Anton (301-400)

če je božja volja, najdem jo jaz, ne moj brat	Anton.	In če hoče Bog moje delo blagosloviti, dovedem	A
posebej, da bi jaz z njo prej prišel domov nego	Anton.	Ne vprašajta zakaj: molita.«	A
je župnik res, a sam. Vrnil se je prej nego	Anton,	a brez Vide in žalosten je z glavo majal in	A
in navada, potem je odšel. Vrnil se je tudi	Anton,	tudi on sam.Vse njegovo prizadevanje je bilo	A
samo Samorodovo ženo! Nekoliko časa je bil	Anton	kakor top.Ni delal, ne mislil, ne govoril.	A
sinka, delovala je ugodno tolikanj, da se je	Anton	razživil in, ko je otrok kmalu zopet dober bil	A
ko je otrok kmalu zopet dober bil, začel je	Anton	delati to in ono, delo pa je najboljši razmišljevalec	A
je najbolj moder med ljudmi. »In kaj je on ...	Anton	... rekel?« »Vse ti povem, on sam ti pove, kadar	A
šepetaje ter naglo vpraša: »Samo to še: ve li	Anton,	kje sem bila?Misli li kaj?«	A
pozdravlja ga zdajci iz hiše prišli gospodar	Anton	Samorod. Stari usta raztegne in od veselja ne	A
»Vida je prišla!« sune stari iz sebe.	Anton	ga samo srpo gleda, a se ne gane. »Nu da, Vida	A
ponavlja stari. »Oče, ali ste zdravi?!« zavpije	Anton.	»Zdrav!	A
Pojdi, pojdi!« In ko je kmalu potem	Anton	res šel po gazu proti domu svojega tasta, hodil	A
truda in dolge hoje je bolna in nekako čudna,	Anton,	« s temi besedami ga stara tašča na pragu sprejme	A
zbudil; izpregovori, da si res ti, ki te imam.« »	Anton!	« reče ona in se ga z eno roko oklene ter skrije	A
Hinavčevati moram, a še tega ne znam.« Ali	Anton	Samorod je bil presrečen, da je dobil zopet	A
jo puste, da pozabi grozno preteklost. In	Anton	Samorod ni pustil, da bi jo bil kdo z vprašanji	A
k nam, zdaj ko smo zopet srečni?« vprašal je	Anton	brata župnika. »Star sem in najrajši sem sam	A
zavije. . / . / stran 86 . / Tako sta pretekli	Anton	Samorodu dve leti srečno, izjemši smrt tasta	A
je imelo nekak otožen izraz in, kadar jo je	Anton	skušal v dobro voljo spraviti, opazila je to	A
Ali jaz bi rad, da greš enkrat z menoj,« reče	Anton,	ko se je pripravljal v Trst. Imela je sicer	A
Italijanovo. »Kaj si rekel?« zamolklo vpije	Anton.	»Pomagaj!« vpije Musolino, a ko se ozre, vidi	A
vidi, da je bil prijatelj Paoli pobegnil. »	Anton,	kaj pa delaš?« tolaži ga brat, ki je bil pristopil	A
svojega brata. »Si li čul, kaj je rekel?« vpije	Anton.	Ljudje se začno nabirati in gledati.	A
Jaz nisem vedel, da je vaša žena.« »Pusti ga,	Anton,	in pojdi z menoj, glej ljudi,« pravi župnik	A
Italijana in da so odšli, češ da gre iskat Paolija.	Anton	je bil nekaj časa potem tako zmeden, da se je	A
stvar in ne prenagljeno delati. Kakor vihar je	Anton	zdirjal po mestu s prisego, da mora najti Italijana	A
odposlal hlapca na dom Samorodov, Vidi poročat, da	Anton	vse ve, naj se torej umakne z doma, naj se dobro	A
moža prva divja jeza ne mine. Kajti kaj bode	Anton	z ženo storil, tega si župnik misliti ni upal	A
poznal, bal se je najhujšega. Mrak je že bil, ko	Anton	ves spehan pride k čakajočemu bratu v gostilno	A
»Nisem ga našel, ušel mi je za danes,« reče	Anton	zamolklo. »Bog je tako hotel, da ne storiš česa	A
Njega in nje.« (Tu da	Anton	svoji ženi ime, ki ga nismo zapisali.)»Ha-ha	A
Pa ne samo mene, ne, ne samo mene!« vpije	Anton	in iskre se mu divje oči. »Zapustila je mlado	A
kaznovati? Bog tega ne sme odpuščati pa če hoče on,	Anton	Samorod noče, veš, čuješ?Ko bi bila samo mene	A
Oba molčita nekaj časa.	Anton	potem le zdaj pa zdaj v mizo zarenči, znamenje	A
bolje sklepal, kar ti je storiti,« reče župnik.	Anton	je pač pil, a rekel: »Kaj mi je storiti, to	A
župnika. Poskušal je tolažiti, pogovarjati, ali	Anton	je enako govoril dalje in, ko je ura prišla	A
rojstno svojo hišo, na Basnigojevino, kjer bi je	Anton	vsaj prvi hip ne bil iskal in kjer bi se mu	A
»Pojdeš z menoj?	Anton	bi rad s teboj govoril, rad bi ti povedal, da	A
nekoliko sončne luči, sedel je nekdaj ponosni	Anton	Samorod na surovem lesenem stolu in glavo ob	A
bližnjost smrti omeči človeka. Tako je tudi	Anton	v svoji ječi kmalu drug postal.Naročil je bratu	A
»In kje je ona? Ni hotela priti?« vpraša	Anton	brata. »Ne more več,« odgovori župnik zamolklo	A
svetu je ne boš več videl.« »Umrla?« hlastne	Anton	še bolj obledel. »Da!	A
razumejo, kaj so barve na platnu: ‚Zna, zna;	Anton	Janša!’« »Že mogoče,« je odgovoril Marko, ki	A
ljudje zvedo, kako ti poznaš čebele, bo ime	Anton	Janša še po vsem svetu zaslovelo. Srečno!«	A
nič ni zahteval za vožnjo. Kuharjev Tonej pa,	Anton	Janša, katerega danes čebelarji po vsem svetu	A
sede na voziček. »Ali bo treba iti v semenj,	Anton,	v semenj?« vpraša mimo gredoč kmetič na vozu	A
vozičem po gladkem potu proti cesti. Smrekarjev	Anton	- tako so namreč sosedje klicali našega moža	A
razdeliti je moral svoje imenje med štiri sinove in	Anton,	najmlajši med njimi, dobil je samo zemljišče	A
Prve gotove novce, dve sto goldinarjev, imel je	Anton	v rokah, ko se je oženil, ker to je bil od žene	A
popolnoma napak govorili, kajti natanko Smrekarjev	Anton	res ni mogel svojega imetja sešteti, ker razen	A
Novci dajó veljavo. Tudi	Anton	je bil veljaven mož, kamor je prišel; pa je	A
obleki in s kosmato kučmo na glavi. Smrekarjev	Anton	podrži konja in pravi: »Če imaš kaj	A
bi videla luknja, katero je palec preril. In	Anton	požene. Brašnar je bil Smrekarjev sosed	A
jarmov pravim, da bi jih,« odgovori bogatin	Anton	ter nasproti vpraša, poredno po strani pogledavši	A
krivil ali bi se kaj drugače pokazalo,« reče	Anton	ter pogleda soseda s takim nasmehom, kakor bi	A
ti, sirota lačna!« »Ali boš kaj za vino dal,	Anton?	« vpraša Brašnar. »Tako menda ne mine	A
menda ne mine, da ga ne bi polič pil,« odgovori	Anton,	»pa ti ga menda tudi kaj posrkneš, ka‐li?«	A
že žaltavo maslo, če tega ni.« Rekši, udari	Anton	po konju.Ljudje, ki so po cesti živino gnali	A
druga dekleta, ki nimajo takih roditeljev. Ali	Anton,	njen mož, je ob takih prilikah, ko je mati kaj	A
prahu in v svojem blatu na tleh. Smrekarjev	Anton	je počasno hodil med živino. Glavo je nosil	A
temu, ki ga je srečal in pozdravil. »Kajne,	Anton,	da boste še meni voli kupili?« reče eden treh	A
tretji prosi, da bi mu voli v rejo kupil. Pa	Anton	ni hotel nič slišati.Šele ko se izmed živine	A
preprositi, odšla sta torej in klela. A tretjega	Anton	sam pokliče nazaj. »Koliko bi rad?«	A
kadar ga zredim, vrnem vam z obrestjo, gotovo.«	Anton	izvleče svojo listnico, z bankovci natlačeno	A
dobro storili,« reče kmet in spravlja novce. Pa	Anton	te zahvale ne posluša, obrne se in stopi v bližnjo	A
obrne se in stopi v bližnjo krčmo. »Pojdi pit,	Anton!	« glasilo se je od vseh omizij obenem in mnogo	A
in mnogo kozarcev mu je molelo nasproti. Ali	Anton	zmaje z glavo, gre naravnost v kot, kjer je	A
silno prijazen in vpraša: »Poliček dobrega,	Anton,	ali ne?« »Nimaš nič za prigrizek?«	A
očetu. »Mu boš pa odpustka kupila,« odgovori	Anton	in, obrnivši se k Štefanu, vpraša: »Kaj pa svojega	A
hodil. »Nu, saj se jaz ne branim,« odgovori	Anton.	»Dobiti mora moža, ki jo bo rad imel	A
imate nos tudi dober, le izberite ga,« reče	Anton.	»Pogreznikov sin je preskop, pretrd	A
kateri bi pa bil tebi po glavi, kateri?« vpraša	Anton	ter stopi prédnjo. »Tak, ki bo naju	A
»Ta usnjar Lovrénič,« odgovori ženica.	Anton	se zasmeje in gre zopet dvakrat gor in dol.	A
orumenjala, bila požeta in omlačena. Smrekarjev	Anton	je je imel v vrečah dva visoko nadeta voza pred	A
in prelaga. »Vrag še take hlapce!« zahudi se	Anton,	»kadar ga je treba, pa je kilav.Koga čem dobiti	A
Štefan se približa. Smrekarjev	Anton	izvleče mehur tobaka iz žepa ter mu ga ponudi	A
pa da grlo splakneva, preden poženeva,« reče	Anton.	Ko je sonce zašlo, bili so v oba voza	A
okoli več omizij; vendar tistih, s katerimi je	Anton	posebno rad govoril, nocoj ni bilo, ker so bili	A
tebi so bile oči zavezane.« »Lažeš!« zakriči	Anton	jezen. »Ne laze ne, ljudje že dolgo	A
toliko časa v njih sedi.« »Palice vendar ne,	Anton!	Te megle se še vse lepše razpodé.	A
zlepa zamaši.« Tako je govoril star kmetič, ali	Anton	je dejal: »Vsak po svoje; jaz že vem	A
vse pri kraju. Pozno ponoči je že bilo, ko	Anton	plača, ukaže napreči, dobi hlapca pri krčmarju	A
XV Ko se je	Anton	svoji hiši bližal, videl je, da imajo še luč	A
sicer niso pričakovali. »Baš prav!« misli	Anton	in, z voza skočivši, glasno potrka na vrata	A
Smrekarjem v vas in ženi to novico prinesel.	Anton	vrže jezno kožuh, ki ga je na vozu imel, na	A
mize,« reče Smrekarica s tihim, plahim glasom.	Anton	poseže po mizi, pograbi papirnati denar in ga	A
ko bi se ti kaj na starost prigodilo?« reče	Anton	ter po strani pogleda po biču.Takoj poprime	A
vedela, kaj to molčeče vprašanje pomenja. »	Anton!	« reče žena jokaje, »jaz sem te še malo prosila	A
bilo znano, če ima Franica kak zmenek ž njim.«	Anton	postavi svečo zopet na mizo in začne, roke na	A
kakor ona sama. Tudi jutro po tem večeru je bil	Anton	vstal ob svoji uri, zajtrkoval po stari navadi	A
čudno je bilo vsem ljudem, kako je Smrekarjev	Anton	govoril od tega trenutka, kar je zvedel, da	A
Zdaj se vsa stvar hitro spremeni. Smrekarjev	Anton	je zopet stari Smrekarjev Anton, prejšnji oče	A
Smrekarjev Anton je zopet stari Smrekarjev	Anton,	prejšnji oče svoje hčere, ko za trdno zve, da	A
Tako mine dan. V mraku se	Anton	opravi in v naglici napreže najhitrejšo kobilo	A
zdravnik, gospodinja s svetilom in Smrekarjev	Anton.	Štefan plane z voza ter naglo pristopi bliže	A
in razstopili se od mene, vprašajo me, kje je	Anton,	moj brat.In zopet sem jim moral le žalostne	A
razlaga Frtnatek Tekmec. »In lejte si, boter,	Anton	Debeli, tisti vinščak, ki ima bradavico na nosu	A
Ženiti se hoče! Bog in sveti	Anton!	Katera ženska se more v te stare gube zaljubiti	A
« odzdravil je oni. »Semkaj sedite, gospod	Anton!	« zašepetala je debela usnjarica, ki je sedela	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani