznici ter izvlekel precej	dolg,	fino nabrušen nož z jako pripravnim jelenjim	A
IV	Dolg	je bil dan in dolga je bila noč v zatohli, črni	A
ki je bil prišel od bogvekod in je imel zelo	dolg,	bledikast, kozjebrad obraz, in poleg dveh suhotnih	A
Jareb!“ Poslednji je šel škric; suh je bil in	dolg	in njegov obraz je bil žalosten. ”Zakaj pa	A
v izbo,“ je ukazal župnik. Stopil je v izbo	dolg,	suh človek, oblečen v črn plašč, ki mu je segal	A
vroče, ali dremalo se mu ni. Sedel je vzravnan,	dolg	in lesen; stisnil je bil ustni, namršil obrvi	A
potni, zasopli. V ozadju dvorišča je stal	dolg	in ozek oder, skoraj meter visok, s sivo platneno	A
ljubiti. Zakaj nikomur ni bil delavnik tako	dolg	in nihče si tako ni želel praznika kakor jaz	A
Anastasiusa von Schiwitza in narod je izpolnil svoj	dolg;	pozno sicer, kakor je žalibog navada, toda izpolnil	A
skoro okrogel je bil; kakšnih dvajset kilometrov	dolg	in prav tako širok.Za izprehode ne premajhen	A
veliki, zatekli opičji nogi. Vrat, pol metra	dolg,	se je vil neprestano, ob vsakem koraku, od desne	A
je bila nego kdaj poprej; zelo majhna, život	dolg	(tesna, gladka jopa ga je še podaljšala) in	A
dolgo časa je čudoma opazil, da stoji sredi odra	dolg	človek z dolgim nosom in dolgimi kodri, maha	A
nosil je podkovane kmečke škornje, toda bil je	dolg,	suh in bledikast. Legel je na posteljo tako	A
zaplata bi bila stokrat večja. Kedaj in kako bi	dolg	poplačal? Kamen bi zdrčal, sredi klanca bi bila	A
II	Dolg	je bil večer; nepremično je stala zarja na nebu	A
beli rep ladje na morju se je vlekel po cesti	dolg	oblak prahu. Vstal je bil tudi učitelj.	A
cigaret ... Ljubimca, mestnega škrica, je igral	dolg	študent, zelo še mlad in brez brk.Hodil je neokretno	A
Mateja, se je Hanca postarala. Obraz je bil bolj	dolg	in ozek, malokdaj so zardela lica.V očeh, na	A
zgoraj pa so pokali in zevali. Dan mu je bil	dolg;	časa je imel veliko, da bi spal in je legal	A
se je bil zelo izpremenil. Obraz mu je bil	dolg	in suh, porastel z redko, kocinasto brado, dolgi	A
podloženih ne pokliče k sebi.“ Zares si bil nekoč	dolg	in koščen, Kolokotronij, zdaj si kratek in okrogel	A
Križ je bil iz hrastovega lesá, skoro dva metra	dolg;	na njem je visel Kristus, nogé in roké so bile	A
za teboj, pa če se nameriš v deveto deželo!“	Dolg	fant, pijan in prešeren, jo je zgrabil tako	A
spečimi, smrčečimi svati, dokler ni telebnil nanje	dolg	in širok.Nihče več se ni ganil.	A
Tam se je zasvetil obraz pod rdečo svetilko,	dolg	obraz, napol že mrtev; prikazala se je roka	A
rekel Anton Koder, bi sèl za mizo in napisal	dolg	članek o netaktnosti, surovosti, brezobzirnosti	A
so bili še vsi nedeljski. Oblečena je bila v	dolg	popotni plašč, na glavi je imela širok klobuk	A
je bil zgrešil pot, priplezal na moj čevelj	dolg	črn mravljinec ter stremil hlastaje in opotekaje	A
prihitel mravljinec; tudi ta je bil prečudno	dolg,	da takega še nikoli nisem videl.Ko sta si prišla	A
mi je dolžna že dobrih pet goldinarjev. Ta	dolg	jo je zelo bolel; nekoč mi je ponudila za odplačilo	A
polno telo je bilo od vratu do nog zavito v	dolg,	črn plašč; obraz je krila tančica; črn širok	A
med durmi, nastežaj odprtimi, je stal mlad,	dolg,	suhoten človek; kljub zimi je bil oblečen v	A
kakor starinska podoba v starinskem okvirju.	Dolg	je bil, suh, zelo upognjen.Oblečen je bil v	A
je stal plah za mizo in se je priklanjal. V	dolg	plašč je bila ogrnjena Alma, na plašču in na	A
nosil v petek in svetek, po dnevi in po noči	dolg	vojaški plašč, ki pa je bil že tako obrabljen	A
ozrla se je k meni, nagnila je nekoliko glavo in	dolg	vzdih se je izvil izza polodprtih ustnic.Jaz	A
/ . / stran 186 . / več. Tako je življenje	dolg,	zamotan, trudapoln račun, ob katerem človek	A
ogledalu svoj od svetilke obžarjeni obraz. Ozek,	dolg	obraz, voščen, ves mrtvaški; oči so gledale	A
let, velik je bil in slok, njegov obraz je bil	dolg	in bled, fine in bele so bile njegove roke.	A
njenih vesela zloba. ”-- temveč samo na tvoj	dolg	in na tvojo poštenost.“ ”Da bi se torej prodal	A
mojem srcu. Ti -- pred tabo je še dolga pot in	dolg	spomin!“ ”Dolg spomin!“	A
pred tabo je še dolga pot in dolg spomin!“ ”	Dolg	spomin!“ Nagnil se je k vzglavju in je zakril	A
postaren človek; že v septembru je bil oblečen v	dolg,	težak kožuh in črno kučmo je imel na glavi.	A
Zdaj pa le gor!“ je zaklical v krčmo postiljon,	dolg,	koščen, rdečenos starec. ”To je naš novi	A
maram! Jaz ne vidim tam nič drugega, nego velik	dolg,	težak davek, dva sežnja visok!“ Točil si	A
rdeče; solz niso rodile. Obraz mu je upadel,	dolg	je bil in suh, kakor jetičnega človeka.	A
Kačur je sedel v ozadju voza, visoko vzravnan,	dolg	in suh. Suknja mu je bila preohlapna, svetla	A
na hrbtu; iz nizkega ovratnika se je vzpenjal	dolg,	koščen vrat, prav tako dolge in koščene so bile	A
zgrbljenega obraza gledajo zlovoljne oči, nos je	dolg	in rdeč, na zgornji ustnici leži tobak; gre	A
... Poleg gospe je sedel	dolg,	zaspan fant, kodrolas, modrook, s čisto vsakdanjim	A
kolne. Njegov obraz je bil bled, upal in zelo	dolg,	kakor da ga je bil zgrabil kdo za redko rdečo	A
ki je stal za mizo in je bil tudi ves črn,	dolg	in suhoten.”Ko bi bil odgovoril naravnost: Jaz	A
Zahteval sem papirja in tinte in sem začel pisati	dolg	roman: ”Krištof Kobar, najhujši in najslavnejši	A
Kobar in zadnji čas je bil, da ste me prijeli!	Dolg	čas mi je že bilo! Drugikrat lovite vrabce pa	A
V majhni izbi se oblači gospod Peresar.	Dolg	človek suhotnega obraza, na katerem se križa	A
Pobegnil je bil upniku; prijateljstvo je večen	dolg,	njega pa je bilo sram, da bi plačal obresti	A
oderuh. Pa naj bi bil gledal, ko je napravil	dolg!	...	A
so mi padle na dušo kakor silno breme, težek	dolg.	Glas njen pa je bil zdaj mehak in miren.	A
”Kaj si čisto pozabil name, Franc?	Dolg	je bil večer in ves večer se nisi ozrl name	A
... Veliko žalosti je bilo še pred menoj, še	dolg,	težek dan do večera.Srce pa mi je bilo že trudno	A
mesó. Po licih se ji je razlila siva barva in	dolg,	zategnjen krik se ji je izvil iz prsi.Iztrgala	A
se vozili v tem vozu in vsaki je imel v roki	dolg	bič: ”Hí!“Olga je vlekla.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani