Anton (101-200)

veselje?« »V božjih rokah so,« je rekel kajžar	Anton	in ves vesel je bil. »Torej, Janez, ná roko	A
»Torej, Janez, ná roko, med nama ostani!«	Anton	se je ozrl naokrog, držal Janezovo desnico in	A
je povesila kakor v hudih skrbeh. Ko se je	Anton	skril za robidovje, je Janez stekel za vozom	A
vrati na klopi je stal »amerikanski« kovček, oče	Anton,	mati in Janez so sedeli za mizo, kjer je bil	A
knjižice, pod stropom so brneli roji muh. Oče	Anton	je pogledal na uro. »Kdaj gre vlak?	A
so gledali proti vratom. V veži je zastokal	Anton:	»Kristus Nazarenski!«Tedaj se je med podboji	A
je bil pri njem oddaljeni sosed, puščavnik	Anton.	Rad bi ga bil pokopal, a ni imel ne lopate ne	A
puščavsko zemljo in sta naredila jamo, kamor je	Anton	pokopal umrlega tovariša Pavla. Še dandanes	A
za učitelja čebelarstva po vsej državi. Ta	Anton	Janša je začel čebelariti že doma, preden je	A
rodinski ‒ fari ni bilo vasi brez čebelnjaka. Tudi	Anton	Janša si ga je postavil, večjega in lepšega	A
gozde Zavrhom na vreso in smreko, če je medila.	Anton	Janša je imel po sto panjev čebel.Zato si je	A
Torej na gozdni planji pod Bidgovcem si je	Anton	Janša, Kuharjev Tone, stesal močan čebelnjak	A
ga je bilo vse rdeče po bregoviti. Čebelar	Anton	je vesel odšel domov.Za trdno pa le ni bil prepričan	A
Že take stare vdove niso več brez pisem. -	Anton,	v Marevževec boste šli danes! Popoldne	A
IV. Gospod	Anton	Miklausin, trgovec v Zalesju, je bil visok	A
jezika izčrpano ... Trgovec in veleposestnik	Anton	Miklausin je bil priznani in upoštevani vodja	A
brez večjih težav: »GRADNIK ANA - MUSKADA	ANTON	- NI RESHITVE - BOG SE USMILI	A
trepalnic. Iz zakristije je prišel v ornatu kaplan	Anton.	”Velik pa ni!“ je pomislil Aleš.	A
saj si ne upa tja!“ Res ni bil velik gospod	Anton,	segel bi Alešu komaj do rame. In vrhu tega je	A
izkazalo, da tenka trobentica tenko cvili!“ Gospod	Anton	je stopil na prižnico; tako majhen je bil, da	A
mu bili podstavili!“ Komaj pa se je gospod	Anton	oglasil, je Aleš široko odprl osuple oči in	A
resnično ni!“ Pred oltarjem se je prikazal gospod	Anton,	ko se je vračal s prižnice v zakristijo.Alešu	A
čemeren in hud kakor ponavadi. ”Kaj pa gospod	Anton?	Kako ti je pogodi?	A
narahlo razsrdil. Iz veže je stopil gospod	Anton.	Še bolj bled in še bolj sušičast se je zazdel	A
sem videla v Ljubljani - kakor živ je sveti	Anton,	na skali sedi in bukve ima na kolenih; tudi	A
”Kako mu je imé, sirotcu?“ ”	Anton	mu je imé; nisem ga imenovala po očetu nesrečniku	A
pokusil njeno kavo in njen masleni kruh. Gospod	Anton	je prišel in Hana ga je sprejela z objokanimi	A
razlagala v spovednici ... Tako je bilo, gospod	Anton,	in sama ne vem, če so bile sanje, ali če je	A
ugledala prvikrat. . / . / stran 247 . / Gospod	Anton	ni povedal, če bi bila koristna božja pot ali	A
osupla ga je pogledala Hana. ”Kako, gospod	Anton?	“ Vstal je, ves zamišljen se je ozrl na mizo	A
dodeljena ... Ko je prišel po litanijah gospod	Anton,	je začel govoriti sam, kakor da je bil šele	A
”Seveda iz naših krajev!“ je rekel gospod	Anton,	kakor v globokih mislih. ”Tudi on je bil	A
”Tudi on je bil iz naših krajev!“ Gospod	Anton	je gledal na mizo in je molčal. ”Takrat sem	A
”Kateri gospod?“ ”Gospod	Anton!	“ Aleša je spreletelo kakor groza.	A
birič je prišel. ”Kaj pa je vprašal gospod	Anton	in kaj je ukazal?“ Dolgo je čakal Šimen,	A
tiste hišice ... Počemu se je prikazal gospod	Anton?	Nič ni vprašal, nič ni ukazal - prišel je in	A
Droban in majhen je stal pred njim gospod	Anton,	gorjača je bila skoro večja od njega.Ampak gospoda	A
bilo, zvezde so že sijale, ko je potrkal gospod	Anton	na vežna vrata.S pestjo je potrkal in tako močno	A
zaklicala. ”Jaz sem!“ je odgovoril zunaj gospod	Anton.	”Vstani, Hana, dobrotnica, in odpri!“ Brž	A
”Zakaj zdaj, gospod?“ Gospod	Anton	še pozdravil ni, šel je mimo Hane, sedel je	A
si čista in nedolžna!“ se je nasmehnil gospod	Anton.	”Kaj še nikoli nisi slišala tiste lepe in genljive	A
”Veliko je njeno veselje!“ je rekel gospod	Anton	in je gledal z zamegljenimi očmi, kakor v daljno	A
zvezde sijejo ...“ Tako lepo je govoril gospod	Anton,	Hani pa je bilo pri srcu nenadoma tako lahko	A
Veliki noči po vstajenju Gospodovem. Kaplan	Anton	ji je segel v roko; bridkost je bila v njegovih	A
polnim hvaležnosti in usmiljenja ... Gospod	Anton	je šel hitro po klancu navzdol, zavil je za	A
je peljal gospoda Antona v Ljubljano; gospod	Anton	pa je jokal in molil vso pot, zakaj bridko in	A
Zdi se mi, da kmalu zaspim za zmirom ... A vi ...	Anton	--“	A
oživel in ustna so se blaženo nasmehnila. ”	Anton,	- da bi vi videli Amalijo!... Takrat je bila še	A
vanjo s prestrašenimi očmi. ”Jaz sem ... jaz sem	Anton	Jareb ... in zdaj, strahotna ženska, pokliči svojo	A
življenju ni nosil. In to ”možakar“, kakor bi rekel	Anton	Koder, bi sèl za mizo in napisal dolg članek	A
s stola in se obrne proti vratom. Tam stoji	Anton	Romar; truden in zaprašen.Njegov resni, podolgasti	A
”Klanjam se, gospa Travnova!“	Anton	se prikloni in odide s sarkastičnim nasmehom	A
Molče si podasta roko. Takrat pa	Anton	onemore od ljubezni, zgrudi se pred njo in ji	A
Ona pa mu gladi lase z mehko belo roko. ”Ali	Anton,	umiri se!Vstani, Anton, in sedi poleg mene.	A
”Ali Anton, umiri se! Vstani,	Anton,	in sedi poleg mene. Imam ti mnogo povedati.	A
”Ne morem ... Poslušaj,	Anton,	in ne bodi otožen.Če me zaničuješ, ne bo me	A
ničesar več, ker je življenje že minilo zame ...	Anton,	kako bi mogla biti s tabo srečna, ko te ne ljubim	A
v gnjusnih objemih Travnovih ... Pomiluj me,	Anton!	Saj ljubezen ni bila ustvarjena za moje srce	A
Vstani, in podaj mi roko.“	Anton	pa jo objame z vso močjo in jo strastno poljublja	A
do vrat, in ločita se ... Ali je kdaj pozabil	Anton	svoje ljubezni, ali je kdaj zakopal gorje svojega	A
pleča butaro svojega trpljenja? To sem bil jaz,	Anton	Grivar!Takrat ni bilo meni enakega; vsi drugi	A
spomin je bil, ki je potrkal na okno: ”Pojdi,	Anton	Grivar, pojdi, kakor so hodili pred teboj!“	A
- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- -- --	Anton	Maj je prečital pismo z mirnim, nekoliko začudenim	A
bolj ginili in je skoraj en sam še, tolminski	Anton	Locatelli, kljuboval železni roki novega višjega	A
pravdal za šalo z njimi,« je rekel gospod Jakob	Anton	Coronini, grof Tisihudič, ko se je umaknil v	A
po gosjem peresu in vzkliknil: »Gospod Jakob	Anton!	Zdi se mi, da me boš vesel.	A
In še isti večer je bral stari grof Jakob	Anton	v Gorici: »Moj dragi!Tvoji sovražniki, moji	A
‒ ‒ . / . / stran 55 . / Stari grof Jakob	Anton	je bil pravkar popil bokal močnega furlanca	A
se mu noga, kdor prestopi galjotov prag!« Le	Anton	Mrak iz Klavž, ki se je najbolj gnal zaradi	A
»Okruten si!« Grof Jakob	Anton	je poslal sla iz Gorice v Tolmin, naj mu pripravijo	A
Rabil bi ga za svojo spomenico. Grof Jakob	Anton	je lepopisca pozabil in odšel ob dveh ponoči	A
Sprejel ga pa ne bom.« Grof Jakob	Anton	je menil: »Sprejmi ga.Zabavala se bova.«	A
življenje mojega očeta?« V resnici je bil grof Jakob	Anton	čudovito ohranjen.Izraz njegovega vojaškega	A
zasmehljivo. Prav tedaj je prasnil stari grof Jakob	Anton	v krohot in se dušil.Iz njegovega smeha je razbral	A
Tisihudič!« »Dobro veš,« je vzkliknil grof Jakob	Anton,	stopil korak bliže in udaril župniku z vso silo	A
Bog je videl!« »Ven!« je zavpil grof Jakob	Anton.	Pena mu je ležala na ustnicah ... Župnik je stopil	A
jih je štel, kakor da jih moli iz litanij: »	Anton,	Izaija, Jernej, Jakob, Luka, Matevž, Matija	A
Kaj želite?« »Mašo v Melcih,« je odgovoril	Anton	Mrak. »Ali vsi?« je vprašal Štefan.	A
‒ * Stari grof Jakob	Anton	in klatež Locatelli sta sedela ob kamniti mizi	A
visoko zravnan, od zarje oblit stari grof Jakob	Anton.	Župnik je obstal sredi ceste.	A
tedaj odločili, da ima tolminski gospod Jakob	Anton	prav in da so kmetje krivi zločinsko zasnovanega	A
to lahko juramento potrdijo Pavel Trojar,	Anton	Melinc, Janez Bajt, Vrban Klobučar in še mnogo	A
. / stran 129 . / KAMRARJI IN HLAPCI Grof	Anton	Jakob se je mudil v Tolminu teden dni. Tedaj	A
se udeleži važne seje deželnih stanov. Grof	Anton	Jakob si je bil dal v Tolminu pokazati blagajniške	A
Lapajne ni odpustil ... LESKOVI KRIŽCI Grof Jakob	Anton	je prejel denar, ki mu je šel, in odslovil sodnika	A
šalo, ki je lastna Idrijčanom ... * Grof Jakob	Anton	je sedel pri mizi, ki je bila zeleno pogrnjena	A
slišali?« je vprašal nato. »Slišali,« je potrdil	Anton	Božič. »Kaj deste?«	A
katerim je tegnil vino domači gospod Jakob	Anton,	so se postavili sprva Karnelu po robu, češ naj	A
trije odborniki: Orzon, Delmestri in Attems.	Anton	baron Orzon je bil droban človek, skrbno zapet	A
direktorja bančne deputacije pa do zadnjega sluge.	Anton	grof Attems je bil skromen in tih gospod. Vsi	A
praznimi knežjimi sedeži je sedel prvi Jakob	Anton	Coronini, najpremožnejši med domačim plemstvom	A
sedeli še Ferdinand pl. Neuhaus, Andrej Edling,	Anton	Grabec, Lovrenc de Grazia, Jakob Anton Morelli	A
Edling, Anton Grabec, Lovrenc de Grazia, Jakob	Anton	Morelli in Franc pl. Suardo. Stanovske seje	A
»Neumni niso bili,« je pripomnil grof Jakob	Anton	Coronini. »Tolminci so,« se mu je poklonil smehljaje	A
razsekal obraz ... . / . / stran 214 . / KARNEVAL	Anton	grof Rabatta je bil napel za tisti predpust	A
Strassoldi, Attemsi, Delmestriji, Grof Franc	Anton	Lanthieri, rihemberški gospod je prišel s soprogo	A
omoži. Starejši dami je zabaval dobrodušni Franc	Anton	de Grazia, ki je bil pobožen, se dal naglo ganiti	A
gledalcem dokaj neprisiljenega smeha. Dobri gospod	Anton	de Grazia se oddahne. Že dotlej se je raznežil	A
stanovskega odbora. . / . / stran 231 . / Grof	Anton	Jakob je sporočil svojemu sodniku, naj daje	A
je šla beseda med ljudmi. Res je bil Jakob	Anton	Coronini.Spremljala sta ga plemiča Ivan Pavle	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani