Samorodovo dete, mali Tonček, jel je morda zaradi malega prehlada bolehati. Na to je župnik brata opozoril in res je pravo zadel, kajti velika očetovska briga, da ne bi izgubil poslednjega, kar ima še, sinka, delovala je ugodno tolikanj, da se je Anton razživil in, ko je otrok kmalu zopet dober bil, začel je Anton delati to in ono, delo pa je najboljši razmišljevalec in prvi tešitelj. Upanja nekoliko pa, da bode svojo ženo še videl, ni mu ugasnilo, dasi ni imel nobenega razloga ne upravičenja do njega.