vse (1.301-1.400)

našel, In veríg sem gledal težjih In obleke	vse	to dražje.« »Daleč treba ní hoditi, Da se, sultan	A
hodnikih samcat stopam dolgih ‒ Prazna cela vsaka,	vse	je tiho, Le korakov mojih jek se sliši; Mej	A
ôtrok moj ‒ Iván, Kazaček boder je, krasán ...	Vse	sáma gospodárim, Vse vladam in domárim.« »Oh	A
Kazaček boder je, krasán ... Vse sáma gospodárim,	Vse	vladam in domárim.« »Oh, té skrbí, oh té skrbi	A
»On že sedí tu pred teboj... Odpušča	vse	ti Taras tvoj! A káka bo ‒ pokora?	A
Tod orel rimski razprostira krila.	Vse	naše ‒ vse!... Andétrium samó, Vrh skale gnezdo	A
orel rimski razprostira krila. Vse naše ‒	vse!	... Andétrium samó, Vrh skale gnezdo sókolovo	A
očino prišel v tvoj sem stán: ‒ Takó kričálo	vse	je gori náme, Ko bôrce svoje sem ostavljal sáme	A
ji strást in slast. . / . / stran 105 . /	Vse	pésmi sem goslal in pel na ves glas, Pred nama	A
Turki nas pridejo klát!« »Nič ne veste, káj	vse	to poménja!« Glas zagrmí jim ko grom ‒: Velikán	A
»Pójdemo ‒ vsi gremo v b�j za pravdo!«	Vse	se poslancu rotí ... Gradu v gôri črnemu nad selom	A
Unuki nas tujčevi spet Veliko že davijo lét;	Vse	radi bi nas pokončáli, Pozóju nas spet darovali	A
odleté!« »Mi séjemo ‒ grad nam požanje, Njegovo	vse,	naše pa ‒ nič! In zájutrek naš, to je ‒ tlaka	A
na nebu je že, Po polji še prazno in tiho je	vse,	Lenuhov mi ní še na delo!« »Oznanil je včeraj	A
súlicoj, z mečem bat, sablja s kosój ... Nocój je	vse	tiho tam doli ... Zdaj úkaj vsak grad naokoli	A
»Ném si. Tiho	vse	okoli tebe. Ko solnce ti sije, molčíš; A ko	A
na topu tam turskem, Voj Ilija sám govori: »	Vse	vzel mi je Tahi imétje, Orópal me s krutoj	A
sósed Turen, Mož-beseda, stavo to vsprejémam!	Vse	omizje slavno nama priča. Težko čakal čarovníj	A
V roke seže Turen vsem po vrsti, Za slovó še	vse	poljubi gôrko, Vse poljubi goste in objame;	A
vsem po vrsti, Za slovó še vse poljubi gôrko,	Vse	poljubi goste in objame; V pôzni nôči se od	A
Vsak dan tam na produ mi stojíjo, Vsak dan,	vse	od jutra do večera. Kólne Tahi, kólnejo tovarši	A
Savi dan poslednji. Spéje k reki z gôsti na	vse	zgôdaj, Baš na praznik Agate svetnice. Pod kopíti	A
‒ Pili vince tá gospôda svetla,	Vse	od jutra do nočí ga pili, Čaš brez broja od	A
sem premagal In Krščane ž njimi vred upórne!	Vse	pobili moji so Uskoki, Vse pobili, kar so jih	A
njimi vred upórne! Vse pobili moji so Uskoki,	Vse	pobili, kar so jih dobili, Vse poklali, ki se	A
moji so Uskoki, Vse pobili, kar so jih dobili,	Vse	poklali, ki se jim udali! Kri plebejska tekla	A
in pomirite srca mi čute valovite! Po starem	vse,	kar bilo je pred leti, enak je cvetja duh.	A
ončnatih nabrane z večerom tihim usehnite! Za mano	vse!	Vse proč!	A
Za mano vse!	Vse	proč!Vse zadaj!	A
Vse proč!	Vse	zadaj! V zaprte vekomaj prostore nazaj korak	A
Slike se iste ozro v globočino, toda drugačno	vse	njih je svetilo. Moten odsev, kot jasen poprej	A
srce moje bolj ljubilo, kot druga srca vsa in	vse	stvari. Še enkrat pôkoj duše mi povrni, ko miren	A
skali ljúbeznih oči! Iz duše mi najgloblje,	vse	zavzete, besede vro zamolkle: Srečno ti! ‒	A
Mrtvà sem našel srca v prsih živih, mrtvà za	vse,	za kar sem gôrel jaz. Na pokopanih upih ukanljivih	A
Ti svojih si del edino otrok, ti sam si kriv	vse	nezgode. Zatôpi se v svoja minula dejanja, ne	A
stran 48 . / Obgovarjan Na miren kraj, kjer	vse	molči, kjer tožna vrba zeleni, povedi me, stopinja	A
Ponos, ki v vsakih prsih tli, izgublja v mojih	vse	moči, sam sebi sem postal sovražen. Zaman vprašujem	A
meni črt in črt je duši moji smrt, ki ljubi	vse	ljudi, ko brate. Na miren kraj, kjer vse molči	A
ljubi vse ljudi, ko brate. Na miren kraj, kjer	vse	molči, kjer tožna vrba zeleni, stopinja moja	A
streglo, strme naj bi oznanoval, da v Tebi duh je	vse	spoznal, s Teboj srce je vse doseglo! Srce	A
da v Tebi duh je vse spoznal, s Teboj srce je	vse	doseglo! Srce Oh, kaj misliti, čutiti mora	A
misliti, čutiti mora sleherno srce! Oh, kaj mora	vse	prebiti, predno v črno zemljo gre? In ko leže	A
/ . / stran 59 . / Sodnikom suhim zdi se	vse	mogoče, iz hrastovih semen hote kostanje. Ni	A
ljudem oblast, rojena v dušni in telesni sili.	Vse	prednosti izvirajo razliki. Da smo enako močni	A
Materi I. Na steni slika tvoja ‒ to je	vse,	kar še imam od tebe ‒ to je vse, in šopek črnih	A
tvoja ‒ to je vse, kar še imam od tebe ‒ to je	vse,	in šopek črnih las in ‒ grob. Oh to je vse in	A
vse, in šopek črnih las in ‒ grob. Oh to je	vse	in drugega nič ne, očem vse drugo vzel je tvoj	A
grob. Oh to je vse in drugega nič ne, očem	vse	drugo vzel je tvoj pokop. Nocoj doni, o mati	A
objel te, mati ljubljena, tedaj, in kaj ti	vse	povedal ‒ vedi Bog! Spomin mi vzel bo tistih	A
matere umrle nocoj bi jaz pokleknil rad. Zaman	vse	gorko hrepenenje! Med tujimi grobovi spem.	A
srce ljubeče, njen ljubi smeh, njen ves obraz	vse	dneve davno prêšle sreče, ki poleg nje sem pil	A
nekdaj, a vselej odpustil očetovsko milo, še	vse	mileje odpustil bi zdaj. Saj piješ iz vira tiste	A
stran 80 . / V logu so odpeli ptičev roji ‒	vse	prazno! Na smereki, hrastu, boru, hoji ‒ vse	A
vse prazno! Na smereki, hrastu, boru, hoji ‒	vse	prazno! Širno polje, nekdaj zlatoklasno, kjer	A
zlatoklasno, kjer ratar je črtal brazde v znoji ‒	vse	prazno! Na širokom nebu se valijo sive megle	A
nebu se valijo sive megle v vednem nepokoji. ‒	Vse	prazno! Kjer je divja roža cvela na pologu bujnem	A
divja roža cvela na pologu bujnem, na prisoji ‒	vse	prazno! Oh, a tudi notri, tukaj notri čutim	A
tukaj notri čutim, da je v temni duši moji	vse	‒ prazno. * Veselil se b	A
moč je govorečega spomina: kaj duša strastna	vse	trpela je, na svetu zroč tirana in trpina, kako	A
stran 91 . / Nekterim le Fortuna je prijazna, da	vse	pri nas imajo in vedo, no, drugim pa sta žep	A
brdo, mladeniču dekle, a starcu peč po svoje	vse	je lepo, nič ni grdo ... Ko junija procvita gosta	A
na slučajih! Toda nazadnje ‒ saj slučaj je	vse	... Prelep je jezik, kakor da bi v gajih vsi slavci	A
odmakniti izkušam do tajnosti stoterih trd zapah.	Vse	nič!Zaman si uma meč nabrušam.	A
Nič več. To	vse	bi bilo?Vse! ‒	A
To vse bi bilo?	Vse!	‒ Potem gorim od želje ene same: Čas, vrni ure	A
pohmelje« ne trajata tako samo en dan ... To	vse	boli od radostne nedelje, po glavi se vrti,	A
O svet! Vrag vzemi tvoje	vse	obete! O Bog!	A
Gospod je zdaj odprl pekl�, pokazal grozni kraj.	Vse	res, kar pravi Jezus in že Job: Zmešnjava, jok	A
Velegrad. . / . / stran 121 . / Trojni sen	Vse	tiho na širni planjavi, večernica sije zlata	A
zdi se, da sniva o mladi, ljubljeni ženi ...	Vse	tiho na daljni stepi. Dojenec spanka smehljaje	A
Ni zvesta, menim, straža tvoja.« »	Vse	mirno zunaj je kot prej, in vse uživa slaj pokoja	A
straža tvoja.« »Vse mirno zunaj je kot prej, in	vse	uživa slaj pokoja. Jetničar le mi je pošepnil	A
. / stran 128 . / Mnogo žêli, žêli pravo,	vse	ti dam, kar hočeš le!« Haran nagne sivo glavo	A
na nebu, kar se mesto trdno nam ustavlja.	Vse	tovore smo zaman prestregli, vse dotoke vodne	A
ustavlja. Vse tovore smo zaman prestregli,	vse	dotoke vodne zagradili, naskočili mestno zidje	A
sončnolepa, kakor praviš, res je lepo, divno!«	Vse	družice ji vele soglasno ‒ »Ni res, ni oh, miljene	A
ni na zemlji trpel človek vedne zime v srcu	vse	življenje. Žar ljubezni vsakemu prešine enkrat	A
. / . / stran 148 . / Naj znal bi zjasniti	vse	tajne življenja, stvari okrog nas, naj meje	A
Želim si bogatega druga, ki z zlatom premogel bi	vse;	dandanes ubožec je sluga, pa bodi učen ali ne	A
srce bi gorelo, nanj vsaki pogled bi sijal,	vse	»blagor, o blagor« mi pelo, da mene le on je	A
Vrnitev in ločitev 112 Sam ne veš 113 Kako je	vse	drugače zdaj! 114 Slavec moj ... 116 Pogrebec	A
pij krasoto, ki se ti odklepa! Na svetu mine	vse,	umetnost, slava, moč ‒ priroda le ostane večno	A
tvojo polnost in praznoto? Ti črtiš in ljubiš	vse,	svet, življenje, smrt, samoto ... Jeseni Pomirjen	A
pekla! Nikomur ni pogodi na kakovem človeku	vse.	Ni vreden, da po zemlji hodi, kdor sam ne ve	A
tovariš, ki luč mi náuka prižiga: na solznem svetu	vse	je nič. Brez hrupa noč in dan poteka, veli mi	A
bi neki tožil, saj čaka vsakega človeka, še	vse	tesneji dom enkrat. Tiha želja O, da se moja	A
pokoj moj pobegnil? Ali zgrešil sem poklic, da	vse	vidim v črni noči? Rad bi sreče voz potegnil	A
Pretrgana je zdaj zavesa, iz srca ti odpuščam	vse.	Radovednost Le posameznik se stara, svet je	A
vara, čara duh in lik njegov. Naj smo tudi	vse	dosegli, kar smo upali nekoč, vendar ne bi radi	A
deželo, kjer usahne znoj, zamrejo v prsih tožbe	vse,	odkoder ni nazaj stezè. Kam po slovo bi šel	A
vleče me še zdaj nazaj? Sam Bog nebeški ve	vse	kaj. Samozavest Kako si upam zlagati sonete	A
govorica! . / . / stran 48 . / Da pesmi začuješ	vse	lepših jek, da stareš sovražnikov silo, da skoro	A
izgubil, z močmi se novimi napojil in zopet	vse	človeštvo vzljubil? Morda!	A
resnica gotova, da ljubi brez vsakega upa srce.	Vse	solze, ki tebi namakajo lice, ves mrak, ki pokriva	A
žitje zavijaš mi v neskončno togo? Ah, če je	vse	na svetu možno, nemožno se je meni zdelo, da	A
neveselo. In vendar tvoj pogled mi kaže in kaže	vse	vedenje tvoje: verjela si, trpiš, da črno maže	A
Čas beži ko silen veter za seboj podira	vse.	Tudi tvoje zorno lice, o mladenka, ocvete.	A
ljudem dokaži me! Imam spomin, ki razsvetljuje	vse,	in vest, sodnico, ki tolaži me. Ketteju Enkrat	A
Začel sem. Glasno mu	vse	potožil, kako me obup razjeda pekoč. Na prsi	A
rečem ravno, berač pa vendar še nisi vsaj.	Vse	to so drugi trpeli že davno« ... Mašil si je v	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani