život (101-200)

Naslonil se je na bukvo, omahnile so roke ob	život,	globoko se je sklonila glava ...Kaj ne bi rajši	A
zategnile, pol v nasmehu, pol v zadržanem joku;	život	se je upognil, roke so se sklenile v naročju	A
kamen in jo je tiščal k tlom, tako da je bil	život	globoko upognjen. ”Glej, kam so se namerile	A
stolpom je plaval ščip. Nič ni več mislil;	život	se je sključil, pesti so se stisnile in mišice	A
nazaj ter je nazadnje tesno objela ves ubogi	život.	Tišina v izbi je bila tolika, da je vpila do	A
že blizu kraj mesta. Težke cule so nosili,	život	je klonil v pas.Obrazi so bili opaljeni od sonca	A
Kamorkoli!“ je reklo dekle. Težko je stopal korak,	život	je klonil, potna in prašna so bila lica.	A
dlako, na trebuhu in pod gobčkom snežnobelo; v	život	je bila vitka, noge so bile močne in lepo raščene	A
Dolgo nisem zaspal; zeblo me je v noge in v	život;	še hujši mraz pa je bil v moji duši, ogreti	A
ne pogleda!“ Zaihtela je ne le z glasom, ves	život	se je stresel. ”Da bi umrla ... da bi že umrla	A
bilo v lice; čuden, trepetajoč hlad je segal v	život,	v srce. ”Marta!“ je vzkliknilo pod oknom	A
njegovih. Njegove roke so omahnile ob suknji,	život	se je sklonil spodobno. Dolgo mu je gledala	A
smejal natihoma, tako iskreno, da se mu je tresel	život.	”Saj vem, kako si srdit in žalosten zaradi	A
ozrl za njim. Imelo je lahkotno hojo, vitek	život	in ošaben klobuk, ki se je gosposko zazibal	A
trdo in resnobno, po šolsko; roke na kolenih,	život	lesen, glavo narahlo sklonjeno.Obšlo jo je sočutje	A
očmi, roke je tiščala sklenjene med koleni,	život	je bil globoko upognjen. ”No, če nisi žejna	A
zelo se je bila zredila, razlezla se nekako v	život	in v lica; govorila je s čudno zamolklim glasom	A
jaz tam, bi bil moj obraz star in grd in moj	život	bi bil sključen.In on bo tam in njegov obraz	A
smejal tako od srca, da se mu je tresel ves	život.	”To so babnice, Bog jih razumi!	A
da bi hotel zaklicati v daljavo, sklonil je	život	globoko in se je zibal. ”Kurrrú -- kurrrú	A
mu plala v ognju. Župan je narahlo upognil	život,	smehljal se je in je mežikal hudomušno. ”Seveda	A
”Ženim se!“ Župnik se je obuval,	život	je imel globoko upognjen, držal je škorenj,	A
usojeno domovanje. Zelo krepka in polna je bila v	život	in zelo prsata; na glavi je imela pisan šal	A
mano je stal nenadoma človek, upognil je dolgi	život	in mi je gledal v obraz.Spoznal sem ga in sem	A
bele roke so bile iztegnjene naravnost pred	život,	kakor se iztegnejo roke v globokem strahu, onemogle	A
senco, pogled je bil plah, roke so omahnile ob	život;	samo ustnice so ostale še polodprte, kakor pri	A
na nizkem stolu, roke sklenjene na kolenih,	život	upognjen.Okno je bilo zagrnjeno, iz mraka so	A
jih hotela dohiteti z enim samim korakom; toda	život	se je vzpenjal naprej, noge pa so ostajale zadaj	A
nerazločno, kakor večerno nebo izza drevja.	Život	je bil sklonjen, utrujen in noge so hodile neokretno	A
Lasje so se sprijemali na čelu in na vratu, v	život	ji je bilo mraz in zobje so šklepetali.Slekla	A
strahovito, težko breme, ki ji je potisnilo	život	skoro do tal, začutila se je mater in varuha	A
beračica je stala pred njim, obraz ponižen,	život	upognjen. ”No, kam, Mihovka?“	A
toliko bolj tesno mu je bilo, hodil je počasi,	život	se mu je sključil, oči so gledale boječe in	A
ki je bil oblečen boljše od njega, se mu je	život	nehote skrivil in obraz mu je bil ponižen in	A
ki se je vlekla od holma do holma. Toda samo	život	se je nagnil, noge pa so stopale trudno in enakomerno	A
je še bilo, a utrujenost je legla že na ves	život	in noge so se premikale kakor zamrle, ni jih	A
pozornimi in plašnimi očmi, noge še na pragu, samo	život	sklonjen, tako da bi lehko brž zaprl duri in	A
trudnimi koraki je stopal dalje, premočen,	život	upognjen, v roki majhno culo.Ko je prišel mimo	A
bilo. Lojzetu je obraz gorel od vročine, v	život	pa mu je bilo mraz in veter je pihal skozi tenko	A
in teta sta se smejala; Metki je bilo mraz v	život	in trepetala je. ”No, naj joka, mati je le	A
v postelji, gole noge so visele izpod odeje,	život	se je bil globoko nagnil. ”Jaz pa sem ga	A
tiho, da se ni slišala stopinja; tanki, vitki	život	se je narahlo pozibaval. Gospa je točila	A
utrujenost je lezla od nog navzgor, legla je na ves	život	in oči so se hotele zapirati.Nad nami je šumelo	A
dojenca, dvoje otrok se je držalo njenega krila.	Život	ji je bil upognjen, šla je preko ceste z drobnimi	A
dobili vina?“ Vzdignil je roke in si pretegnil	život,	obenem pa široko zazdehal. ”Pavla je šla	A
naproti mlada ženska, zelo drobna in nežna, v	život	in lica še otrok, v izraz oči in ustnic že dozorela	A
zid. V oknu se je prikazal črnec, upognil je	život,	iztegnil je nogo in je stopil na lestev.Takrat	A
sedel na razmetano posteljo; molče je sedel tam,	život	globoko sključen, roke na kolenih. ”Božji	A
tla je gledal adjunkt, ko je govoril; njegov	život	je bil še bolj sključen, roke so bile trdno	A
jokal, tudi ni vzdihoval, zakaj miren je bil	život	in stisnjene pesti se niso genile.Ko je posijala	A
očeh, zmerom bolj bled je bil njen obraz in	život	se je tresel kakor od mraza.Sklonil se je globoko	A
slabič. Imel je namreč Peter tenke kosti, droben	život	in belo kožo; nekoč so se mu usule po licih	A
s tenkim, hripavim glasom; v pasu je upognil	život	in je stopil za korak bliže k moji postelji	A
je s komolci in prikazal se je naposled ves	život.	Obraz se je zasvetil v mesečini, črne oči so	A
udrtimi, temnimi očmi; prikazal se je že ves	život,	komolca sta se uprla in že je klečal na oknu	A
postavil stol ob okno. Sedel je, sklonil je	život	globoko naprej, roke je položil na kolena.	A
izstradan. Glavo je imel debelo, oči velike,	život	pa je bil po starikavo sključen in zgrbljen	A
se potili na polju, so klonili globoko trudni	život	in strmeli v grudo, srce polno gorja in kesanja	A
vas. Naproti mu je prišla starka ob palici,	život	upognjen do pasu, v roki črn molek, ki je visel	A
Zbogom, Gregor! Še niže se je sklonil njen	život,	še težji je bil križ na njenih ramah.Morda so	A
Starec se je bil vzdignil; do pasu mu je klonil	život,	noge so se tresle in so omahovale.Počasi, varno	A
je obraz ter zajokala, da se je tresel gibki	život.	Tenek nasmeh, kakor od srebrne luskine z	A
Zakaj me je Bog tako obsodil! Lep obraz, okrogel	život	- veliko jih je na svetu!Ali, svetnica, kaj	A
je pogledala iz njih. Roke so omahnile, njen	život	se je narahlo odmaknil od mene. ”S katero	A
velik skopuh. Stal je sredi izbe, pripogibal je	život	in si je mel roke. ”Pa še enega!	A
vztrepetal, kakor da bi mu bili položili led na ves	život,	ogrnili ga golega v ledeno plahto; koža se mu	A
in široko je odprl oči. Vzdignil je glavo in	život,	skočil je kvišku, opotekel se je, kakor vzdramljen	A
Meni je bilo dolgčas na postelji. Ves	život	me je bolel od neprestanega ležanja.Toda udje	A
se krivile k tlom; tudi roké so omahovale in	život	je klonil globoko. V oknu se je zasvetila	A
V desnici je nosil kovčeg in tako je klonil	život	globoko na desno. Gorjanec je hotel	A
so se ženske na cesti ozirale za njim; visok	život,	zagorela lica, moč na širokem čelu, na ustnicah	A
sem se opiral nanje, mi je začel trepetati ves	život	- seglo mi je globoko v dušo, udarilo me po	A
postarni, oči da so ugasle in kakor v jamah zasute,	život	da je ohlapen in sključen, brez kosti, korak	A
prelomljen v pasu; ob enem koraku je zagnal	život	vznak, da se je videlo belo v očesu, ob drugem	A
bil prelomljen v pasu; ob enem koraku je vrgel	život	sunkoma vznak, ob drugem ga je prevrnil globoko	A
ki je bila sklonjena nad srpom, je vzdignila	život	in glavo, zasenčila oči z dlanjo, strnila črne	A
z glave, v lice so ji bíle mrzle kaplje, ves	život	je trepetal od mraza. »Kam greš, Ana	A
trudne roke so se naslonile ob ograjo, trudni	život	se je sklonil ... Milo in ljubo se je doteknilo	A
kljuvalo in glodalo. Šel je z umerjenim korakom,	život	pa mu je bil globlje upognjen, noge so mu bile	A
kakor da je vse od težkega kamna, roke, noge in	život.	In še zmerom je slišala, kar je poslušala ves	A
svetlobi svetilke, je sedel študent na zofi;	život	je imel upognjen, roke je bil položil na kolena	A
Zdenko!“ sem zaklical. Spustil je roke ob	život,	naslonil se je ob zid, meni nasproti.Sopel je	A
je tudi samemu počasi klonila glava, klonil	život,	dokler se ni zdrznil ter se zavedel.Tedaj ga	A
od obzorja, od neba. Opotekel se je Peter,	život	mu je klonil globoko, kakor da bi nosil silno	A
In kakor je sedel na golem kamenju; klonil	život	v dve gubé ter oklepal kolena z rokama, je pregledal	A
najdrznejša pehota: sami janičarji mu ščitijo	život.	Ali niti to ne ustavi Herbarta, ki silovito oplazi	A
katerega je rastel srebrnopolt, poln dekliški	život	v prsi, v obla ramena in v obraz ... Zopet se	A
nad boki, je izdajala slednja stopinja, da ta	život	ni zrasel na kmetih. Pa je bila Lucija tudi	A
išče oglarju v obraz in otroški ženi v tegobni	život.	Izprašuje s strašnim porogom:	A
za glavo višji kot drugi in tudi obilnejši v	život,	je zdaj ošvrknil z zaničljivim pogledom drobnega	A
Ali nisi ti iz Čedada?« Mihael se je zredil v	život	in si brado zaredil v obraz, odkar je pobegnil	A
sladak. Pisan životnik ji je objemal zdravo polni	život,	pasal jo je štiri prste širok, čedno pleten	A
in že je kakor maček urno prasnil v veje za	život	debele smreke. Ranjeni jelen ni prišel za njim	A
lastni poduk, pazil je, da si je iz nje kaj za	život	pripridil.Od dobrosrčnega Tirtlja pak se je	A
oboroženih korenjakov, Sušnjevo obilost čez	život	in njegovo negibčnost, katero je na skrivnem	A
nenavadno širok čez pleča in prsi. Ves zastavni	život	priča, da je velike telesne moči.Obraz njegov	A
drugače! Dva sovražnika, do sedaj ena celota, en	život,	stala sta si nasproti, odslej razcepljena po	A
srednje veliki, gibčni, sloki, a vendar polni	život,	majhni, drobni roki in to sigurno, skoro samosvestno	A
suhih plečih in krčevito stiskal mu pete ob	život,	pa zaman; konj je jel po rakovo stopati nazaj	A
krčevito svojo brinovo vejo, nagnil zgornji	život	na pol naprej ter čakal prihajajočega. »Kje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani