Luka (401-500)

remoženja!« »Lep konj, pa dober svet,« je dokončal	Luka	in se obrnil nato k fantu: »Zdaj me pa pusti	A
izpustim je, dokler mi ne vrne goldinarja.« In	Luka	se je z vso vnemo obrnil proti hiši, medtem	A
»Ježeš,« je zadrhtel Anže, »saj je krvav.«	Luka	se je ozrl.Juri se jima je skušal nasmehniti	A
Krvav je!« je šepetal Anže. »Kaj?« je dejal	Luka,	»krvav?Ali je padel?«	A
Ali bo umrl?«	Luka	je skomiznil z ramama in odšel proti hiši.	A
katerega so spremljale glasne opazke Marjaničine.	Luka	je zahteval svoj goldinar nazaj, Neža pa je	A
goldinarju nič ne ve. »Anže ne laže!« je trdil	Luka.	»Laže!« je viknila Neža.	A
je viknila Neža. »Ti pa kradeš!« je odvrnil	Luka.	Neža je zahtevala, da se poišče fanta	A
potrditi, da je res vzela ona nogavico, toda	Luka	se s tem ni strinjal.Na to se je še Marjanica	A
»Goldinar nazaj, ki ni tvoj!« je zahteval	Luka,	nakar je zopet Neža dvomila, da ima Luka sploh	A
zahteval Luka, nakar je zopet Neža dvomila, da ima	Luka	sploh kdaj kaj denarja.In ko je ta pribil, da	A
par piškavih grošev.« »Goldinar,« je popravil	Luka;	Neža pa je pomežiknila proti Šimnu, na kar je	A
ko se je bila Katra dvignila iz kuhinje, tudi	Luka.	Pri Juriju je bila Anica.	A
« »Še v peklu ni hujše žene,« je pripomnil	Luka.	»Pa pojdi v pekel!« je odvrnila Katra	A
tekočina polila po tleh. »Je že prav!« je zastokal	Luka,	in v njegovih očeh je zagorelo toliko jeze,	A
klicala Katra. »Vola prodaja,« je pripomnil	Luka	Anici.Zunaj pa so se glasovi zopet oddaljili	A
nazaj v hlev. »Zakaj ne greste ven,« je dejal	Luka	Anici, »saj ste več gospodinja, ko ona.«	A
»Prav brez potrebe prodaja,« je pripomnil	Luka.	Anica ni dejala nič.	A
dejala nič. »Za Tomaža ji je,« je godrnjal	Luka,	»temu tegne in tegne, kakor bi bil gospodar	A
Komaj je bila odšla Katra, je prilezel od nekod	Luka	in se spravil na gorko peč.Legel je, da bi se	A
Marjanica kruh. Slednjo njeno besedo je slišal	Luka.	Marjanica je tožila Anici, ki ji je pomagala	A
pa je bil prišel mesarjev hlapec po vola, in	Luka	je ostal sam v sobi.Tako je bil nekaj hipov	A
pometati. »Saj je že pometeno!« je pripomnil	Luka.	»Kaj?« je vprašala Neža, »da je pometeno	A
tega papirja ni bil opazil. Sprva je motril	Luka	novost dokaj malomarno, čim dalje pa je gledal	A
zmečkanih bankovcev od predvečera. Nehote je skril	Luka	bankovec za obleko in zlezel znova za peč.Ni	A
vstopila Neža. Rahlo vznemirjen je gledal	Luka	na njo, in zdelo se mu je, da ga Neža presunljivo	A
in sedaj posilil kašelj. V resnici ni čutil	Luka	sedaj najmanj vročine.Pač pa ga je pekel za	A
Neža je pristopila k peči.	Luka	se je umaknil v skrajni kot. »Saj ne	A
bojiš?« »Tebe že ne!« je hlinil veliko mirnost	Luka,	se pa v resnici bal, kaj bode, če ga ona sedaj	A
prigovarjala Anica. »Tako je,« je začel tedaj	Luka,	»revež sem.Pa je že tako, da včasih Bog revežev	A
pripomnila Anica. »Res je,« je prikimal z glavo	Luka,	»ne zapusti, ne.In tako je prišlo, glejte,«	A
lepo vas prosim, ne pravite nikomur!« je prosil	Luka.	»Zakaj bi pravila?« je odvrnila Anica	A
sedaj se je zgodilo, da se je vznemirila ona. In	Luka	je opazil, da je odšla v sobo in se nato takoj	A
Jurija, Tomaža in Nežo; za pečjo je drhtel	Luka.	Vseh oči je začutila Anica na sebi.	A
spravila zjutraj desetak, ki ga ji je bil dal	Luka,	da mu ga shrani.Vse to je delala pod vtisom	A
sebi, da ga mora izročiti takoj Luki. Ali je	Luka	denar ukradel ali kdo drugi, o tem ni mogla	A
tem Katra, posebno še, kadar je bil njen brat	Luka	pričujoč.Globoko se je smilila zato Jerica skoraj	A
leva. Z rokami stiskajoč glavo je ždel v temi	Luka	že ves čas. Anže ga niti sedaj ni opazil, z	A
je začutil na svoji rami roko in se obrnil.	Luka	je stal pred njim. »Božjast jo meče	A
je rekel starec. Še nikoli se Anžetu ni zdel	Luka	tako star. »Ali umrje,« je vprašal Anže	A
Anže, ko je prišel k sebi. »Ne,« je odgovoril	Luka,	»to preide; dobro je, da leži.«In starec je	A
« »Kaj si bral?« je vprašal sedaj nenadoma	Luka.	»Od hudobne tašče, ki je umorila Bredo	A
je odvrnil Anže. »Ali jo je res?« je vprašal	Luka.	»Res!« je odvrnil Anže.	A
izpreletelo. »Pojdi spat in se ne boj,« je dejal	Luka,	in Anže je poslušal...	A
nekaj enakega ko v podstrešju, kjer je sedel	Luka	ob bornem ležišču, na katerem se je vila Jerica	A
Ne bojte se več, pa vrata zaprite!« »	Luka,	« je odvrnila Anica, »zaprite jih vi, pa Marjanico	A
Marjanico pokličite!« »Ali ste bolni?« je vprašal	Luka.	Ona ni odvrnila nič, omotica se je je	A
omotica se je je lotevala. »Pokličem,« je dejal	Luka,	ko ni dobil odgovora, »pa brez skrbi bodite	A
kolovratečega Tomaža, katerega je bil pripravil	Luka	nekoliko k zavesti s tem, da mu je vrgel škorenj	A
Tomaž se je bil nekam zavlekel, ko otrovana miš,	Luka	sploh ni mnogo jedel, in Marjanica bi bila morda	A
Kaj pa hočeš ti tu?« Ali	Luka	jo je prijel za roko, nagnil se k nji in vprašal	A
skomiznila z ramama, češ, da ne razume, o čem govori	Luka.	Toda Luka se ni dal oplašiti in je dejal:	A
češ, da ne razume, o čem govori Luka. Toda	Luka	se ni dal oplašiti in je dejal: »Videl	A
vprašal, če si jo videl, prav res.« In ko jo je	Luka	še vedno nadlegoval, se ga je otresla, češ,	A
pustila v neke vrste obupu in odšla k Anici.	Luka	pa se je zavlekel nekam v podstrešje in sedel	A
Čudno! Ali je imel tudi	Luka	spomine?In če je plakal, je li plakal po drugih	A
je zgodilo, da se je oglasil domači petelin,	Luka	pa je snival takole: Tam nekje ob obljudeni	A
zala moja hči?« Pa je sedel mej vozniki tudi	Luka.	Vsi so vedeli, da je Luka samostojen mož, da	A
mej vozniki tudi Luka. Vsi so vedeli, da je	Luka	samostojen mož, da ima hišo in premoženje, medtem	A
niti šteli mej se. Tako se je zgodilo, da je	Luka	ponajveč vozil sam in pil tudi sam.Zunaj v kuhinji	A
v sobi so se robato šalili z gostilničarko,	Luka	pa je sedel za se in ni govoril mnogo.	A
nekega dne: »Veš kaj, prezgovoren pa ni ta	Luka,	ne!« Hčerka je zardela do ušes in molčala	A
je prosila hči. In mati ni silila v hčer, in	Luka	ni govoril. Prišel je in sedel in odšel in ni	A
noč in dan, stisniti so se morali vozniki, in	Luka	je našel lepega dne svoj prostor v kuhinji zaseden	A
Zvonko se je smejala. Tedaj je	Luka	vstal in odšel, in ko je privozil drugič mimo	A
Je ne reče ene in je ne!« »Mati,« je dejal	Luka,	»saj ima drugega, mlajšega in lepega.«	A
Pa kdo bo sam hranil. Tako je povedal	Luka	ta dan mnogo in česar ni ta dan, je drugi teden	A
potem je prišlo tako, da so se zmenili, da se	Luka	vzame z Jerico. »Takoj je pa ne dobiš	A
In tako je ostalo. Železnico so zidali,	Luka	je vozil še vedno, in Hanca je prodajala vino	A
bilo mnogo, je pošel v par tednih. Prišel je	Luka	in pomogel in obljubil, da se vrne kmalu in	A
Pospremila bila Luko do mitnice. Tedaj se je bil	Luka	ozrl za njo, in tudi ona se je ozrla.Luka od	A
Luka ozrl za njo, in tudi ona se je ozrla.	Luka	od tedaj ni pozabil tistega pogleda.Žgal je	A
je mislil celo tisto pot?... V hipu je planil	Luka	kakor od kače pičen, iz svojih spominov.Jasno	A
v jutranjem ozračju glas pojočega petelina.	Luka	se je prijel za glavo in stokal: »Me	A
bo dobro, če se bo oglasil pravi. Kaj deš,	Luka?	« Luka je mislil na Jerico v mestu in	A
Kaj deš, Luka?«	Luka	je mislil na Jerico v mestu in ni rekel nič	A
Pa ni odnehal Sirk: »Pameten bodi	Luka,	tisto beračijo prodaj!Le meni verjemi, zdaj	A
povsod žaganice in deske tako po ceni.« In	Luka	je mislil: »Sirk je star lisjak.	A
tuje roke pismo, v katerem ji je obrazložil	Luka,	da s poroko še ne gre tako naglo, da je treba	A
je treba tega in onega. In zopet je zastokal	Luka.	Zunaj pa so se oglasili petelini v tretje.	A
droben, dekliški obraz. »Jerica!« je zajecal	Luka.	Deklica je stopila k njemu, ali videča	A
njegovo čudno izpremenjeno lice je obstala: »	Luka,	kaj vam je, ali ste bolni?« Drgetal	A
Ali se zdaj vstane?« Tedaj se je zavedel	Luka.	Za hip so se mu stisnile roke v pest.	A
pa ti, kaj!« »Ti je ne suvaj, ti!« je grgral	Luka.	»Tebe bom vprašala, seve.«	A
Toda ta se je bila že oddaljila. Takrat pa je	Luka	stopil tik Katre in dejal: »Saj vem	A
pograbila Katra njegovo roko. »Ne,« je šepetal	Luka,	»povem ti!Si jo, ker je ona notri... ker ona notri	A
Katra ni rekla nič.	Luka	je stopical, ko da se ni zgodilo nič, po stopnicah	A
Ali ne stoji tam nekdo? Ali ni to	Luka?	Da, Luka je.	A
Ali ni to Luka? Da,	Luka	je.O Bog, torej je rešena.	A
ali je za te tu?« »Tudi za te ni!« odvrne	Luka,	»ki še šteti ne znaš!« »Molči!« vikne	A
še šteti ne znaš!« »Molči!« vikne Katra, da	Luka	odstopi za korak. In brat in sestra se merita	A
sestra se merita nekaj hipov molče. Nato zmaje	Luka	z glavo in šepeta: »Pojdi, takoj pojdi	A
da se hoče vreči na brata. »Poizkusi!« sika	Luka.	Nekaj svetlega je v njegovih rokah.	A
Katra je pila v petič. »Kaj pa	Luka?	« je izpraševal glas. »Prodala bom Peč	A
Ali veš?« »I, seveda vem; če bi vedel	Luka,	da je hči njegove nekdanje zaročenke -«	A
kriknila. Na vratih, ki so se odprla, je stal	Luka,	bled, ali žarečih oči.Čudovito hitro je mož	A
njo, in skoro smešno se ji je zazdelo, da je	Luka	tako dober z njo. »Jerica,« je govoril	A
strmela na vrata, kjer je stala Katra. Tudi	Luka	se je ozrl.V somraku se je zazdelo, da se sveti	A
itepenka res ne misli vstati!« »Ne more!« je dejal	Luka	temno. »Bomo videli, ali more!« je zavpil	A
silo deklico na tla. »Izpusti!« je zasikal	Luka,	in Katra je začutila, da jo je prijel za roko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani