Jurij (201-300)

dvorišču pojavil sam šolski nadzornik gospod	Jurij	Zavašnik.V Smledniku sem ga videl le tedaj,	A
vred proti tlom. »Le naprej, le naprej, gospod	Jurij!	« so bili mati prijazni z njim. »Dolgo se že	A
videli...« Ko so vsi skupaj - šolski nadzornik	Jurij	Zavašnik, oče in mati odšli v hišo - sem bil	A
me poklicali v hišo, šolski nadzornik gospod	Jurij	Zavašnik pa mi je slovesno rekel: »V	A
sorodnik po materini strani šolski nadzornik	Jurij	Zavašnik.Mati so ga tik pred jesenjo šli sami	A
še tvoja je napol piškava...« Daljni sorodnik	Jurij	Zavašnik mi je razložil, da bom najbolj prizadel	A
starost!« sem povzdignil glas tako visoko, da je	Jurij	Zavašnik po petih minutah spoznal, da sem nepoboljšljiv	A
močno poznan kot pisatelj, saj je bil njegov	Jurij	Kozjak, ki je malo pred tem izšel pri Mohorjevi	A
klatijo tod okoli luteranski predikantje? Tisti	Jurij	Knafelj iz Kranja se vlači včasih po našem pogorju	A
ki je doletela nje hišo! Pri vratih je sedel	Jurij	Knafelj s suhim svojim telesom. »Prisedite,	A
v Navpliji ubila lastna rojaka Konstantin in	Jurij	Mavromihalis!Tako hvalo je žel pri svojih rojakih	A
gosta, kot je bil tedanji ljubljanski prošt	Jurij	Gollmayr. Čulo se je v predsobi nekaj sladkih	A
smeha. Ko so se vrata odprla, je vstopil prošt	Jurij	s svojo visoko, a vsled starosti že nekoliko	A
Po nasvetu škofa Avguština je vodil prošt	Jurij	abeja iz Luiziane od hiše do hiše.Naš svetnik	A
cerkvenim stebrom ženskega spola. Ko je bil prošt	Jurij	pozdravil vse navzočne dame, se je obrnil zopet	A
vedel, kako se mu je vesti. Angleški kralj	Jurij	IV. je imel tedaj velike težave s svojo ženo	A
edine zveličavne cerkve. Zategadelj je kralj	Jurij	ne mara.In tu tiči resnica!«	A
bi se nikdar ne hotele nasititi! Bil je to	Jurij	Ljudevit, bastard turjaški Janez Vajkard Turjaški	A
odredili službo korneta. V resnici pa je bil	Jurij	Ljudevit tudi v Ljubljani prvi lenuh svojega	A
se je vsaj delal, kakor bi bil slep! Ker naš	Jurij	Ljudevit je počenjal, kar se mu je zljubilo	A
gledali kalno kakor deževna lužina, stal je naš	Jurij	Ljudevit trdno kakor hrast na nogah in gledal	A
Povej mi torej!«	Jurij	Ljudevit se je pazno ozrl naokrog.Videč, da	A
« »Doživel sem nekaj čudnega!« izpregovori	Jurij	Ljudevit, »in sam ne znam, kako si naj razlagam	A
sredi, prijatelji sèm!« Z močjo ga je pograbil	Jurij	Ljudevit za komolec: »Aricaga, če izpregovoriš	A
ostroge konju v trebuh, da se je spel. Ali	Jurij	Ljudevit mu je pograbil po uzdi ter potisnil	A
Sonca. Ali predenj so se postavili v vrsto	Jurij	Ljudevit, baron Vajkard in še dva druga v železje	A
in počasi utolažili. Potem se je postavil	Jurij	Ljudevit sredi jezdarnice ter pričel, obrnivši	A
vitez Sonce tirade, s katerimi ga je oblival	Jurij	Ljudevit. »To, kar si govoril o plašljivem	A
govoril o plašljivem zajcu, to le sam pogoltni,	Jurij	Ljudevit!« dejal je mirno. »Vas vseh, in kakor	A
bliskov o nevihti. Z veliko težavo je pomiril	Jurij	Ljudevit Gaj razkačene duhove. »Prijatelji	A
bomo končali stvari, gospod Sonce!« ogovoril je	Jurij	Ljudevit viteza v kotu, »eden za drugim! Danes	A
ničesar. Prijatelji so pričakovali, da se bode	Jurij	Ljudevit razbesnil kakor ranjen oroslan.Ali	A
spuščali v nevarno to podjetje. Janez Sonce in	Jurij	Ljudevit sta ostala sama na mestu.Z golimi meči	A
nasprotnika presoditi njegove nakane. Potem pa je	Jurij	Ljudevit dvignil svoje orožje ter ga nameril	A
krvave kaplje so mu lezle po razbeljenem obrazu.	Jurij	Ljudevit pa je staknil lahen udarec na levo	A
pazil, da mu nasprotnik ni mogel blizu. Tudi	Jurij	Ljudevit se je delal mirnega, ali v srcu sta	A
razsekal, da ni ukrotil samega sebe. Ob priliki je	Jurij	Ljudevit zopet dvignil meč, da bi usekal z vso	A
ošaben ter nadležen meščanstvu in plemenitaštvu!	Jurij	Ljudevit je obtičal za nekaj časa med zidovjem	A
zahtevali za nepokorne plemiče. Tisti dan je	Jurij	Ljudevit prvič zapustil svojo sobo ter se proti	A
tudi ni sledu. Dospevši do veže, je opazil	Jurij	Ljudevit, da so se tlačili po nji mladi plemiči	A
tlačili po nji mladi plemiči. Predvsem je opazil	Jurij	Ljudevit svoje znance iz jezdarnice in še mnogo	A
kazen, ki jo jim hoče določiti slavni odbor.	Jurij	Ljudevit je obrnil ostre poglede po veži in	A
pri steni. K tej osebi je počasi pristopil	Jurij	Ljudevit, obrnil se po tovariših ter šepetaje	A
nekdo radovedno. »E, beraštvo!« odgovoril je	Jurij	Ljudevit lahno. »Dijak je in tu je hotel napadati	A
moji?« »Vaša vladiška milost,« odgovoril je	Jurij	Ljudevit v imenu vseh, »naše veselje sta cerkev	A
prostore. »Vaša vladiška milost!« dejal je	Jurij	Ljudevit krotko, »spominjajte se nas, ko bodete	A
z mečem!« »Polni smo kesanja,« naglašal je	Jurij	Ljudevit znova. »Ali stoji pa tudi zapisano	A
Poboljšati se bodemo, vaša milost,« vmešal se je tu	Jurij	Ljudevit, »in zopet naj nam sijejo žarki vaše	A
za vašo ljubezen, ekscelenca!« odgovoril je	Jurij	Ljudevit z najmilobnejšim glasom. »Da	A
ljubljanski mesarji pobiti pri pretepu, rešil me je	Jurij	Ljudevit.Hvaležen sem mu, a nikakor ne toliko	A
He, Plavčke!« Skoro potem je vstopil v sobo	Jurij	Ljudevit. Zavit je bil v dolg črn plašč, s katerim	A
ker je vendar k njemu prišel. V resnici je	Jurij	Ljudevit tiho sedel pri mizi; ni vedel, koga	A
človeka s tvojim obrazom in - lonce je vezal!«	Jurij	Ljudevit se je preplašil.Pomaknil se je po klopi	A
preklicani loncevez, da me je tako premotil!«	Jurij	Ljudevit je stisnil obrvi, kar je pričevalo	A
»Tu imaš in plačaj!«	Jurij	Ljudevit je stisnil nekaj zlatov pohlepnemu	A
Hi, hi!«	Jurij	Ljudevit je zopet posegel v žep in znova je	A
na ulico. Tudi vroče je tudi notri!« dostavi	Jurij	Ljudevit. »Prav!	A
Molil bo za vas!« Znova je posegel	Jurij	Ljudevit v žep in zopet je potisnil hlastnemu	A
koliko sem spil in zaužil.« Debelo je pogledal	Jurij	Ljudevit, ali končno je poplača tudi - račun	A
butati vanj, ko so izza mize vstajali. Zaječal je	Jurij	Ljudevit ter v bolečini spustil plašč, ki mu	A
Ludovicus!« zakričal je pegasti Augustulus.	Jurij	Ljudevit se je podvizal, da je prej kot mogoče	A
bežati in pretočili smo marsikatero kapljo krvi!	Jurij	Ljudevit naj plača za vse!Po njem torej!«	A
vprašal je Volk Engelbreht nestrpno. »Bil je vaš	Jurij	Ljudevit, ekscelencija, in proti Turjaku se	A
naj mi pomaga Mati božja, to mi mora plačati	Jurij	Ljudevit s svojim življenjem!« Vitez	A
»Močno dvojim, da ste govorili resnico!	Jurij	Ljudevit je vstajal nekaj dni sèm prav rano	A
Telesu vas zagotavljam, ekscelencija, da mi bode	Jurij	Ljudevit plačal to s svojim življenjem.Sedaj	A
VIII Na širokem hodniku je slonel	Jurij	Ljudevit ter zrl po dvorišču, kjer je vodil	A
hočejo gospodje sedaj, ko bode noč v trenutku!«	Jurij	Ljudevit je bil vidno nejevoljen. »Cesare,«	A
je oni govoril, da mora še ponoči na Turjak.	Jurij	Ljudevit je tudi osupnil, opazivši pred seboj	A
nekaj trenutkov nasproti. Prvi je izpregovoril	Jurij	Ljudevit: »Kaj vi tu počenjate, vitez Sonce	A
kazni, brez pokore šopiriti ljudje vaše vrste,	Jurij	Ljudevit!« Jurij Ljudevit se je suhotno	A
šopiriti ljudje vaše vrste, Jurij Ljudevit!«	Jurij	Ljudevit se je suhotno zasmejal; z roko pa je	A
računi pri koncu!« Z zaničljivim naglasom je	Jurij	Ljudevit govoril te besede ter hotel stopiti	A
ne očitala neplemenitost! Svetujem pa vam,	Jurij	Ljudevit, da si poiščete še pred nočjo spovednika	A
pot.« »Kaj je s tistim vejevjem?« vprašal je	Jurij	Ljudevit porogljivo. »Danes še greste	A
lahko brez skrbi, gospod vitez, da pridem tja!«	Jurij	Ljudevit se je pri tem glasno smejal.	A
ha, ha!« »In vendar bode to vaše truplo,	Jurij	Ljudevit, seve, če imate še poguma, hoditi ob	A
mogel vitez Sonec dvojiti. Besede, katere je	Jurij	Ljudevit kričal k svojemu hlapcu na dvorišče	A
zapuščen. Morda se je v istem hipu že poslavljal	Jurij	Ljudevit pri visokih gospodih in morda bode	A
bom povedal, kako je bilo. Najel me je gospod	Jurij,	tisti turjaški fantiček, in plačal mi je dvajset	A
dostavil sem mu: dajte mi še dese cekinov, gospod	Jurij!	Ženska jih je vredna!	A
niti opazili. Dobro, mislil sem si, gospod	Jurij	mi noče šteti deset cekinov, dasi sem mu toliko	A
pametno tako?« »To veš, da hoče danes v noči tudi	Jurij	Ljudevit na Turjak,« »Ravno prav nam	A
slovensko! »Nič ne bo, Cesare!« oglasil se je	Jurij	Ljudevit s hodnika. »Hudič je posegel vmes in	A
»Pri Turjačanu.	Jurij	Ljudevit -!« - »Aha, pri Juriju.«	A
Prvo noč so čakali brezuspešno, ker je moral	Jurij	Ljudevit na povelje gospodov ostati doma v mestu	A
koliko jih je, santo padre! Veste li vi, kako je	Jurij	Ljudevit na svet prišel!« »Ne vem.«	A
nemškimi dekleti ob Renu in Labi - ne zobal bi	Jurij	Ljudevit tega grozdja!Pa kaj čem, ko sem ves	A
Bog, kaj bi bilo, če bi sedaj prišel gospod	Jurij	Ljudevit.Umoril bi me in umoril bi tudi mojega	A
prikazal se je na ovinku tik grajskega jarka -	Jurij	Ljudevit.Neprestano je zrl s kalnim očesom na	A
Oj ti prekleti hudič ti!« »Jezus Marija,	Jurij	Ljudevit je tu!« zaječal je dijak na veji.Otrpnilo	A
vzdihoval je Vid sam pri sebi, »a sedaj je	Jurij	Ljudevit tu in umoril me bo!Gotovo me umori	A
umori!« »Hej, kaj počenjaš tam gori,« kričal je	Jurij	Ljudevit, in njegovo krvavo oko ujelo se je	A
prosim, da me nikar ne ubijte, preblagi gospod	Jurij!	« »Z gospo Ano Rozino,« siknil je Jurij	A
gospod Jurij!« »Z gospo Ano Rozino,« siknil je	Jurij	Ljudevit. »Da bi te peklo požrlo!	A
korenine hruški Gospodični. Hladnokrvno je	Jurij	Ljudevit zopet nabil samokres ter krenil potem	A
štiri konje. »Kaj sem streljal?« odgovoril je	Jurij	Ljudevit zaspano, »po drevesu je skakala veverica	A
Vse vam povem! Že popoludne pripodil se je naš	Jurij	Ljudevit na Turjaški grad in takoj sem opazil	A
nje, in še druge sem napajal! Rekel mi je nato	Jurij	Ljudevit: ‘Mlado žensko imam in ne imel bi rad	A
kar se drugim ne posoja, ha, ha!’ Pohvalil je	Jurij	Ljudevit mojo modrost ter izpregovoril: ‘Vse	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani